Bitka za Atlantik: razlika med redakcijama

odstranjenih 10 zlogov ,  pred 4 leti
pravopis
(pravopis)
(pravopis)
V nasprotju z nemško mornarico v času [[Prva svetovna vojna|prve svetovne vojne]] je bila mornarica [[Tretji rajh|tretjega rajha]] le njena bleda senca. Široko zasnovana graditev flote (''načrt Z'') se je ob izbruhu vojna šele začela, zato je bila večina nemških površinskih ladij še v ladjedelnicah ali pa so šele pripravljali njihove načrte. Flota, ki bi se lahko kosala z Angleško kraljevo mornarico bi bila tako nared šele čez štiri leta, to se pravi v letu 1943. Hitler je za ta problem vedel vendar se zanj ni zmenil.
 
Nemčija se je pri bojevanju proti Veliki Britaniji opirala na izkušnje iz prve svetovne vojne in je tudi tokrat s podmornicami poizkušala preprečiti pomorski transport. Pri tem pa naredila skoraj identično napako kot v prvi svetovni vojni. Imela je premalo podmornic, da bi nad Veliko Britanijo izvajala popolno pomorsko blokado. Vojno je začela s 56 podmornicami za učinkoviti vojno pa bi jih potrebovala vsaj še desetkrat toliko. Sicer pa je Nemčija ob izbruhu vojne imela v uporabi naslednje število ladij: 2 križarki, 4 težke križarke, 6 lahkih križark, 36 rušilcev in torpedovk in 56 podmornic.
 
== Načrti ==
Velika Britanija je že pred začetkom vojne sestavila seznam blaga, ki sovražniku ne bi smel priti v roke. Sem so poleg orožja spadale še hrana, tekstil in drugi proizvodi od katerih so bile odvisne nasprotnikove vojaške zmogljivosti. Prvi pregledi blaga so se začeli že 4. septembra, dan po napovedi vojne Nemčiji. Blokado so izvajale t. i. severne patrulje, ki so patruljirale med Šetlandskimi in Ferskimi otoki ter Islandijo. Patruljam so bile v veliko pomoč še letala in podmornice. Sovražnikove ladje so bile zaplenjene, nevtralne ladje pa so pospremili na Orkneyske otoke na podroben pregled, kjer je bilo tudi glavno oporišče britanskega domovinskega ladjevja. Proti napadom nemških ladij in podmornic so se zavarovali s konvoji. Največja ovira pritem je bilo pomanjkanje spremljevalnih ladij. Za odkrivanje podmornic pa so imeli tudi zelo učinkovit sistem [[ASDIC]] (''Anti-Submarine Detection Investigation Committee'').
 
Nemški načrti so bili v primerjavi s tistimi iz prve svetovne vojne popolnoma drugačni. Njihova mornarica se enostavno ni mogla kosati z britansko, zato so se tako površinske ladje kot podmornice preusmerile na napade trgovskih ladij. Še vedno niso pozabili, kako jim je s totalno podmorniško vojno leta 1917 skoraj uspelo spraviti Veliko Britanijo na kolena. Proti trgovskim ladjam so uporabili še dve orožji. To so bile pomožne križarke, ki so med prvo svetovno vojno imele velik uspeh in [[Magnetna mina|magnetne mine]]. Nemške ladje in podmornice so se na začetku vojne držale pravila pomorskega vojskovanja, ko pa se je začela vojna vedno bolj zaostrovati pa so pravila začeli opuščati. Zanimivo pritem je bilo, da so imeli poveljniki nemških ladij in podmornic prepoved napadanja francoskih ladij. Nemci so se na vojno dobro pripravili, saj so še pred njenim izbruhom na morje poslali večje število bojnih ladij in podmornic, da bi te v primeru vojne takoj ukrepale proti zavezniškim trgovskim ladjam.
 
== Zavzetje Norveške ==
[[Norveška]] je imela med drugo svetovno vojno izredno pomemben strateški položaj. Poleg tega, da je Nemcem dobavljala izredno pomembno železovo rudo je omogočala tudi odprto pot na Atlantik. Tega so se zavedali tudi zavezniki zato sta Velika Britanija in [[Francija]] načrtovali izkrcanje na Norveškem. Ko so Nemci izvedeli za namere zaveznikov so v naglici, pod šifro ''Weserübung'', tudi sami izdelali načrt za zavzetje te skandinavske države. Za napad je bil izbran 9. april 1940, čas, ko je na daljnem severu trda tema. Dva dni prej so angleške ladje položile mine pred [[Bodø|Bodojem]] [[Standlanet]]om in [[Åndalsnes]]om, nemška operacija se je tako začela še pravi trenutek.
[[Slika:Bernd von Arnim scuttled.jpg|thumb|right|200px|Potopljen nemški rušilec ''Bernd von Arnim'' med boji za Norveško.]]
Napad na Norveško in [[Danska|Dansko]] se je tako začel 9. aprila 1940 ob petih zjutraj. Danska je kapitulirala v enem samem dnevu. Na Norveškem pa so se začeli odvijati dogodki, ki bodo nemški mornarici prizadejali hud udarec od katerega si je ta zelo težko opomogla.
V drugem mesecu vojne se je nemški podmornici ''[[U-47]]'' posrečil neverjeten podvig. V Scapa Flowu na [[Orkneyski otoki|Orkneyskih otokih]] je podmornica potopila ponos britanske mornarice, bojno ladjo ''[[HMS Royal Oak (08)|HMS Royal Oak]]''. Uspeh je bil toliko večji ker so Nemci podobne napade načrtovali že v prvi svetovni vojni, ki pa se zaradi slabega vremena in zahrbtnih tokov niso nikoli posrečili.
 
V obdobju 1939 in 1940 Nemci še niso usodno vplivali na zavezniške pomorske komunikacije. Imeli pa so nenavadno veliko izgub saj so jim zavezniki potopili kar 24 podmornic, natanko toliko kot so jih Nemci izdelali. Po juniju 1940 pa se je položaj na strani zaveznikov zaradi bliskovite vojne na kopnem nenadoma obrnil njim v škodo. ZS porazom Francije je Velika Britanija izgubila vso pomoč francoske mornarice in njena pristanišča. Na drugi strani pa so ta pristanišča, ne pa tudi francoska mornarica, prišla v nemške roke. Nemci so ta položaj izredno dobro izkoristili in na Francoski atlantski obali zgradili številna podmorniška oporišča, ki bodo odigrala ključno vlogo v nadaljevanju bitke za Atlantik. Izgube v ladijskem prometu so nato začele naglo naraščati, zato se je britanska admiraliteta odločila, da ponovno organizira ladijske konvoje.
 
=== Srečni časi ===
Prvi meseci bitke za Atlantik so bili za Nemce tako uspešni, da so jih poimenovali kar ''»srečni časi«''. Med 1. julijem in 30. oktobrom 1940 so podmornice potopile 144 ladij, ki so plule same in 73 ladij, ki so plule v konvojih. Za tako velike izgube sta bila dva vzroka. Prvi vzrok je bil kronično pomankanje oboroženih spremljevalnih ladij, drugi vzrok pa je bila nova nemška taktika bojevanja. Podmornice so po novi taktiki začele napadati ponoči in na morski gladini. Tako so plule hitreje, bile hitrejše in zaradi nizke gradnje skoraj nevidne. V tem obdobju se je Britancem posrečilo potopiti le dve podmornici. Izgube na zavezniški strani so naraščale vse do konca leta 1941, ko so v britanski mornarici pričeli uporabljati nove radarje, povečalo pa se je tudi število konvojev in se izboljšala njihova organizacija. Tedaj so morali Nemci spremeniti taktiko svojega napada.
 
Nova taktika se je imenovala taktika krdel po nemškem izrazu ''»Rudel Taktik«'' oz. taktika volčjih krdel po angleškem izrazu ''»Wolfpack Tactics«''. Ta revolucionarna taktika je imela svoje začetke še v prvi svetovni vojni, izdelana pa je bila posebej za napade na konvoje ladij. Potekala pa je tako. Po prostranem Atlantiku so bile razporejene nemške opazovalne podmornice. Ko je podmornica odkrila konvoj in ugotovila njegov položaj, hitrost in smer plovbe, je te podatke sporočila v Dönitzovo poveljstvo, od koder so vsem podmornicam, ki so bile v bližini konvoja, ukazali naj se zberejo na določenem območju. Podmornice so nato zasledovale konvoj in čakale na primeren trenutek za napad. Ključnega pomena pri napadu je bilo presenečenje. Podmornice so napad izvajale usklajeno ter so med seboj komunicirale. Napad je po navadi potekal iz več strani kar je ladje v konvoju še bolj zmedlo. Nekatere bolj drzne podmornice pa so med napadom zaplule tudi v središče konvoja in tam torpedirale svoje žrtve.
[[Slika:Casablanca convoy.jpg|thumb|200px|left|Konvoj namenjen proti Casablanci.]]
V letu 1940 sta jo najslabše odnesla počasni konvoj ''SC7'' in hitri konvoj ''HX 79''. V prvem konvoju je bilo 34 ladij, Nemci so jih potopili kar 14, s čimer je bil konvoj razbit. Napada na ta konvoj sta se udeležila tudi podmorniška asa Kretschmer (''[[U-99]]'') in Schepke (''[[U-100]]''). Nič bolje se ni pisalo konvoju ''HX 79'', ki je sledil konvoju ''SC7''. Konvoj je izgubil 13 ladij, napada pa se je udeležil še tretji podmorniški as Günther Prien (''[[U-47]]''). Napadi so se nadaljevali, v začetku decembra 1940 je krdelo šestih podmornic napadlo konvoj ''HX 90'' in v njem potopilo 11 ladij.
 
Med julijem 1940 in koncem marca 1941 so Nemci skupaj potopili 580 ladij. Od tega so jih 380 potopile podmornice, 73 pa pomožne križarke. Zaradi tako velikih izgub so zavezniki v zimi 1940 in 1941 začeli naglo uriti posadke spremljevalnih ladij za boj proti podmornicam. Zgradili pa so tudi veliko število novih protipodmorniških ladij, ki so bile veliko bolje oborožene kot njihove predhodnice. Ko so se nemške podmornice spomladi ponovno odpravile na lov so naletele na močan odpor. Ob napadu na konvoj ''OB 293'' sta bili izgubljeni le dve ladji, Nemci pa so izgubili eno podmornico. Nekoliko pozneje je bila potopljena podmornica ''U-47'' podmorniškega asa Priena. Kmalu sta ji sledili še ''U-99'' in ''U-100''.
 
Medtem so Britanci svoje plovne poti premaknili bolj proti severu, na mejo večnega ledu, kjer so iz islandskih letališč veliko bolj učinkovito varovali svoje konvoje. Nemcem tako ni preostalo drugega kot da podmornice premaknejo globlje v nemirni Atlantik. Aprila in maja 1941 so Nemci potopili 100 ladij, pri tem pa izgubili pet podmornic. Podmornice so se pojavile tudi v vodah okoli [[Freetown]]a ob [[Zahodna Afrika|zahodni afriški]] obali, kjer je bil plen še bogat. Vendar le za kratko, saj so zavezniki tudi tam kmalu uvedli sistem konvojev. S tem je bilo srečnih časov konec.
Čeprav ZDA leta 1941 še niso bile v vojni z nacistično Nemčijo se je na Atlantiku že čutil vpliv ameriške vojaške politike, kar je pripeljalo do številnih konfliktov z nemško mornarico. Tako so ZDA aprila 1941 od Britancev prevzele varnostno območje, ki se je po novem raztezalo vse od vzhodne obale ZDA pa do [[Islandija|Islandije]], in začele spremljati britanske konvoje do Islandije. Takrat so številne ameriške civilne in vojaške ladje postale žrtve nemških podmornic.
 
Po [[Napad na Pearl Harbor|napadu na Pearl Harbor]] so ZDA napovedale vojno Japonski in nacistični Nemčiji, s tem pa so se uresničile želje nemškega admirala Dönitza. Ta je proti vzhodni obali ZDA nemudoma poslal pet podmornica tipa ''IX'', ki so v naslednjih tednih med nezavarovanimi ameriškimi ladjami uprizorile pravi pokol. Američani, ki niso poslušali britanskih nasvetov o zatemnitvi obale in ladij in ki niso bili vajeni podmorniške vojne so bili zgroženi in hkrati nemočni saj niso imeli sredstev s katerimi bi se lahko ubranili nemških podmornic. Do februarja 1942 so podmornice potopile 156,939 ton ladijskega tovora. Prve podmornice tipa ''IX'' so nadomestile podmornice tipa ''VII'', ki so se na svoji poti do Amerike oskrbovale na morju. Te so po prvih uspehih postale še bolj drzne in začele potapljati ladje pred vhodi v pristanišča in velikimi mesti, kot je bil npr. [[New York]], kjer so prebivalci na obali neke noči nemočno opazovali kako je podmornica napadla tanker. Takrat so podmornice potopile 397 ladij z več kot 2 milijonoma ton tovora. Maja se je ameriško poveljstvo končno zganilo in uvedlo varovane konvoje, učinek je bil takojšen. Nemci so v tistem obdobju izgubili sedem podmornic, zato so svoja lovišča prestavili v [[Mehiški zaliv]] in [[Karibsko morje]] kjer Američani še niso uvedli sistema konvojev. Na sredini leta 1942 so Američani sistem konvojev uvedli tudi v Karibskem morju in Mehiškem zalivu tako, da je ulov nemških podmornic ponovno drastično upadel. Drugih srečnih časov je bilo za nemške podmorničarje konec, zato se je bitka za Atlantik ponovno selila na osrednji Atlantik.
 
=== Bitka se ponovno širi na osrednji Atlantik ===
[[Slika:Convoy_WS-12_en_route_to_Cape_Town,_1941.jpg|thumb|200px|Prizor iz bitke za Atlantik - zavezniški konvoj na poti v Cape Town]]
Konec junija 1942, po končani nemški podmorniški ofenzivi na ZDA, je Dönitz svoje podmornice ponovno poslal na osrednji Atlantik. Izgube v zavezniškem ladijskem prometu so kmalu zatem ponovno skokovito narasle, saj zavezniki niso morali zagotavljati stalne zaščite konvoja iz zraka in vode. Medtem ko je varovanje z oboroženimi ladjami še nekako šlo, pa je ključno varovanje iz zraka zaradi velike oddaljenosti letališč popolnoma odpovedalo. Območje t. i. ''»zračne luknje«'' so s pridom izkoriščale podmornice in tam praktično brez omejitev napadale zavezniške trgovske ladje. To obdobje sta zaznamovala napada na konvoja ''SC 94'' in ''SC 107''. Do novembra 1942 so bile zavezniške izgube na Atlantiku največje, izgubili so 92 ladij. Novembra je bil postavljen rekord, 106 ladij, ki pa ga Nemci niso nikoli več dosegli.
 
30. januarja 1943 je Erich Raeder odstopil iz položaja poveljnika nemške mornarice, nadomestil pa ga je Karl Dönitz, dotedanji poveljnik podmorniškega ladjevja. Ta je v mornarico vpeljal številne spremembe, med katerimi je bila najbolj pomembna ta, da se je povečalo število zgrajenih podmornic ter njihovo vzdrževanje. Novi poveljnik pa je tudi lažje našel skupno točko med letalstvom in mornarico.
 
Po januarskih neurjih v severnem Atlantiku so se podmornice februarja ponovno vrnile na svoja lovišča in za začetek napadle konvoj ''HX 224'' v katerem so potopile dve ladji. Nekaj dni zatem pa so napadli še konvoj ''SC 118'' v katerem je bilo 63 transportnih in 10 vojaških ladij. Zavezniki so izgubili 13 ladij, Nemci pa 3 podmornice, dve pa sta bili poškodovani. 21. februarja so napadli konvoj ''ON 166'' in potopili štirinajst ladij. Hudi boji so se nadaljevali tudi v marcu. Podmornica ''U-653'' je na poti domov po nesreči zagledala konvoj ''HX 229'' s 40 ladjami. Do večera je konvoj napadlo krdelo podmornic, potopljene so bile tri ladje. Medtem so nemške podmornice našle počasni konvoj ''SC 122'', ki je New York zapustil tri dni pred konvojem ''HX 229''. Konvoj je štel 52 ladij, spremljalo pa ga je 5 [[Korveta|korvet]], 2 rušilca in 1 [[fregata]]. Med plovbo proti Veliki Britaniji se je konvoj ''SC 122'' združil s konvojem ''HX 229'' in tako je nastal največji ladijski konvoj v drugi svetovni vojni okoli katerega je krožilo 40 nemških podmornic. Boji za konvoj so trajali štiri dni (16-19 marec 1943), v njih pa je bilo potopljenih 22 trgovskih ladij, Nemci so izgubili eno samo podmornico. Napadi na konvoj so prenehali šele ko je ta zaplul v vode, ki jih je nadzorovalo zavezniško letalstvo. Zaradi zmage nad združenim konvojem ''SC 122/HX 229'' ter tudi nad ostalimi konvoji so bili Nemci marca 1943 tako blizu zmage kot še nikoli prej, niso pa se zavedali da je to njihova zadnja zmaga v bitki za Atlantik.
 
=== Bitka za Atlantik je za Nemce izgubljena ===
256.221

urejanj