Frančišek Asiški: Razlika med redakcijama

24. februarja, na god [[Sveti Matija|svetega Matije]] leta 1208, je kakor navadno ministriral pri maši v porciunkulskiporcijunkulski cerkvici. Pri maši je duhovnik bral evangelij, kako je [[Jezus Kristus|Kristus]] poslal [[Apostol|apostole]] oznanjat evangelij: »'''Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govorite: Nebeško kraljestvo se je približalo. Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne oskrbujte se ne z zlatom ne s srebrom ne z bakrom v pasovih, ne s popotno torbo ne z dvema suknjama ne s sandali ne s palico, kajti delavec je vreden svoje hrane'''« ({{biblverz|Mt|10,6-10}}). Frančišku so bile te besede kot odkritje, saj je doumel njihov pravi pomen in vsebino. Spoznal je pomen uboštva v osebnem življenju vsakega kristjana, kakor tudi v življenju vse [[Cerkev|Cerkve]]. Kristusov apostol mora biti ubog, da ga more Bog napolniti s svojo ljubeznijo; biti mora apostol uboštva. Odtlej je hotel živeti v uboštvu, kot jeso živelživeli Kristus in apostoli.

Po maši je pred cerkvijo odložil svojo [[puščavnik|puščavniško]] obleko, si oblekel sivorjavo tuniko (haljo) s kapuco iz trde neobdelane volne, kakršno so takrat nosili najbolj siromašni ljudje v njegovem kraju, in se opasal z vrvjo. Poln svetega navdušenja je šel v župnijsko cerkev svetega Jurija, kjer je imel svojo prvo [[Pridiga|pridigo]]. Govoril je preprosto, a zelo prepričljivo. Potem je hodil okrog in pridigal povsod, kjer so bili ljudje pripravljeni poslušati. Spodbujal jih je k pokori in medsebojni ljubezni. Njegove preproste, iskrene in prisrčne besede so šle ljudem do srca. Imel je srce polno ljubezni, zato je znal vse pomiriti, potolažiti, razveseliti in ohrabriti.