Zadnja noč v Teheranu: Razlika med redakcijama

Glavni literarni junak je državni tožilec Aleksander Košak, ki se upokoji na dan tretje mariborske vstaje (vstajniško leto 2012). Kolegi mu pripravijo poslovilno slavje, kjer mu v dar podarijo letalsko karto za potovanje v Teheran. Aleksander se namreč posveča gojenju tulipanovim čebulicam, po navodilih perzijskega mojstra tulipanov Mehmeda Mahmoudija iz Urmije.
Ob prihodu domov ga pričaka pismo posebne vrste. Pismo mu pošlje obtoženi Maks Urbanc – v tem času pride iz zapora – ki trdi, da je po krivem odsedel osemletno zaporno kazen. Ta hoče, dokazati svojo nedolžnost, zato želi obnovitev primera in se ga tako spozna za nedolžnega. V Košakovo komaj začetno upokojensko obdobje seže star primer umor Janka Blažiča, ki ga je zaradi pomanjkanja dokazov ovrgel. Njegovi nasledniki ga ponovno odprejo in po krivem obsodijo Maksa Urbanca. Tako se Košak ob iskanju resnice in pravega krivca zaplete tako z ljudmi javnega življenja kot z osebami v zasebnem življenju. Ko je že videti, da se stvari počasi sestavljajo na svoje mesto, se prava drama šele prične. Nov dokaz nedvomno razkrije pravega morilca ter hkrati vpletenost Košakovega takrat dvajsetletnega sina Mateja. Zgodba se tako prevesi v pravo družinsko dramo.