Frančišek Asiški: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Shabicht (pogovor | prispevki)
Shabicht (pogovor | prispevki)
Vrstica 70:
Pri svojem apostolskem delu pa so bratje vedno bolj čutili potrebo, da bi se morali o [[Sveto pismo|Svetem pismu]] bolj izobraziti. Ustanovili so prvo frančiškansko bogoslovno šolo v [[Bologna|Bologni]] (1223 - 1224). Prvi profesor bogoslovja je postal [[sveti Anton Padovanski]]. Med frančiskani so bili tudi znamenitimi učenjaki, kot [[sveti Bonaventura]] (1221 - 1274), [[Aleksander Haleški]] (1170 - 1245), [[Robert Grosseteste]] (1175 – 1253), [[Vilijem Ockham]] (1285 - 1349), [[Roger Bacon]] (okoli 1214 - 1292), [[Janez Duns Skot]] (1266 - 1308), v novejših časih pa tudi [[Valentin Vodnik]] (1758 - 1819) in pater [[Stanislav Škrabec]] (1844 - 1918).
 
Ko je Frančišek zaslutil, da jese zdajmu smrtbliža žečas res prav blizu,smrti je prosil svoje brate, naj ga prenesejo k Porciunkuli, da bi svoje življenje sklenil tam, kjer se je naselil s svojimi brati in se ves posvetil Bogu. Od tam je poslal prve misijonarje po svetu, tam so se vsako leto ob [[binkošti]]h zbirali njegovi bratje iz vseh krajev. Zvečer, 3. oktobra 1226 so ga na njegovo željo prinesli v porciunkulskoporcijunkulsko cerkvico in ga položili na gola tla. Poklical je k sebi vse brate in jih ljubeče prosil, naj ljubijo Boga, ostanejo zvesti veri in se natančno držijo uboštva. Od njih se je poslovil z besedami: ''"»Zbogom bratje, ostanite v Božjem strahu, jaz grem k Očetu, čigar milosti vam priporočam."'' Nato je izdihnil, star komaj 44 let.«
== Stigme ==
Nato je izdihnil, star komaj 44 let.
 
 
Frančišek se je vedno bolj umikal od zunanjega življenja in vodstva svojega reda. Avgusta leta 1224, se je, kakor po navadi, umaknil na goro [[La Verno]], da bi se v samoti čim lepše pripravil na praznik [[Sveti Mihael|svetega Mihaela]]. Na tej gori je imel v skalo izdolbeno celico oziroma kapelico. Tu je bil navadno čisto sam, da se je mogel nemoteno posvetiti premišljevanju. Na praznik [[Povišanje svetega Križa|Povišanja svetega križa]] (14. septembra) je zjutraj molil in z veliko ljubeznijo ter nežnim, globokim sočutjem premišljeval trpljenje Križanega in ga želel sodoživljati. Prikazal se mu je križani Kristus. Ko je prikazen začela izginjati, je bila Frančiškova duša polna ljubezni do trpečega Kristusa, na njegovih rokah, nogah in na desni strani pa so se pojavile [[Kristusove rane]], iz katerih je pozneje večkrat tekla kri.
 
Konec septembra je prišel spet v Assisi in tam nadaljeval svoje trpljenje prav do smrti. Vse trpljenje je prenašal junaško, združen z Bogom. Ko je slutil, da se bliža konec njegovega zemeljskega življenja, je skoraj že popolnoma slep zapel svojo [[Sončna pesem ali Hvalnico stvarstva|Sončno pesem ali Hvalnico stvarstva]] (1224 - 1225). Ta pesem je vsebina in odmev Frančiškovega življenja.
 
Ko je Frančišek zaslutil, da je zdaj smrt že res prav blizu, je prosil svoje brate, naj ga prenesejo k Porciunkuli, da bi svoje življenje sklenil tam, kjer se je naselil s svojimi brati in se ves posvetil Bogu. Od tam je poslal prve misijonarje po svetu, tam so se vsako leto ob [[binkošti]]h zbirali njegovi bratje iz vseh krajev. Zvečer 3. oktobra 1226 so ga na njegovo željo prinesli v porciunkulsko cerkvico in ga položili na gola tla. Poklical je k sebi vse brate in jih ljubeče prosil, naj ljubijo Boga, ostanejo zvesti veri in se natančno držijo uboštva. Od njih se je poslovil z besedami: ''"Zbogom bratje, ostanite v Božjem strahu, jaz grem k Očetu, čigar milosti vam priporočam."'' Nato je izdihnil, star komaj 44 let.
 
== Sveta Klara Asiška ==