Manfred von Richthofen: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
SportiBot (pogovor | prispevki)
pravopis
Brez povzetka urejanja
Vrstica 16:
}}
 
'''Manfred Albrecht Freiherr von Richthofen''', [[Nemci|nemški]] [[plemič]], [[častnik]], [[vojaški pilot]] in [[letalski as]], * [[2. maj]] [[1892]], [[Breslau]], [[Nemško cesarstvo]] (danes [[Wrocław]], [[Poljska]]) † [[21. april]] [[1918]], [[Morlancourt]] pri [[Vaux-sur-Somme]], [[Francija]] ([[padel v boju]]).
 
[[Rittmeister]] Manfred Albrecht [[Freiherr]] [[von]] [[Richthofen]] je bil najuspešnejši [[Nemško cesarstvo|nemški]] in svetovni letalski as [[prva svetovna vojna|prve svetovne vojne]]. Še danes velja za asa med asi,. večina njegovih žrtevVendar so bila sprva levečina njegovih žrtev počasna dvosedežna francoska in angleška izvidniška letala. Zaslovel je, potem ko je sestrelil angleškega asa Lanoe Hawkerja, ki je bil 23. november 1916 njegova enajsta žrtev.
 
Njegov mlajši brat [[Lothar von Richthofen|Lothar]] in daljni bratranec [[Wolfram von Richthofen|Wolfram]] sta tudi oba postala letalska asa v tej [[svetovna vojna|svetovni vojni]], Wolfram, kot oficir Luftwaffe, še celo v drugi svetovni vojni.
Vrstica 27:
Rodil se je 2. maja 1892 v [[Breslau]]u ([[Danes Wroclav|Wroclawu]] na [[Poljska|Poljskem]]) v družini [[Prusi|pruskega]] plemiča in [[major]]ja [[Albrecht von Richthofen|Albrechta von Richthofna]] in njegove žene Kunigunde.
 
Ko je bil star 11 let, je vstopil v [[vojaška šola|vojaško šolo]] v [[Wahlstatt]]u, nato pa je nadaljeval šolanje še na [[Kraljeva vojaška akademija Lichterfelde|Kraljevi vojaški akademiji Lichterfelde]]. Med šolanjem se je izkazalo, da je boljši [[atlet]] kot [[učenjakUčenjec|učenec]]. Zaradi ljubezni do [[jahanje|jahalnihj]] sposobnosti<nowiki/>ahanja je postal [[konjeniški častnik]]. Aprila 1911 je postal [[podporočnik]] v [[1. ulanski polk (Nemško cesarstvo)|1. ulanskem polku]]. Bil pa je menda bolj slab jahač. Njegova mati je kasneje povedala, da je rednostalno padal s konja, in bil zaradi padcevtega vsaj petkrat v bolnici, enkrat si je zlomil tudi ključnico.
 
Ob začetku [[prva svetovna vojna|prve svetovne vojne]] je do maja 1915 služil v konjenici, tako na [[zahodna fronta (prva svetovna vojna)|zahodni]] in [[vzhodna fronta (prva svetovna vojna)|vzhodni]] fronti., Nesrečen zaradi nedejavne vloge konjenice, ki je zaradi strelskih jarkov bila onemogočena, je zaprosil za premestitev v [[vojno letalstvo]]. Sprva je opravljal dolžnost zračnega opazovalca, a je kmalu tudi sam postal [[pilot]]. Sprva je bil v enoti dvosedežnikov, opazil in povabil k sebi med lovce ga je legendarni [[Oswald Boelcke]], ki je sredi leta 1916 sestavljal elitno eskadriljo. Bil je med boljšimi učeneci in kmalu je pokazal svojo nadarjenost za zračni lovski spopad. 10. oktobra, a šele po 24 letalskih urah, je opravil svoj prvi samostojni polet. Kar je zelo veliko, če vemo, da je Kanadčan Billy Barker poletel solo že po 55 minutah šolanja v letalu z dvojnimi komandami.
 
V svojem prvem mesecu bojev je dosegel 6 zračnih zmag.
 
Kmalu si je omislil tudi povsem rdeče obarvano letalo, sprva je letel na Albatrosih, kasneje pa na trikrilniku [[Fokker Dr.I]]. Zaradi rdeče barve je postal viden in poznan, zaradi tega si je pri Angležih prislužil vzdevek ''Rdeči baron'', ''Rdeči bojni letalec'' (''Der'' ''Rote Kampfflieger'') pri Nemcih. in ''le"Le petit rouge"'' pri Francozih. Vzdevek Rdeči baron so kasneje Nemci povzeli kar po Angležih.
 
Junija 1917 je postal poveljnik prvega lovskega polka, Jagdgeschwader 1, ki je kmalu dobil neuradni naziv [[Leteči cirkus]] (uradno je bil imenovan po njem), ki je bil sestavljen iz najboljših [[Nemci|nemški]] [[pilot]]ov in je deloval na zahodni fronti. Po njegovi smrti ga je kot poveljnika Jaste 111 nasledil nihče drug kot Hermann Goering, kasnejši nacistični poveljnik Lufwaffe.
 
V nedeljo, 21. april<nowiki/>a 1918 je takoj po enajsti uri dopoldne umrl med [[zračni boj|zračnim bojem]]. Uradno ga je sestrelil kanadski pilot [[Arthur Roy Brown]] z letalom Sopwith Camel, ki je prišel na pomoč mlademu pilotu, sorojaku [[Wilfid|Wilfridu]] »Woopu« [[May]]u. Obstaja več različic, kdo ga je sestrelil: nekaterivečina zatrjujejozatrjuje, da so ga v resnici sestrelili [[Avstralci|avstralski]] [[pehota|pehotni]] [[vojak]]i, ki so s strojnicami streljali na njegovo nizko lteče letalo. Tega dejanja so bili "osumljeni" trije avstralski mitraljezci: Robert Buie in Cedric Bassett Popkin z Vickersovima strojnicama in Willy John »Snowy« Evans z Lewisovo strojnico. Obe angleški strojnici sta uporabljali enako standardno strelivo kalibra .303" (7,69&nbsp;mm). Po številnih rekonstrukcijah usodnega dogodka so kanadskega pilota Browna in avstralskega mitraljezca Buieja kot možna storilca izločili, ostala sta le Popkin in Evans. Ena sama krogla tega kalibra je smrtno zadela von Richthofna vin mu prebila prsni srcekoš. TaLahko je celo še pristal in pri tem razbil letalo. Avstralski bolničar "Ted" Smout ga je zadnji videl živega. Preden je izdihnil je rekelizdavil še: ''"Kaputt"''. Truplo so po smrti izdatno poslikali, narejena je bila tudi obdukcija. Kdo je v resnici zadel Richthofna ne bomo nikoli izvedeli. Danes bi to zlahka lahko ugotovili z balistično preiskavo. Kanadski pilot Arthur Roy Brown, uradni zmagovalec nad Rdečim baronom, je vztrajno molčal vse do svoje smrti leta 1952. »Snowy« Evans je, po vrnitvi domov v rodno Avstralijo, žal že leta 1925 brez naslednikov umrl. Za njim ni ostala niti ena fotografija. Kar nekaj opisov usodnega dogodka je podal preostali udeleženec Avstralec Cedric Popkin.
 
Rdeči baron se je še kar izkazal, čeprav ni bil rojen pilot in taktik kot njegov učitelj Oswald Boelcke, bil pa je izvrsten strelec. Že doma kot mlad lovec je na lovu rad streljal na vse kar leze in gre. Nemci so ob vseh njegovih junaštvih tudi pozabili navesti, da je veliko od njegovih 80. zmag, vsaj na začetku, dosegel proti počasnim izvidniškim dvosedežnikom, ki so bili na začetku vojne še neoboroženi. Imel je tudi zelo grdo navado, da je po sestrelitvi rad pristajal ob ruševinah nasprotnika, in si vzel kakšen "spominek" zase: usnjeno čelado, rokavice ali škornje, pilotska očala, zapestne ure, osebne dokumente, izrezal registrske oznake letal in si doma uredil "spominsko sobo" z ostudno zbirko teh predmetov. Za lestenec je uporabil kar motor nasprotnikovega letala, namesto svečk pa so mu namestili žarnicedevet žarnic. Za to obstajajo dokumentirani dokazi. Med podrejenimi piloti je sicer užival veliko spoštovanje, bil pa je zelo zaprt človek in je imel zelo malo pravih prijateljev. Njegov mlajši brat Lothar, tudi pilot, pa je bil njegovo pravo nasprotje: odprt, vesel, družaben in družabenzelo priljubljen.
 
V znak spoštovanja je [[Britanci|britanski]] pilot nad nemškim [[letališče]]m [[Cappy]] odvrgel sporočilo o njegovi smrti. Sprva je bil [[vojaški pokop|pokopan]] v [[Francija|Franciji]] z vsemi [[vojaške časti|vojaškimi častmi]], avstralski pešaki so izstrelili častne salve. Po vojni je bilo njegovo truplo izkopano in nato pokopano sprva v [[Berlin]]u, nato pa so ga leta 1925 dokončno pokopali v družinski grobnici v [[Wiesbaden|Wiesbadnu]].
 
Imel je tudi navado, da je pristajal poleg sestreljenih nasprotnikov, in kot »spominke« jemal osebne predmete žrtev: pilotske čelade, rokavice, škornje, očala, ure, dokumente in podobno. Za lestenec doma je uporabil kar rotacijski motor enega od sestreljenih letal (brez drobovja), namesto svečk pa so bile žarnice, in vse skupaj obesil pod strop. Omislil si je tudi zbirko majhnih srebrnih pokalov za vsako sestreljeno nasprotnikovo letalo. Srebrni pokali, visoki kaka dva palca, so imeli napis tipa sestreljenega letala, datum sestrelitve in zaporedno številko. Berlinskega zlatarja je zalagal z naročili skoraj dve leti ...