Dioda: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m vrnitev sprememb uporabnika 77.38.22.114 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika 194.249.207.224
SportiBot (pogovor | prispevki)
pravopis
Vrstica 10:
== Zgodovina ==
 
Zgodovina diode sega v leto [[1873 v znanosti|1873]], ko je [[Frederick Guthrie]] ugotovil, da je hladen in pozitivno naelektren kos kovine možno razelektriti z razbeljenim in ozemljenim [[prevodnik|prevodnikom,]] ne da bi se prevodnika pri tem stikala. Poizkus je poizkušal izvesti tudi v nasprotni smeri, tako da je negativno naelektril hladen prevodnik, vročega pa pozitivno; do razelektritve ni prišlo, zato je sklepal, da lahko [[električni tok|tok]] pri danih razmerah teče le v eno smer. Do podobnega odkritja je leta 1880 prišel tudi [[Thomas Edison]], ko je raziskoval, zakaj ogljikova nitka v [[žarnica|žarnicah]] vedno pregori na pozitivni strani. V raziskovalne namene je izdelal posebno žarnico, v kateri je bila žarilna nitka in kovinska ploščica. Med preizkusom žarnice je ugotovil, da med žarilno nitko in ploščico teče tok. To odkritje je postalo znano kot [[termionska emisija|Edisonov pojav]]. Edison ga je [[patent]]iral, vendar odkritje ni imelo nobene vrednosti, saj ga v praksi v tistem obdobju ni bilo moč nikjer uporabiti.
 
Dvajset let po odkritju je [[John Ambrose Fleming]] prišel do ideje, da bi lahko Edisonov pojav uporabil za izdelavo [[radio|radijskega sprejemnika]]. Tako je ta na podlagi Edisonovih patentov leta 1904 patentiral prvo [[elektronka|vakumsko diodo]]. Načelo delovanja diode pa je leta 1874 odkril tudi nemški fizik [[Karl Ferdinand Braun]], vendar se je to odkritje od drugih popolnoma razlikovalo. Braun je namreč odkril, da nekateri [[kristal]]i prepuščajo tok le v eno smer, to ugotovitev pa je kasneje uporabil tudi pri razvoju radia. Leta 1898 je izumil prvo kristalno diodo, s katero je nato [[Guglielmo Marconi]] izdelal prvi radio. Oba sta leta 1909 za ta izum prejela [[Nobelova nagrada za fiziko|Nobelovo nagrado za fiziko]]. Kmalu zatem so znanstveniki začeli razvijati tudi druge vrste kristalnih diod. Nekaj časa je bila zelo razširjen kristal svinčevega sulfita in [[silicij]], v petdesetih letih prejšnjega stoletja pa so se na tržišču pojavile tudi prve [[germanij]]eve diode.
Vrstica 22:
Ta pojav je zelo pomemben za delovanje vakumskih elementov. Omogoča, da elektroni iz kovine izstopajo v prazen prostor, kjer delujejo električne sile. Elektronke imajo pod katodo žarilno nitko, ki služi za segrevanje [[katoda|katode]] (indirektno segrevanje). Kot katodo lahko uporabimo tudi samo žarilno nitko (direktno ogrevanje), vendar izmenična napetost, ki segreva nitko, povzroča neželjeno nihanje toka v elektronki.
 
Vakuumska dioda je sestavljena iz [[anoda|anode]], katode in žarilne nitke, ki so vse skupaj zaprte v stekleno bučko. Iz bučke je izsesan zrak, tako da je v njej zelo malo atomov in [[molekula|molekul]], ki bi preprečevale gibanje elektronov od katode do anode. Pri segrevanju katode pride do termične emisije elektronov. Med anodo in elektrodo priključimo [[električna napetost|električno napetost]], tako da je anoda pozitivna. S tem nastane [[električno polje]], ki na elektrone, ki so zapustili katodo, deluje tako, da elektroni tečejo skozi [[vakum|vakuum]] proti pozitivni anodi. Če napetostni vir med anodo in katodo obrnemo, tok preneha teči. Vakuumska dioda prevaja tok le v eno smer, zato je bil to prvi usmerniški element.
 
Poleg vakuumske diode poznamo tudi: vakuumsko triodo, vakuumsko tetrodo, vakuumsko pentodo, tlivko, titratron in ignitron.
Vrstica 68:
* '''zenerjeva dioda (prebojna dioda)''': uporabljamo jih v zaporni smeri pri napetostih, ki presegajo prebojno napetost diode, kar je ravno v nasprotju z usmerniško diodo, po preboju začne dioda prevajati tok, uporablja se za stabilizacijo napetosti
* '''varicap dioda (kapacitivna dioda)''': dioda deluje kot kondenzator, z večanjem zaporne napetosti ji povečujemo kapacitivnost, uporabljamo jo tam kjer želimo z napetostjo spreminjati kapacitivnost vezja
* '''PIN dioda''': dioda ima med p in n področjem še področje brez primesi, zaradi česar se tam elektrine zadržujejo še nekaj časa po preklopu iz prevodne v zaporno smer, v tem času pa teče skozi diodo tok, uporabljamo jih pri visokih frekvencah kot kot tokovno krmiljene upore saj jim upornost s tokom upada, uporabljamo jih tudi kot stikalne diode za signale visokih frekvenc
* '''tunelska dioda''': ima visoko dopirana polprevodniška področja, če jo priključimo v zaporni smeri bo skoznjo že pri nizkih napetostih tekel velik tok, če pa jo priklopimo v prevodni smeri bo tok skozi diodo naraščal do neke vrednosti nato bo zaradi povečane upornosti padel nato pa ponovno narastel, uporabljajo se kot hitra stikala v področju GHz
* '''schottkyjeva dioda''': tvorita jo spoj med kovino in polprevodnikom tipa n, ker sta materiala na različni energetskih nivoji se med njima ustvari potencialni prag, ker med obema materialaom potujejo večinski naboji (elektroni) nima zakasnitve zaradi presežkov manjšinskih nabojev zato diode uporabljamo povsod tam, kjer je potrebna visoka hitrost delovanja