Victor Hugo: Razlika med redakcijama

dodanih 1.180 zlogov ,  pred 5 leti
m
brez povzetka urejanja
(pravopis)
mBrez povzetka urejanja
 
== Življenje ==
Zgodnje otroštvo je preživel v Napoleonovi Franciji. Njegov oče [[Joseph Léopold Sigisbert Hugo|Joseph]] je bil vojakpomemben oficir, mama Sophie izrazito skrbna gospodinja. Victor je bil najmlajši od treh sinov. Zakonca sta bila nasprotujoči nazorov, oče je bil izrazito podpornik Napoleona, mama pa je verjela zvestobo tedaj ukinjeni kraljevini. Mama Sophie je ob kariernem napredovanju očeta postala zadolžena za vzgojo Victorja, ko je družina potovala z novimi zadolžitvami. Tako je spoznal Neapelj in dele Španije, kjer je bil oče odgovoren za skrb nad določenim ozemljem. Ker je oče Joseph doživel v Španiji poraz, ni njegovo ime vgravirano v pariški Slavolok zmage.
 
V mladosti se ukvarja s poezijo in doseže majhne uspehe. Mali Victor se zaljubi v Adele, kljub materinem nasprotovanju in se celo skrivoma zaroči. Zaradi bližnjega odnosa do svoje matere odlaga poroko in skriva zvezo z Adèle Foucher (1803–1868) do materine smrti leta 1821, nakar poroči Adèle leta 1822.
 
=== Literarni uspeh ===
Literarno se je Hudo prebil s čaščenjem liberalnega voditelja, kar bi bilo tudi čaščenje Napoleona. Pesmi kot so “À la Colonne” in “Lui” so ga pripeljale v zbor liberalnih pisateljev časopisa Le Globe, kot pisatelj pa se je tudi oprl uvedbi cenzure tiska in celo trpel cenzurne posege v njegovo gledališko predstavo Marion de Lorme (1829), ki je bila kritična do Ludvika XIII. Hugo odvrne s pisanjem igre Hernani, izrazito romantične predstave. Leta 1824 je ustanovil revijo La Muse francaise, glasilo francoskih romantikov.
 
Četudi sedaj znan kot pisec gledaliških iger, slavo doseže z romanom Cerkev Notre-Dame v Parizu, zgodovinskim romanom iz časa Ludvika XI, ki dotika življenjskih zgodb telesno pokvečenega zvonarja v oskrbi cerkve in mlade ciganke v mestnem okolju, kar doživi veliko večji odmev kot njegova prva knjiga Zadnji dnevi obsojenih (1829), ki je humanitarni protest zoper smrtno kazen.
Victor Hugo je ob tem še vedno tudi precej političen poet, ki odslikava pisano politično dogajanje ustavnih sprememb, a piše tudi povsem intimne in osebne pesmi, celo premišljevalne. Hugo izraža željo in ambicijo, da bi bil odmev svojega časa. Tako je z enako gorečnostjo izpovedoval pravice delavcev in pomen molitve in premišljevanja, lahko celo v isti zbirki. Hvalil je tako [[Napoleon Bonaparte|Napoleonov]] vzpon in premišljeval o republikanskih idejah. Mnoge pesmi so bile tako med seboj nasprotujoče, a so bile pisane s prisrčnostjo in tankočutnostjo, pa tudi izbranimi besedami.
 
Z revolucijo leta 1848 je deležen politične funkcije poslanca in potrdi tudi imenovanje princa [[Napoleon III.|Napoleona]] na oblast. A Napoleon se pomika proti desnici, Victor Hugo pa v istem obdobju postaja vedno bolj prepričan levičar in nasprotnik samodržca v parlamentu. Decembra 1851 se zgodi državni udar in nastopi vnovična vlada [[Napoleon III.|Napoleona III]]. in takoimenovano [[Drugo francosko cesarstvo|drugo cesarstvo Francije]], Victor Hugo pa podpira odpor proti spremembi oblasti, nato pa pobegne v [[Bruselj]].
 
=== Izgon (1851–70) ===
Napisal je tudi nekaj esejev in zgodovinskih romanov vezanih na angleški boj zoper fevdalizem v 17.stoletju in dobrodelnost in poštenje med francosko revolucijo. Piše tudi o otoških mornarjih, katerim posveti tudi roman.
 
Izgon se konča z družbenimi spremembami v Franciji leta 1970, ko Napoleon III. prekine svojo oblast.
Izgon se konča z družbenimi spremembami v Franciji leta 1970, ko Napoleon III. prekine svojo oblast. Okoli teh let doživi resno krizo, umre mu najprej žena, nato pa kmalu tudi dva sinova. Do njegove smrti mu ostane za družabnico igralka in partnerka, s katero ostane do smrti. Zaradi vojnih obračunov se še enkrat vrne na otok, a od leta 1874 do smrti preživi v Franciji. Med letoma 1841 in 1885 je bil član [[Francoska akademija|francoske akademije]]. Ker je bil nasprotnik Napoleona III., je dolga leta preživel v izgnanstvu, zagovarjajoč demokracijo in republiko, ob bivanju v Franciji po razglasitvi tretje republike pa je postal spet tudi poslanec francoskega parlamenta (a je kmalu odstopil). Ob smrti je bil deležen državnega pogreba in državnih in nacionalnih časti povezanih s francoskim [[Panteon, Pariz|Panteonom]] in Slavolokom zmage.
 
=== Smrt ===
Izgon se konča z družbenimi spremembami v Franciji leta 1970, ko Napoleon III. prekine svojo oblast. Okoli teh let doživi resno krizo, umre mu najprej žena, nato pa kmalu tudi dva sinova. Do njegove smrti mu ostane za družabnico igralka in partnerka, s katero ostane do smrti. Zaradi vojnih obračunov se še enkrat vrne na otok, a od leta 1874 do smrti preživi v Franciji. Med letoma 1841 in 1885 je bil član [[Francoska akademija|francoske akademije]]. Ker je bil nasprotnik Napoleona III., je dolga leta preživel v izgnanstvu, zagovarjajoč demokracijo in republiko, ob bivanju v Franciji po razglasitvi [[Francoska Tretja republika|tretje republike]] pa je postal spet tudi poslanec francoskega parlamenta (a je kmalu odstopil). Ob smrti je bil deležen državnega pogreba in državnih in nacionalnih časti povezanih s francoskim [[Panteon, Pariz|Panteonom]] in Slavolokom zmage.
 
Predvsem zadnje obdobje je tudi čas, ko velja za najbolj vizionarskega premišljevalca nove Evrope. Zgodovinsko je zelo pomemben njegov otvoritveni nagovor mirovnem kongresu v Parizu, 21.avgusta 1849, kjer omenja tako Združene države Evrope, kot omenja pogumno vizijo:<blockquote>"Prišel bo dan, ko bo orožje padlo iz rok tudi vam! Prišel bo dan, ko se bo vojna med Parizom in Londonom, med Peterburgom in Berlinom ali med Dunajem in Torinom zdela tako absurdna in tako nemogoča, kot bi se danes zdela vojna med Rouenom in Amiensom ali med Bostonom in Philadelphio. Prišel bo dan, ko se boste vi, Francija, vi, Rusija, vi, Italija, vi, Anglija, vi, Nemčija, vi, vsi, narodi kontinenta, ne da bi pri tem izgubili svoje značilne lastnosti in svojo veličastno individualnost, tesno povezali v višji skupnosti in ustanovili evropsko bratstvo..."</blockquote>
 
== Dela ==
* Han d'Islande (1823)
* Ode i balade (1826) zbirka
 
* Cromwell (1827) esej
* Les Orientales (1829)
 
== Zunanje povezave ==
{{wikinavedek}}http://www.biography.com/people/victor-hugo-9346557
 
{{Zbirka|Category:Victor Hugo|Victor Hugo}}
 
1.896

urejanj