Anton Bezenšek: Razlika med redakcijama

{{Infopolje Oseba|caption=Anton Bezenšek}}

 

 

 

== Življenje ==

=== Mladost ===

 

 

Prvo srečanje s stenografijo je Bezenšek doživel že v petem razredu gimnazije v Celju. Na gimnaziji je nemško stenografijo po [[Franz Xaver Gabelsberger|Gabelsbergerjevem]] sistemu, poučeval kot neobvezen predmet Čeh dr. Gustav Lindner, navduševal je zanjo dijake, med njimi tudi Bezenška. Že leta 1875 je Bezenšek izdal prvo stenografsko knjigo na slovanskem jugu- ''Stenografsko čitanko''. Postal je dopisni član [[Stenografsko društvo|stenografskih društev]] na Dunaju in v Toplicah na Češkem. Leta 1876 je popolnoma samostojno začel izdajati prvi strokovni časopis ''Jugoslovanski stenograf'', namenjen slovenskim in hrvaškim bralcem. Istega leta je Bezenšek potoval po Češki in Nemčiji, v Pragi je en [[semester]] poslušal predavanja iz slavistike in opravil izpit iz nemške stenografije. Tako je pridobil uradni certifikat za poučevanje tega predmeta na srednjih šolah. Med svojim bivanjem v Pragi in Dresdenu je navezal stike z znanimi nemškimi, poljskimi in češkimi stenografi, ki so vplivali na to, da je kasneje svoj prenos stenografije v slovenščino prilagodil češkemu stenografskemu sistemu. Na [[Slovenska matica|Slovensko matico]] v Ljubljani se je obrnil s predlogom da izdajo njegovo slovensko oziroma jugoslovansko stenografijo, vendar so to zaradi slabega finančnega stanja začasno odložili. Na lastne stroške je nato izdal konec septembra 1876 svojo knjigo ''Nauk o stenografiji za hrvatski in slovenski jezik''. Med slovenskimi razumniki in dijaki je knjiga našla veliko navdušencev, stenografija se je pričela širiti po slovenskih deželah. Stenografijo je Bezenšek v časopisu ''Jugoslovanski stenograf'' označil za ; tisto plemenito in vzvišeno sredstvo, ki narode zbližuje in jih druži, odpravlja razlike med [[latinica|latinico]] in [[cirilica|cirilico]]. Bil je dober slavist in poznavalec vseh jugoslovanskih jezikov in je hotel ustvariti enotno stenografijo za vse južne Slovane, vzor mu je bila češka stenografija. Po odhodu na študije v Zagreb je poleg organiziranja tečajev stenografije na Gimnaziji v Zagrebu in na Univerzi, deloval tudi kot [[stenograf]] v [[Hrvatski sabor|hrvaškem saboru]], kjer je postal celo vodja saborskega [[stenografski urad|stenografskega urada]]. Poleti leta 1879, predno je šel na počitnice domov, je prejel [[Brzojavka|brzojavko]] bolgarskega finančnega ministra Gligorija Načoviča z vabilom, naj pride v Sofijo, kjer mu nudijo mesto gimnazijskega profesorja s plačo 3000 švicarskih frankov s pogojem, da priredi stenografijo za bolgarski jezik in vzgoji stenografe za bolgarsko [[sobranje]]. Po [[rusko-turška vojna|rusko-turški vojni]] in 3. marca 1878 podpisani [[Mirovna pogodba|Mirovni pogodbi]] pri San Stefanu med Rusijo in Turčijo, je demokratična država Bolgarija šele nastajala. Odločitev za Bezenška ni bila lahka, vendar je bil prepričan [[slovanofil]], zato se je odločil da vabilo sprejme. Podpisal je pogodbo za pet let in bil prepričan da bo le začasna. Prvo predavanje o razvoju stenografije pri evroskih narodih je imel 25. septembra 1879 v prostorih [[Bolgarsko Sobranje|Bolgarskega Sobranja]] v [[Sofija|Sofiji]]. To je rojstni dan bolgarske stenografije, istega dne je tudi pričel s prvimi tečaji stenografije za Bolgare. Prvi učbenik z naslovom ''B'lgarska stenografija po sistemata na Fr.Ks. Gabelsberg'' je izdal leta 1880 in ga kasneje še popravjal ter dopolnjeval do popolnosti. Med njegovimi učenci so bili višji uradniki, častniki, duhovniki in mnogi drugi poklici. Po prvem končanem letniku šolanja je med tečajniki izbral pet najboljših in jih zaposlil kot pomožne stenografe v svojem uradu. Na klasični gimnaziji v Sofiji je postal tudi profesor [[klasični jeziki|klasičnih jezikov]] in [[nemščina|nemščine]]. Dejaven je bil tudi v družbenem življenju Sofije. Opazil je pomanjkljivo društveno življenje Bolgarov in kot dober organizator, po vzoru celjskega dijaškega društva, ustanovil prvo kulturno-prosvetno društvo ''Slavjanska beseda''. Društvo je kmalu postalo središče družabnega, prosvetnega in narodnega življenja v mestu. Živel je v hotelu, vendar se je tam počutil utesnjen, zato si je v središču Sofije ob [[Alabinska ulica|Alabinski ulici]], kupil razmeroma veliko parcelo na kateri si je sezidal vilo. Poleg vseh svojih dejavnosti je Bezenšek veliko pisal za razne slovanske časopise, postal je stalni dopisnik slovenskih- ''Slovenski narod'', hrvaških, srbskih, bolgarskih in nemškega dunajskega časopisa ''Vaterland''. Njegovi članki so bili [[objektivnost|objektivni]] in [[aktualnost|aktualni]], dajali so pregled nad političnim, gospodarskim in kulturnim položajem v takratni Bolgariji.

 

Leta 1884 je odšel Bezenšek na poletne počitnice, domov v Slovenijo. Preživel jih je zelo aktivno, po vrnitvi konec meseca septembra v Sofijo, ga je tam pričakalo šokantno presenečenje. Bolgarska vlada mu je poslala sporočilo da ne bo podaljšala njegovo pogodbo za delo v [[Stenografski urad|stenografskem uradu]], ukaz je podpisal novoizvoljeni minister Karavelov. Bezenška je ta odpoved prizadela, vendar je takoj pogledal okoli za novo zaposlitvijo. Odprlo se mu je več možnosti, ena celo v Sloveniji, zaposlitev pri [[Kranjski deželni odbor|kranjskem deželnem odboru]] v Ljubljani. V Bolgariji je bil že precej poznan in povabili so ga v [[Plovdiv]], ki je postal po [[Berlinski kongres|Berlinskem kongresu]], oblastno središče [[Vzhodna Rumelija|Vzhodne Rumelije]], ki ni pripadala severni Bolgariji in jo je upravljal [[guverner]]. Ta ponudba mu je bila ljubša, ker mu je omogočala poleg vodenja stenografskega urada še profesuro na tamkajšnji gimnaziji, katero je cenil kot svoje poslanstvo. V Plovdivu je bil zelo lepo sprejet, njegov stenografski urad pa ni imel dolge življenjske dobe, saj je oblastna skupščina prenehala delovati 18. septembra 1885. Tedaj je prišlo do združitve severne in južne Bolgarije. Bezenšku se je odprla možnost da se vrne nazaj v stenografski urad v Sofijo, vendar se je tako vživel v svoje delo na Gimnaziji v Plovdivu, da te priložnosti ni izkoristil. Začelo se je njegovo 20- letno življenje in delo v Plovdivu. Svojim mlajšim bratom je redno pomagal, Dominiku finančno da je doma na Frankolovem lahko odprl gostilno in trgovino, Arnoštu že prej med študijem v Zagrebu, potem ga je povabil v Bolgarijo in tam skrbel za njegovo vzgojo, po nekaj letih bivanja v Plovdivu pa je bratu Ignacu, ki je končal kmetijsko-vinarsko šolo na Grmu pri Novem mestu, priskrbel mesto vinarskega nadzornika v Plovdivu, bratu Alojzu pa je pomagal v Plovdivu ustanoviti knjigarno in založbo ''Pčela'', ta založba si je v Bolgariji pridobila velik ugled. Leta 1895 je iz ljubiteljskih nagibov do petja v Plovdivu ustanovil [[Mestni pevski zbor]], katerega predsednik je postal. Dal je tudi pobudo za ustanovitev zveze vseh pevskih društev, delujočih na slovanskem jugu. Zveza južnoslovanskih pevskih zborov je bila pod njegovim predsedstvom ustanovljena leta 1896 v Plovdivu.

 

 

== Zunanje povezave ==

{{kategorija v Zbirki|Anton Bezenšek}}

{{SloBio|id=141128|avtor=Šlebinger Janko|ime=Bezenšek Anton|vir=SBL}}

 

{{normativna kontrola}}

{{DEFAULTSORT:Bezenšek, Anton}}

[[Kategorija:Slovenski slavisti]]

[[Kategorija:Slovenski univerzitetni učitelji]]