Epir: Razlika med redakcijama

Grebeni Pindskega gorovja so v glavnem vzporedni z morsko obalo, pobočja pa strmo padajo proti zahodu, tako da so doline med njimi primerne samo za pašo. Nekaj plodne zamlje, primerne za kmetijstvo, je samo na severu pokrajine.

Večina Epirja leži na morski strani Pindskega gorovja, kjer prevladujejo vetrovi z [[Jonsko morje|Jonskega morja]]. To pomeni, da ima pokrajina mnogo več dežja kot celinski del Grčije. Zemlja ni najbolj primerna za kmetijstvo, dodatne težave pa povzroča razdrobljenost zemljišč. Prebivalci se ukvarjajo predvsem z [[ovca|ovčerejo]], [[koza|kozjerejo]] in proizvodnjo [[sir]]a. Najpomembnejši kmetijski pridelki so [[koruza]], [[tobak]] (v okolici Ioánnine), [[oljka|oljke]] in [[pomaranče]]. Ob obali je nekaj ribičev.

Po razpadu mikenske civilizacije je bil Epir izhodišče za invazijo [[Dorci|Dorcev]] v Grčijo ([[11. stoletje pr. n. št.|1100-1000 pr. n. št.]]). Prvotne prebivalce pokrajine so potisnili proti jugu. Na ozemlju Epirja so se pojavije tri večje skupine grško govorečih plemen: Tesproti na jugozahodu, Molosi v centralnem in Haoni na na severozahodu. Za razliko od večine Grkov, ki so živeli v mestih ali v okolici mest, so ta plemena živela v majhnih vaseh.

V [[5. stoletje pr. n. št.|5. stoletju pr. n. št.]] je bil Epir še vedno na obrobju grškega sveta. Grški [[zgodovinar ]] [[Tukidid]] je imel Epirce za »barbare«. Edini Epirec, ki ga je imel za Grka, je bil Eakid, ki je bil član mološkega kraljevega dvora in se je imel za [[Ahil]]ovega potomca. Po letu [[370 pr. n. št.]] je postal Eakid dovolj močan, da je začel osvajati ozemlja drugih rivalskih plemen v Epirju in jih priključevati mološki državi. Eakidova osvajanja so dobila nov zagon po poroki [[kralj]]a [[Filip II. Makedonski|Filipa II. Makedonskega]] z mološko princeso Olimpijo.

Leta [[334 pr. n. št.]] se je [[Aleksander Veliki]], ki je bil sin Filipa in Olimpije, odpravil na vojni pohod v [[Azija|Azijo]], njegov stric, mološki vladar Aleksander pa je tačas napadel južno [[Italija|Italijo]], kjer je v bitiki z [[Rimljani]] leta [[331 pr. n. št.]] padel. Po njegovi smrti so epirska plemena sklenila zvezo na osnovi enakosti, poveljnik njihove vojske pa je postal mološki kralj. Najbolj znan kralj omenjene zveze je bil [[Pir]] ([[319 pr. n. št.|319-]][[272 pr. n. št.]]). Njegov sin Aleksander II. je vladal ozemlju od Akarnanije na jugu do osrednje Albanije na severu. Pirovi vojaški podvigi so izčrpali moč njegove vojske, vendar so Epirju prinesli velik razcvet. V Dodoni je dal zgraditi mogočno [[gledališče]], v Ambraciji (današnja Árta), ki je postala prestolnica države, pa veliko [[pristanišče]].