Bitka za Galipoli: Razlika med redakcijama

Vstop [[Osmansko cesarstvo|Otomanskega cesarstva]] v [[Prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] je bilo za Nemce in Avstrijce ključnega pomena saj bi s tem dejanjem zahodnim zaveznikom prekinili kopenske in morske poti, ki so vodile preko bližnjega vzhoda v cesarsko Rusijo in naprej v [[Azija|Azijo]]. Tako kot pri Italiji je bil tajni sporazum med nemškim, avstrijskim in otomanskim cesarstvom podpisan že [[2. avgust]]a 1914. Ker pa je bila turška vojska v slabem stanju cesarstvo ni takoj vstopila v vojno ampak je svoje vojaške operacije začelo šele proti koncu oktobra 1914, ko so turške ladje napadle ruska pristanišča ob [[Črno morje|črnem morju]]. Kljub svoji velikosti se zavezniki vstopa Turčije v vojno niso posebej bali. Njena vojska je bila sicer velika vendar slabo opremljena in nezanesljiva. [[Sultan]]ov poziv na sveto vojno prebivalci cesarstva niso jemali resno. Ob izbruhu vojne se je država že na samem začetku morala boriti kar na treh frontah. Na [[Kavkaz]]u kjer so se borili proti Rusom, ob Suezu in [[Mezopotamija|Mezopotamiji]] pa je borila proti Britancem in njihovim zaveznikom. V prihodnosti pa jo je čakalo še četrto bojišče [[Gallipoli]].

[[19. februar|Devetnajstega februarja]] [[1915]] se je pred obalo Gallipolija pojavilo močno zavezniško ladjevje, ki ga je sestavljalo: 31 [[Bojna ladja|bojnih ladij]], 3 bojne križarke, 24 [[Križarka|križark]], 25 [[Rušilec|rušilcev]], 8 monitorjev, 14 [[Podmornica|podmornic]] ter še okoli 50 spremljevalnih ladij. Anglo-francosko ladjevje je ob svojem prihodu začelo nemudoma bombardirati turške utrdbe ob vsej vzhodni obali Gallipolija. Kot se je kasneje izkazalo bombardiranja niso bila vedno uspešna, čeprav je ladjam uspelo uničiti marsikatero trdnjavsko topništvo so premične baterije večinoma ostale nedotaknjene in so tekom spopadov odločno odgovarjale na britanski ogenj. Prav zaradi njih so imeli zavezniki največ izgub. Do glavnega napada je prišlo [[18. marec|18. marca]], 18 bojnih ladij skupaj s spremstvom rušilcev in križark se je zbralo na najožjem delu Dardanel, da bi pričelo obstreljevati turške utrdbe ki so se izognile predhodnemu obstreljevanju. Med obstreljevanjem so ladje doživele le malo škode saj je bil turški topniški ogenj izredno nenatančen, nato pa je nenadoma prišlo do katastrofe. Francoska bojna ladja ''Bouvet'' je zaplula na [[Vodna mina|mino]], ki so jo deset dni prej postavili turški [[minopolagalec]] ''Nusret''. Ladja se je po nekaj minutah prevrnila z vso posadko na palubi, nastala je zmeda v kateri sta mino zadeli še ladji ''HMS Irresistible'' in ''HMS Inflexible''. Na pomoč jima je priskočila ladja ''HMS Ocean'' vendar je tudi ta naletela na mino in se nato kmalu potopila. Med napadom sta bili težje poškodovani tudi francoski bojni ladji ''Suffren'' in ''Gaulois''.

Po spodletelem mornariškem napadu se je britanska admiraliteta odločila, da na kopno pošlje pehoto da doseže končno zmago. Za to naloga je bil imenovan general sir Ian Hamilton, ki je v [[Egipt]]u zbral armado potrebno za to naloga. Ta je bila večinoma sestavlja iz avstralskih in novozelandskih čet, ki so jih v začetku leta 1915 urili za odhod na zahodno fronto. Te enote je združili v [[Avstralski in novozelandski korpus kopenske vojske|ANZAC]] (Australian and New Zealand Army Corps) dodal pa jim je še enote britanske vojske, marince in francoske ekspedicijske sile.

Čeprav je turška obramba zdržala bombardiranje mogočne britanske mornarice ni bilo časa za slavje. Turški generali so se dobro zavedali, da bo slej kot prej prišlo do izkrcanja pehote zato se je bilo potrebno na prihod sovražnika kar se da dobro pripraviti. Zato so poveljstvo nad vojsko prepustili Ottu Limanu von Snadrsu. Ta se je takoj lotil dela in vzdolž obal polotoka Gallipoli postavili nešteto opazovalnic in strelskih jarkov na obalah za katere je predvidevalo da bo prišlo do izkrcanja zavezniških čet pa je ukazal postavili žične ovire, različne pasti in mine.

Do desanta je prišlo v zgodnjih jutranjih urah [[25. april]]a 1915, izkrcanje je potekali na dveh različnih mestih. Prvo je potekalo pri rtu Helles (odsek Helles) na skrajnem jugi polotoka Gallipoli. Na tem mestu so se izkrcale britanske čete. Izkrcanje je potekalo na petih različnih odsekih, ki so se imenovali: S, V, W, X in Y. Na odseku Y je izkrcanje potekalo brez problemov, vojaki so se brez boja celo sprehodili do bližnje vasi Krithia, ki je bila zapuščena. Naslednji dan so se stvari popolnoma spremenile, zaradi močnega turškega ognja so se morali umakniti in se neto nikoli več niso vrnili. Do glavnega izkrcanja je prišlo na obalah V in W. Zaradi načina izkrcanja, vojaki so se izkrcali iz majhnih odprtih čolnov ali skozi ozka vrata parnikov, so bile izgube velike, turški strojnični ogenj je pokosil mnogo vojakov še preden so ti prišli do prvih žičnih ovir. Prvega dne izkrcanja so bile izgube na teh dveh odsekih kar 70%, prav zaradi tako velikih izgub in pomakanja moštva se enote v naslednjih dneh niso upale oddaljiti od obale in napredovati v notranjost. Prav to so izkoristili Turki, ki so iz zaledja pripeljali okrepitve in na strmih hribih, ki so obdajali obalo, zgradili jarke in bunkerje, ponoči pa so se z bajonetnimi napadi podajali v napol samomorilske napade. Izkrcanje na odsekih ZS in X je potekalo brez težav, britanske četo so po kratkotrajnem ognju pregnale 15 branilcev nato pa se je njihovo napredovanje ustavilo saj je bila njivo naloga le zavarovati boke ter nato počakati čete iz odsekov V in W. Nasproti odseka S pri Kum Kaleju na azijski strani Dardanel so se izkrcale francoske čete. Ker je šlo za slepilni napad tam niso ostale dolgo, po nekaj urah so se vkrcale in odpravile na Gallipoli kjer so podprle britanske sile. Med nekajurno akcijo jim je uspelo zajeti okoli 500 ujetnikov brez ene same žrtve.

[[27. april|Sedemindvajsetega aprila]], dva dni po desantu, je [[Mustafa Kemal Atatürk|Mustafa Kemal]] proti zaveznikom sprožil protiofenzivo z namenom, da zaveznike vrže v morje, protiofenziva spodleti. Britancem na pomoč priskočijo Francozi nato pa skupaj poizkušajo zasesti vas Krithia kar privede do prve bitke za Krithio. Napad spodleti saj je načrt preveč zahteven enote pa utrujene od bojev za obalo. Po vsem tem zaveznikom postane jasno, da cilja ni možno več doseči saj so enote na obeh glavnih odsekih dobesedno obkoljene in se na noben način ne morejo brez večjih izgub premakniti iz ozemlja ki so ga zasedle prvi dan desanta. Med [[1. maj|1.]] in [[3. maj]]em Turki izvedejo močen napad na zavezniške položaje, napad je odbit kljub temu, da ti razbijejo francoske položaje. [[2. maj|Drugega maja]] se poizkušajo Avstralci na odseku ANZAC prebiti iz obroča, prvega dne napredovanje lepo poteka nato pa je bil njihov napad krvavo odbit zato so se morajo v noči iz 2. na 3. maj umakniti, pritem izgubijo okoli 1.000 vojakov. Tri dni pozneje pride do druge bitke za Krithio v kateri ponovno zmagajo Turki saj jim uspe obdržati položaje iz začetka kampanije. Ker so Britanci veliko enot ANZAC poslali v napad na Krithio, ki se nahaja v sektorju Helles, so s tem oslabili odsek ANZAC, to izkoristijo Turki ki odsek napadejo [[19. maj]]a z 42.000 vojaki. Avstralce in Novozelandce reši le turško kronično pomanjkanje streliva in slabe priprave na napad. Turki izgubijo 13.000 vojakov, Avstralci samo 160. Zaradi velikega števila mrtvih je [[24. maj]]a razglašeno premirje, med katerim na [[nikogaršnje ozemlje|nikogaršnjem ozemlju]] pokopljejo mrtve in odpeljejo ranjene.

Konec maja zavezniki izgubijo skoraj večino težke topniške podpore, ko nemška podmornica ''U-21'' pred obalo potopi bojni ladji ''HMS Majestic'' in ''HMS Triumph''. To koristi turškemu topništvu kateremu je skoraj že zmanjkalo granat. V začetku junija pride do že tretje bitke za Krithio, fronta se ponovno nikamor ne premakne izgube na obeh straneh so gromozanske. Britancem se sreča nasmehne šele konec junija, ko jim uspe zasesti neko dolino med obalo Y in vasjo Krithia. Turki so izgubljeno ozemlje poizkušali pridobiti nazaj vendar zaman v številnih protinapadih so izgubili nad 14.000 vojakov. Tudi za Britance zmaga ni bila ravno poceni za nekaj sto metrov izgubili so skoraj 4.000 vojakov, njihove izgube so znašale kar 30% kar se ne more primerjati niti z zahodno fronto, ki naj bi veljala za najbolj krvavo bojišče prve svetovne vojne.

Ker pa je vojna tudi mati izumov so vojaki izdelovali različne naprave s katerimi so si olajšali sicer surovo vojaško življenje. Ena izmed takih naprav je bila predelana ostrostrelska puška pri kateri se vojaki ni bilo potrebno izpostavljati sovražnikovemu ognju ali pa časovni mehanizem na vodo, ki je po določenem času sam sprožil puško in je še posebi prva prišel med umikom.

Zmaga v bitki je staremu otomanskemu cesarstvu dala nov bojni zalet, kar se je pokazalo tudi na drugih frontah: [[Suez]], [[Armenija]], Mezopotamija. Na žalost sultana, ta ni trajal dolgo. Na drugi strani frontne črte so se zaveznika ubadali z drugimi težavami. Poraz pri Galipoliju je povzročil politične in vojaške pretrese, ki so segali do samega vrha. Kariera Iana Hamiltona, poveljnika čet pri Gallipoliju, se je naglo zaključila, začasno se je zaključila tudi kariera Winstona Churchilla ki je bil zaradi političnih pritiskov prisiljen odstopit iz mesta prvega lorda admiralitete. Po odstopu je prevzel poveljstvo nad pehotnim bataljonom v Franciji, vendar ne za dolgo že leta [[1917]] je v novi vladi prevzel neugledno mesto ministra za strelivo. Politične razprtije, ki so se delno nanašale na spodletelo kampanijo so decembra 1916 odnesle tudi britanskega ministrskega predsednika Herberta Asquitha. Zadeva Gallipoli je bila delno pozabljena šele s prihodom nove vlade.