Frančišek Asiški: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 46:
== Ustanovitev reda ==
Frančiškov zgled, njegov pristni evangeljski duh in njegove prepričevalne besede, so nekatere tako prevzele, da so se
▲Frančiškov zgled, njegov pristni evangeljski duh in njegove prepričevalne besede, so nekatere tako prevzele, da so se že po nekaj dneh odločili, da se mu pridružijo in sprejmejo njegov način življenja. Prvi, ki se mu je pridružil, je bil bogat in ugleden trgovec iz Assisija, Bernard da Quintavalle. Kmalu se jima je pridružil tudi pravnik Peter Cattani.
▲S tema dvema bratoma je šel Frančišek 16. aprila 1209 v asiško [[Cerkev svetega Nikolaja, Assisi|cerkev svetega Nikolaja]], kjer so prosili duhovnika, naj jim trikrat odpre evangeljsko knjigo. Vsakokrat se jim je odprla na mestu, kjer govori o poslanstvu apostolov in njihovem uboštvu. Frančišek se je ves vesel zahvalil Bogu, ki je v njemu in njegovima bratoma začrtal pot evangeljskega uboštva. Obrnil se je k bratoma in jima rekel: ''"Brata, to je naše življenje in naše vodilo, kakor tudi vseh tistih, ki hočejo stopiti v našo družbo. Pojdita torej in spolnita, kar sta slišala."'' To je bil dan ustanovitve reda manjših bratov: [[frančiškani|frančiškanov]], pa tudi [[kapucini|kapucinov]] in [[minoriti|minoritov]]. <ref>{{navedi knjigo |author= Rebič Adalbert, Bajt Drago|year= 2007 |title= Splošni religijski leksikon|publisher= Modrijan |isbn=978-961-241-183-1 |cobiss=235261696|pages= 344}}</ref>
Od tega dne naprej so bratje živeli skupaj v duhu evangelija, ki jim ga je Gospod pokazal. Število je kmalu naraslo na dvanajst bratov, ki so se v duhu prave ponižnosti poimenovali ''Fratres minores'' - Manjši bratje. Naselili so se v celici poleg porcijunkulske cerkvice. Tu so se posvetili molitvi, premišljevanju, pridiganju in delu. Stregli so [[Gobavost|gobavcem]], ki so bili v bližini, pomagali ljudem pri delu na polju in pri drugem delu. Za svoje delo niso prejemali denarja, ampak le hrano, ki so jo potrebovali. Ljudje so se jih kmalu navadili, občudovali so njihovo predanost Bogu, njihovo plemenitost, preprostost in dobro voljo.
Vrstica 59 ⟶ 56:
=== Poslanstvo ===
''Frančiškovi bratje'' so prvi med [[Cerkveni red|redovi]] sprejeli v svoj program
▲''Frančiškovi bratje'' so prvi med redovi sprejeli v svoj program ''apostolat med pogani'', torej [[misijone]]. Krščanstvo so oznanjali tudi v [[Sveta dežela|Sveti deželi]] in v [[Maroko|Maroku]]. Leta 1220 so prvi Frančiškovi bratje umrli mučeniške smrti v Maroku. Tudi Frančišek se je odpravil leta 1219 v Sveto deželo, v [[Sirija|Sirijo]] in [[Egipt]], kjer je pogumno šel pred sultana [[Malek-al-Kamil]]a in mu govoril o Kristusu. <ref>{{navedi knjigo |author= Rebič Adalbert, Bajt Drago|year= 2007 |title= Splošni religijski leksikon|publisher= Modrijan |isbn=978-961-241-183-1 |cobiss=235261696|pages= 344}}</ref>
Sredi leta 1220 se je Frančišek spet vrnil v Assisi. Vodstvo reda je sedaj prepustil svojima vikarjema bratoma Petru in Eliju, sam pa se je umaknil v samoto na goro Alverno, <ref>{{navedi knjigo |author= Rebič Adalbert, Bajt Drago|year= 2007 |title= Splošni religijski leksikon|publisher= Modrijan |isbn=978-961-241-183-1 |cobiss=235261696|pages= 344}}</ref> kjer se je posvetil urejanju discipline in notranjega življenja svoje številne redovne družine. Tam je leta 1224 doživel mistično izkustvo [[Stigmatizacija|stigmatizacije]], kar je prvi zapisani primer tega [[fenomen]]a. <ref>{{navedi knjigo |author= Rebič Adalbert, Bajt Drago|year= 2007 |title= Splošni religijski leksikon|publisher= Modrijan |isbn=978-961-241-183-1 |cobiss=235261696|pages= 344}}</ref> Telesno trpljenje je dojemal kot dediščino Kristusovega trpljenja, o čemer govori tudi znana '''Sončna pesem - Hvalnica stvarstva''' (Cantico deo frate sole) <ref>{{navedi knjigo |author= Rebič Adalbert, Bajt Drago|year= 2007 |title= Splošni religijski leksikon|publisher= Modrijan |isbn=978-961-241-183-1 |cobiss=235261696|pages= 343}}</ref>.
=== Redovna pravila ===
S sodelovanjem brata Elija je za red napisal Vodilo sv. Frančiška <ref>{{navedi knjigo |author= Rebič Adalbert, Bajt Drago|year= 2007 |title= Splošni religijski leksikon|publisher= Modrijan |isbn=978-961-241-183-1 |cobiss=235261696|pages= 344}}</ref>, ki ga je [[papež Honorij III.]] potrdil 29. novembra 1223, v osmem letu svojega papeževanja.
Frančišek je leta 1221 napisal tudi vodilo za [[Frančiškov svetni red|Tretji red sv. Frančiška]] <ref>{{navedi knjigo |author= Rebič Adalbert, Bajt Drago|year= 2007 |title= Splošni religijski leksikon|publisher= Modrijan |isbn=978-961-241-183-1 |cobiss=235261696|pages= 344}}</ref> (tudi III. red), katerega člani živijo doma v svojih družinah v vsakdanjem življenju in dolžnostih ter se trudijo, da bi živeli v evangeljskem duhu, po frančiškovem vzgledu.
=== Sveta Klara Asiška ===
Na prošnjo asiškega škofa je Frančišek veliko pridigal v asiški stolnici. Med številnimi poslušalci je bilo tudi mlado prikupno dekle [[Sveta Klara Asiška|Klara]] iz plemiške družine v Assisiju. Ob frančiškovih govorih jo je vedno močneje vznemirjala misel, da bi se tudi ona odpovedala svetu. Posvetovala se je z njim in spoznala, da jo Bog kliče, naj se mu v evangeljskem uboštvu popolnoma posveti. Marca leta 1212 je pred oltarjem v porcijunkulski cerkvi odložila svojo bogato obleko in iz Frančiškovih rok sprejela spokorno redovno obleko. Pod njegovim vodstvom je pri cerkvici svetega Damijana ustanovila II. red frančiškovske družine, takrat imenovan "uboge gospe", danes pa poznan kot [[klarise]].▼
== Frančiškova smrt ==
Vrstica 73:
=== Frančiškani po frančiškovi smrti ===
Pri svojem apostolskem delu pa so bratje vedno bolj čutili potrebo, da bi se morali o [[Sveto pismo|Svetem pismu]] bolj izobraziti. Ustanovili so prvo frančiškansko bogoslovno šolo v [[Bologna|Bologni]] (1223 - 1224). Prvi profesor bogoslovja je postal [[sveti Anton Padovanski]]. Med frančiskani so bili tudi znamenitimi učenjaki, kot [[sveti Bonaventura]] (1221 - 1274), [[Aleksander Haleški]] (1170 - 1245), [[Robert Grosseteste]] (1175 – 1253), [[Vilijem Ockham]] (1285 - 1349), [[Roger Bacon]] (okoli 1214 - 1292), [[Janez Duns Skot]] (1266 - 1308), v novejših časih pa tudi [[Valentin Vodnik]] (1758 - 1819) in pater [[Stanislav Škrabec]] (1844 - 1918)
==
Papež [[Papež Gregor IX.|Gregor IX.]] je 16. julija 1228, samo dve leti po smrti, razglasil Frančiška Asiškega za [[svetnik]]a<ref>{{navedi knjigo |author= Rebič Adalbert, Bajt Drago|year= 2007 |title= Splošni religijski leksikon|publisher= Modrijan |isbn=978-961-241-183-1 |cobiss=235261696|pages= 344}}</ref> in določil, da se njegov god obhaja [[4. oktobra]]. Na papeževo željo je brat Elija sezidal v Assisiju veličastno cerkev, posvečeno
▲Na prošnjo asiškega škofa je Frančišek veliko pridigal v asiški stolnici. Med številnimi poslušalci je bilo tudi mlado prikupno dekle [[Sveta Klara Asiška|Klara]] iz plemiške družine v Assisiju. Ob frančiškovih govorih jo je vedno močneje vznemirjala misel, da bi se tudi ona odpovedala svetu. Posvetovala se je z njim in spoznala, da jo Bog kliče, naj se mu v evangeljskem uboštvu popolnoma posveti. Marca leta 1212 je pred oltarjem v porcijunkulski cerkvi odložila svojo bogato obleko in iz Frančiškovih rok sprejela spokorno redovno obleko. Pod njegovim vodstvom je pri cerkvici svetega Damijana ustanovila II. red frančiškovske družine, takrat imenovan "uboge gospe", danes pa poznan kot [[klarise]].
▲[[Papež Gregor IX.]] je 16. julija 1228, samo dve leti po smrti, razglasil Frančiška Asiškega za [[svetnik]]a in določil, da se njegov god obhaja [[4. oktobra]]. Na papeževo željo je brat Elija sezidal v Assisiju veličastno cerkev, posvečeno svetem Frančišku Asiškemu. 25. maja 1230 so Frančiškovo truplo prenesli iz cerkve svetega Jurija v to cerkev.
== Frančiškova pot - ''Cammino francescano'' ==
| |||