Anton Slodnjak: Razlika med redakcijama

Rodil se je očetu Martinu in materi Marjeti (r. Nigl) v premožni kmečki družini kot najstarejši izmed treh sinov. Njegov oče je bil znan organizator narodnih prireditev v Juršincih. Tam so imeli že v sedemdesetih letih 19. stoletja izobraževalno društvo in svoj pevski zbor v katerem je pel tudi njegov oče. Osnovno šolo je obiskoval v [[Juršinci]]h od leta 1906 do 1912, jeseni tega leta pa so ga starši po nasvetu učiteljev vpisali v mariborsko gimnazijo, kjer je [[matura|maturiral]] leta 1920. Vpisal se je na študij [[Slavistika|slavistike]] na [[Univerza v Ljubljani|ljubljanski univerzi]] in tam [[doktorat|doktoriral]] leta 1925 z disertacijo o [[Davorin Trstenjak|Davorinu Trstenjaku]]. Poslušal je tudi predavanja iz [[germanistika|germanistike]], [[umetnostna zgodovina|umetnostne zgodovine]] in [[narodna zgodovina|narodne zgodovine]], iz nemškega jezika s književnostjo in narodne zgodovine pa opravil tudi diplomski izpit. Sledilo je znanstveno izpopolnjevanje za akademskega učitelja poljske literature na [[Jagielonska univerza|Jagielonski univerzi]] v [[Krakov]]u v letih 1925–27, kjer je deloval tudi kot [[lektor]] za [[slovenski jezik]]. Po vrnitvi v Ljubljano je prevzel mesto profesorja slovenščine na [[Trgovska akademija|Trgovski akademiji]] v Ljubljani, kjer je deloval od leta 1927–45. Med [[Druga svetovna vojna|drugo svetovno vojno]] je sodeloval z [[Osvobodilna fronta|OF]] in bil trikrat aretiran ter za daljši čas zaprt (1941, 1942 in 1945). V letih 1945–47 je bil vršilec dolžnosti šefa in nato šef in načelnik oddelka za strokovno šolstvo na ministrstvu za trgovino in preskrbo. Nato je leta 1947 postal [[profesor]] [[Slovenska književnost|slovenske književnosti]] na Oddelku za slavistiko v [[Zagreb]]u, po smrti [[France Kidrič|Franceta Kidriča]] leta 1950 pa je prevzel mesto rednega profesorja slovenske književnosti na [[Filozofska fakulteta v Ljubljani|Filozofski fakulteti]] v Ljubljani. Med 1953–59 je bil tudi predstojnik [[Inštitut za slovansko filologijo|Inštituta za slovansko filologijo]]. Leta 1959 je bil s teh mest upokojen, nato pa je sprejel delo interpreta slovenske, hrvaške in srbske književnosti na [[Goethejeva univerza|Goethejevi univerzi]] v [[Frankfurt na Majni|Frankfurtu na Majni]]. V domovino se je na lastno željo vrnil leta 1965 ter se do smrti še naprej ukvarjal z znanstvenim delom. Bil je predsednik in od 1956 častni član [[Slavistično društvo Slovenije|Slavističnega društva Slovenije]], od leta 1950 je bil znanstveni sodelavec SAZU, od 1967 pa njen redni član. Leta 1948 je prejel Prešernovo nagrado in 1982 [[Kidričeva nagrada|Kidričevo nagrado]] za celotno delo pri proučevanju Levstikovih del<ref>[http://www.arrs.gov.si/sl/finan/letpor/inc/rss-porocilo-1982.pdf Poročilo o delu za leto 1982, Raziskovalna skupnost Slovenije, Posebne raziskovalne skupnosti, Občinske raziskovalne skupnosti]</ref>, [[Univerza v Zagrebu|Vseučilišče v Zagrebu]] mu je 1970 podelilo [[častni doktorat]], JAZU pa ga je 1977 izvolila za dopisnega člana; njegovo delo je s priznanjem ocenil slavistični kongres v Moskvi 1958, ob stoletnici smrti [[Adam Mickiewicz|A. Mickiewicza]] mu je zasluge priznala [[Poljska akademija znanosti in umetnosti]] itn.