|
==Opis poti==
Trška pot, ki obkroža mesto Šoštanj je speljana, kolikor je to bilo mogoče, po mejah šoštanjskega pomirja (mestnega ozemlja), ki je že od srednjega veka predstavljal meje, do katerih je segala oblast samega trga, kasneje mesta [[Šoštanj]]. Meja je pred letom 1848 potekala takole: od Pohrastnika je šla mimo Sraleta do Poštajnerja ter mimo Lepa in skozi gozd pod Plešejem. Od tu je prišla v Družmirje pri Miklavu, ter nato proti [[Paka|Paki]] čez Tamšetov travnik. Ko je meja prestopila [[Paka|Pako]], se je nadaljevala mimo Klancjurja, Hliša, Ostrožnika, Vrhovnika in Pušnika, od koder se je spustila v Penk in nato nazaj do Pohrastnika. Če ta opis primerjamo s potjo, ki jo je ubrala trška pot vidimo, da se v več kot polovici poteka povsem pokrivata. To (naključno?) pokrivanje govori samo po sebi o trdovratnosti mestnih meja, ki so pri Šoštanjčanih podzavestno prisotne do današnjega dneva.
Pot, ki se začenja pri ribiški koči ob [[Družmirsko jezero|Družmirskem jezeru]], se nato seveda izogne tistemu delu pomirja, ki je potekalo po danes potopljenih delih Družmirja, vendar se pri Klancu (Klancjurju) ponovno stakne z njim ter se nato vije po razglednem in slikovitem slemenu, ki ločuje Lokovico od jedra [[Šaleška dolina|Šaleške doline]]. Razgled se tukaj odpira na vse strani. Na vzhodu so pred nami bližnji griči: Lilijski grič, Gradišče, Trnekov hrib in višje vzpetine: Ramšakov vrh in Radojč. Če od teh vzpetin s pogledom nadaljujemo od vzhoda proti severu, se nam pogled najprej ustavi na [[Paški Kozjak|Paškem Kozjaku]], ki ima iz zahodne smeri videz kamelje grbe, ki jo tvorita njegova zahodna vrhova [[Špik]] in [[Visoko]]. Za Kozjakom se odkriva [[Pohorje]], ki se s svojimi vrhovi [[Črni vrh]], [[Velika Kopa]] in [[Kremžarjev vrh]] vije v smeri vzhod-zahod. Naprej proti severu se tik nad Šaleško dolino vzpenjajo Lubela, Vodemla, Stropnica in Graška gora.
Najbolj markantna gora na severni strani je [[Plešivec]] ali Uršlja gora, kakor ga domačini rajši poimenujejo. Predgorje v smeri Plešivca je poseljeno s hribovskimi kmetijami, ki tvorijo vasi Spodnji in Zgornji Razbor, [[Ravne, Šoštanj|Ravne]], [[Zavodnje]] in [[Šentvid pri Zavodnju|Šentvid]]. Ko prehajamo s pogledom od severa proti zahodu se nad Topolšico dviga Lom, zahodneje je vas [[Bele Vode]] s Svetim Križem in v ozadju za Šoštanjčane najbolj šoštanjska gora, [[Smrekovec]] 1577m. Na zahodu so [[Golte]] z [[Boskovec|Boskovcem]], kot najvišjim vrhom. Daleč v ozadju se v tej smeri odpirajo tudi vrhovi [[Zgornje Savinjska dolina|gornje Savinjske doline]]. Tako lahko ob dobri vidljivosti vidite [[Rogatec]], [[Lepenatka|Lepenatko]] in [[Menina|Menino]], bolj proti jugu pa [[Dobrovlje]]. Južno razgledno stran tvorijo razen [[gora Oljka|Gore Oljke]] in okoliških vzpetin še [[Zasavski hribi]].
Lepa je
Na slemenu je pri kmetiji Vrhovnik moč dobiti tudi žig poti.
Vrhovnik je stara in čvrsta kmetija, katere začetki segajo vse tja v srednji vek, saj se kmetija s tem imenom na tem mestu prvič omenja že v 15. stoletju. Še mnogo starejši je naslednji očak, ki sprejme pohodnika, ko se le ta spusti mimo kmeta Križnika in ob Pleškem vrhu do starega šoštanjskega gradu, ki mu danes domačini pravijo tudi [[Pusti grad]]. Ta opazuje dogajanje v naselbini pod seboj že od 12. stoletja, kar pomeni, da je najstarejša še (delno) ohranjena stavba v zahodnem delu Šaleške doline. Do danes je ostala ohranjena polovica osrednjega stolpa, ki se, kljub temu, da je minilo že več kot petsto let, kar je bil nasilno razvaljen, trmasto zoperstavlja zobu časa. Po uspešni obnovi pa prihajajo njegove izjemno lepe in pravilno grajene kamnite lege še lepše do izraza.
Pot nas nato vodi pod [[Veniški vrh|Veniškim vrhom]] in v zahodni smeri do kmetije Pušnik, kjer obiskovalca čaka naslednji žig, ter prijazni domačini, ki radi pokažejo tudi svojo majhno toda atraktivno narodopisno zbirko. Od Pušnika se pohodnik lahko odloči za strmejšo, a bližjo ali položnejšo in daljšo varianto poti do soteske Penk. Slednja je priporočljivejša predvsem v zimskih mesecih ter v času med in takoj po padavinah.
V soteski [[Penk]] je bil pred več kot dvesto leti tudi rudnik svinca in cinka. Danes nas na obstoj tega rudnika spomni le še vedno vidni vhod v jamo iz katere so pridobivali rudo. Toda čeprav v Penku ni več rudnika, sta na tem mestu še vedno vsaj dve zanimivosti na katere je vredno opozoriti. Prva je [[cerkev sv. Mihaela]], ki je bila zgrajena leta [[1974]] kot nadomestilo za staro, zaradi ugrezanja doline podrto farno cerkev. Cerkev predstavlja eno redkih, čeprav nedosledno izvedenih modernih sakralnih stavb v Sloveniji. Poleg tega najdemo v njej tudi mnogo umetnin stare družmirske farne cerkve.
Druga znamenitost, ki je pohodnik ne sme zamuditi je nedvomno [[Rotovnikova jama|kraška jama pri domačiji Rotovnik]]. Jama je dostopna za oglede, njena največja znamenitost pa so [[aragonit]]ni ježki, ki s svojo čarobno krhkostjo ne pustijo nobenega obiskovalca hladnega. Pri Rotovnikih dobimo tudi tretji žig na naši poti. Za tem pelje pot skozi novodobno naselje Pohrastnik, ki je dobilo svoje ime po veliki kmetiji tega imena, ki smo jo spoznali že ob opisu trškega pomirja. Nato pa čez potok Toplico in skozi naselje Metleče in gozd Široko do [[vila Široko|vile Široko]], ki sta jo zgradila Hans in Melvina Woschnagg, člana šoštanjske usnjarske družine v 30. letih 20-tega stoletja ter predstavlja enega redkih in zato še toliko vrednejših primerkov primestne vile. Dodatno vrednost pa ji daje poznogotski relief sv. Krištofa, ki je vzidan v zunanji steni.
Za vilo čaka pohodnika le še zložen spust proti dolinici, ki jo je oblikoval potok Klančnica, kjer je na severni strani poti, pri kmetu Falentu tudi zadnji žig poti. Sledi vzpon preko Goric, kjer se lahko ob križu spomnimo vseh ubitih po drugi svetovni vojni ter nazaj do ribiške koče, kjer se je trška pot tudi začela.
==Dolžina poti==
|
