Ludvik Nemški: Razlika med redakcijama

Ko je cesar Ludvik Pobožni leta 840 umrl in je Lotar zase zahteval celo cesarstvo, se je Ludvik Nemški povezal s svojim polbratom Karlom Plešastim in v [[bitka pri Fontenoyu|bitki pri Fontenoyu]] junija 841 porazil Lotarja in njegovega nečaka [[Pipin II. Akvitanski|Pipina II. Akvitanskega]]. Junija 842 so se bratje sestali na mirovnih pogajanjih na otoku na Saoni. Vsak od njih je imenoval štirideset predstavnikov, ki bi določili meje njihovega kraljestva. Pogajanja so se končala s podpisom [[Verdunska pogodba|Verdunske pogodbe]] avgusta 843. Ludvik je dobil večino ozemlja vzhodno od Rena (Vzhodnofrankovsko kraljestvo) in pokrajine okoli [[Speyer]]ja, [[Worms]]a in [[Mainz]]a na levem bregu reke. V njegovo kraljestvo so bile vključene Bavarska z glavnim mestom [[Regensburg]], [[Turingija]], [[Frankonija |FrankonijaFrankovska]] in [[Saška]]. Ludvika se zato lahko šteje za ustanovitelja Nemškega kraljestva, čeprav so bili njegovi napori za ohranil enotnost države, jalovi. Leta 842 je zatrl vstajo [[stelingi|stelingov]] na Saškem, leta 844 pa podjarmil [[Obodriti|Obodrite]] in usmrtil njihovega kneza [[Gozmovil]]a. Turingijski vojvoda Tahulf je zatem krenil na pohod proti [[Čehi|Čehom]], [[Moravče (razločitev)|Moravcem]] in drugim plemenom, pri obrambi severnih meja pred pustošenjem [[Vikingi|Vikingov]] pa Ludvik ni bil najbolj uspešen.

Zadnja leta je Ludvikove vladavine so zaznamovali upori nekaterih sinov. Najstarejši sin, Karlman, se je uprl leta 861 in ponovno dve leti kasneje. Po njem se je zgledoval drugi sin, Ludvik, kateremu se je pridružil brat Karel. Ludvik je bil leta 864 prisiljen odstopiti Bavarsko sinu Karlmanu, ki je nekoč tam že vladal kot očetov podkralj. Naslednje leto (865) je Ludvik razdelil še preostali del kraljestva. Saško, FrankonijoFrankovsko in Turingijo je dal Ludviku Mlajšemu, Švabsko in Retijo pa Karlu Debelemu. Novica, da je cesar Ludvik II. Italijanski umrl, je povzročila spravo med očetom in sinovi in Ludvikov poskus, da bi cesarsko krono dobil za svojega sina Karlmana. Načrte sta preprečila Ludvik II., ki sploh ni umrl, in njegov stari tekmec Karel Plešasti.