Koncentracijsko taborišče Ljubelj: Razlika med redakcijama

Besedo "deponirali" sem spremenil v deportirali.
m (added Category:Podljubelj using HotCat)
(Besedo "deponirali" sem spremenil v deportirali.)
Zaradi strateških in gospodarskih razlogov so se nacisti odločili za izboljšavo prometnih poti proti jugu. Predvsem Friedrich Rainer, eden glavnih nacistov, se je močno zavzemal za gradnjo predora na Ljubelju. Leta 1943 je sklenil državni gradbeni oddelek pogodbo s podjetjem »Universale Hoch und Tiefbau AG«, ki naj bi vodilo gradbeni postopek predora in zgradilo koncentracijsko taborišče.
 
Dodatno so sklenili pogodbe z [[SS]], ki je bila odgovorna za pridobitev »delovnih sil«. 1561 metrov dolg predor naj bi nadomestil edino takratno povezavo, majhno cesto z do 28% nagibom. Na obeh straneh Ljubelja so zgradili koncentracijsko taborišče. Manjše taborišče na severu in večje taborišče na jugu. Na južni strani so začeli z vrtanjem predora že marca leta 1943, medtem ko na severni strani šele junija istega leta. Dodatno je bilo še zaposlenih okoli 660 civilnih delavcev. Ti so prišli delno prostovoljno in delno prisiljeno na Ljubelj. Nekateri od njih so bili poslani v Nemčijo preko [[vichyjska republika|vichyjskega]] »Service du Travail obligatoire«. Prva polovica jetnikov je prišla na Ljubelj junija 1943. V Mauthausnu so jih naložili na vagone za živino in jih poslali v [[Tržič]], ki je blizu koncentracijskega taborišča. Prebivalci Tržiča so poskušali jetnikom na skrivaj dati živila in cigarete, medtem ko so jih pripadniki SS natovorili na tovornjake in jih odpeljali na Ljubelj. Večina jetnikov je bila tukaj zaradi političnih razlogov, drugi zaradi odklanjanja prisilnega dela, tretji pa so bili vojni ujetniki najrazličnejših narodnosti. Največji del jetnikov, okoli 800, so bili Francozi. Tem se je pridružilo približno 450 Poljakov, 188 Rusov in 144 Jugoslovanov. Okoli 70 Nemcev in Avstrijcev so bili, večinoma, lopovi in roparji. Ti so imeli vodilne pozicije v taborišču ali pa jim je bilo dodeljeno lažje delo. Ostali jetniki so prišli iz Češke, Norveške, Luksemburga, Grčije, Belgije in Nizozemske. Leta 1944 so deponiralideportirali 15 judovskih ujetnikov iz Madžarske na Ljubelj. Že po nekaj tednih so jih poslali nazaj v Mauthausen.
 
Komandant taborišča je bil [[Julius Ludolf]]. Pod njegovim vodstvom se je začelo pretepanje jetnikov, tako imenovana »Corridas«. Jetniki so morali neprestano opravljati najtežja dela, medtem ko so jih njihovi pazniki venomer pretepali. Ker se je gradbeno podjetje že kmalu začelo razburjati, da je veliko jetnikov nesposobnih za delo, je Ludolfa že avgusta 1943 nadomestil [[Jakob Winkler]]. Tudi pod njegovim vodstvom ni bilo nič bolje. Govori se celo, da se je situacija poslabšala za jetnike. Civilnim delavcem, ki so tudi delali v predoru, je bil prepovedan kontakt z jetniki. Vseeno pa so jim pomagali, tako da so, na primer, pretihotapili pisma in pakete v taborišče in s tem vzpostavili povezavo med ujetniki in zunanjim svetom ter njihovimi družinami. 4. decembra 1943 so skopali predor tako daleč, da so imeli majhno povezavo iz ene strani na drugo. Leto kasneje je bil predor že tako velik, da so se lahko prva vozila peljala skozi. Slabi ali dela nesposobni delavci so bili poslani v Mauthausen, kar je pomenilo zanje gotovo smrt. Zdravnik taborišča [[Sigbert Ramsauer]] je bil odgovoren za določitev jetnikov, ki so šli nazaj v Mauthausen. Usmrtil je okoli 30 ljudi z injekcijo bencina v srce, ker je menil, da ne bi preživeli transporta v Mauthausen. Ta postopek je imenoval »lepa smrt«. Zlorabljal pa tudi jetnike za svoje poskuse.
Brezimni uporabnik