Odpre glavni meni

Spremembe

odstranjenih 6 zlogov ,  pred 2 letoma
pravopis
Več sto tisoč rimskokatoliških kristjanov se je pridružilo križarjem z javno zaobljubo in odpustki, ki jih je podelil Vatikan.<ref name=Nelson40> Nelson '' bizantinski vidik prve križarske vojne '' p. 40 </ref><ref name=Asbridge1>Asbridge ''Crusades'' p. 1</ref> Križarji so prišli iz različnih fevdalnih kraljestev zahodne Evrope, zaradi česar so bili vsi poskusi oblikovati enotno osrednje poveljstvo obsojeni na neuspeh. Med križarji je bilo na stotine aristokratov in plemičev, vsak med njimi osredotočen na lastno slavo, bogastvo in pomembnost; že sama ideja, da bi se fevdalec odpovedal poveljstvu nad njemu zvestim moštvom in ga predal enemu samemu poveljniku, plemiču in tekmecu na dvoru, je bila nepredstavljiva in žaljiva zanje. To pomanjkanje osrednjega poveljstva je pogosto vodilo do prepirov med plemiči, cerkvenimi voditelji in dvorjani ter do verskih političnih ločin in nestalnih zavezništev med stotinami muhastih fevdalcev, ki so se prerekali med sabo za politično prednost in vpliv na vojsko; na trenutke je to vodilo do precej bizarnih situacij, kot takrat, ko so križarji povabili islamski [[sultanat Rum]], da se jim pridruži v peti križarski vojni.
 
Vpliv križarskih vojn je bil globok in sodbe o ravnanju križarjev so zelo različne, od zelo kritičnih do laskavih. [[Jonathan Riley - Smith]] vidi v neodvisnih državah, kot so bile na primer [[Kraljevina Jeruzalema]] in [[križarske države]], prvi poskus »Prekomorske Evrope«. Ti dogodki so ponovno odprli Sredozemsko morje za trgovino in potovanje in omogočili razcvet [[Genova|Genove]] in [[Benetke|Benetk]]. Križarske vojske so na pohodu trgovale z lokalnim prebivalstvom in [[pravoslavje|pravoslavni]] Bizantinski cesarji so za križarje, ko so bili na poti skozi njihovo ozemlje, pogosto uredili trge. Križarsko gibanje je utrdilo kolektivno identiteto Latinske cerkve pod vodstvom papeža in predstavljalo vir junaštva, [[viteštvo|viteštva]] in srednjeveške pobožnosti, iz njih pa je izvirala srednjeveška romanca, filozofija in književnost.<ref>{{Harvnb|Davies|1997|p=359}}</ref> Križarske vojne so po drugi strani okrepile vezi med zahodnim krščanstvom, [[fevdalizem|fevdalizmom]] in [[militarizem|militarizmom]], ki so bile v nasprotju z mirom in in božjim premirjem, za katerega se je zavzemal Urban.
 
Križarji so pogosto na običajni srednjeveški način plenili države, skozi katere jih je nesla pot. Plemiči so pogosto zadržali večino osvojenega ozemlja, namesto da ga, kot so bili prisegli, vrnili Bizantincem.<ref name="Davies 1997 358">{{Harvnb|Davies|1997|p=358}}</ref><ref>{{Harvnb|Hillenbrand|1999|pp=64–66}}</ref> Ob spodbudi Cerkve je med križarskimi vojnami prišlo do pogromov v Porenju in do pomora več tisoč Judov. Konec 19. stoletja so judovski zgodovinarji te dogodke uporabili kot argument v podporo [[Sionizem|Sionizmu]].<ref name="Cambridge UP">{{cite book|last1=Althoff|first1=Gerd|last2=Fried|first2=Johannes|last3=Geary|first3=Patrick J.|title=Medieval Concepts of the Past: Ritual, Memory, Historiography|url=http://books.google.com/books?id=MxS6-pQZzGsC&pg=PA307|year=2002|publisher=Cambridge UP|pages=305–8}}</ref>
* [http://www.the-orb.net/encyclop/religion/crusades/crusade.html Križarske vojne: vodič za spletne vire], Paul Crawford, 1999.
* [http://www.staff.u-szeged.hu/~capitul/sscle/ Društvo za študije križarskih vojn in Latinskega vzhoda]—mednardna organizacijo profesionalnih strokovnjakov s področja križarskih vojn
* [http://www.deremilitari.org De Re Militari: Društvo za srednjeveško vojaško zgodovino]—vsebuje članke in in in prvotne vire, ki se tičejo križarskih vojn]
 
[[Kategorija:Verske vojne]]
240.456

urejanj