Frančišek Asiški: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Shabicht (pogovor | prispevki)
Shabicht (pogovor | prispevki)
Vrstica 37:
Na poti je imel skrivnostne sanje, ki so spremenile njegovo mišljenje in življenje. [[Romanje|Poromal]] je v [[Rim]], ves se je posvetil molitvi in premišljevanju o božji prisotnosti, o človekovi popolni svobodi, o prostosti v Bogu. Spoznal je, da je pot do tega življenje po [[evangelij]]u, zato se je zavzel za dosledno izpolnjevanje evangelija. Njegovo življenje se je zelo spremenilo. Pomagal je ubožnim in bolnim, njegov oče se je kmalu zbal za svoje bogastvo, ker ga je Frančišek tako razdajal, zato je zahteval, da se je moral Frančišek javno odpovedati dediščini.
 
V navzočnosti škofa in meščanov se je leta 1206 (marca ali aprila) na trgu pred [[Bazilika svetega Frančiška Asiškega|asiško baziliko]] odpovedal svoji dediščini in zapustil družinsko hišo. <ref>{{navedi knjigo |author= Rebič Adalbert, Bajt Drago|year= 2007 |title= Splošni religijski leksikon|publisher= Modrijan |isbn=978-961-241-183-1 |cobiss=235261696|pages= 343}}</ref> Slekel je celo obleko in jo vrnil očetu z denarjem vred, z besedami: ''»Do zdaj sem Petra Bernardona klical za očeta, sedaj mu vrnem vse, tudi obleko. Zato ne bom več govoril: oče Bernardone, ampak bom po pravici molil: Oče naš, ki si v nebesih.«''
 
Ko je Frančišek nekega dne molil v napol razpadli in podrti [[cerkvici svetega Damijana]], je zaslišal besede: ''"Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi in jo popravi!"'' Frančišek je te besede razumel dobesedno in je začel popravljati cerkev. Popravil je tudi [[cerkev svete Marije Angelske]], imenovano [[Porcijunkula]]. V njej je večkrat molil in tam spoznal, da ga Bog pošilja popravljat živo Božjo hišo, Cerkev iz ljudi, ki je v tistem času versko razpadala. Porcijunkula je bila takrat last [[Benediktinci|benediktinskega]] samostana na [[Monte Subasio]]. Samostanske predstojnike je prosil, da so jo njemu prepustili v uporabo in oskrbo. Tukaj se je Frančišek sedaj naselil, stregel pri maši, se poglabljal v molitev in premišljevanje ter z vso iskrenostjo vedno iskal božjo voljo, da bi jo z ljubeznijo izpolnil.