Albert Ball: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 24:
"Na tleh" je bil dokaj plah, smehljajoč se mladenič, ki se je vedno raje držal bolj zase. Znan je bil kot "volk samotar" (''"lone wolf"''). Dobro je igral violino in ga je bilo groza ubijanja. Nekaj povsem drugega pa je bil v zraku. Pogumen kot lev (kar je po horoskopu tudi bil), zelo drzen in včasih tudi malce mladostno zaletav.
Bil je tudi izumitelj, prvi je namreč na letalo
Kaj v resnici je v ponedeljek, 7. maja 1917 po osmi uri zvečer na nebu pri kraju Annoeullin, povzročilo njegovo smrt nikoli ne bo znano. Priče so povedale, da je njegovo letalo z negibnim propelerjem in črno kadečim se motorjem povsem celo priletelo iz temnega nevihtnega oblaka, obrnjeno s trebuhom navzgor in z višine kakih 60 metrov treščilo na tla. Cecile Deloffre, mlademu francoskemu dekletu iz Annoeullina, ki je prvo prihitelo na mesto padca letala, je Ball umrl v naročju. Na dan smrti ni bil star niti 21 let (tri mesece in en teden manj).
Vrstica 30:
Na obdukciji nemški zdravnik ni našel nobene strelne rane. Prav tako njegov S.E. 5a (A8898) ni imel, razen tistih ob udarcu ob tla, nobenih drugih poškodb.
Najraje je letal sam, brez čelade, da mu je »veter mršil lase«, kot je sam opravičujoče dejal. Nekega dne je osramotil pet nemških letalcev, ki so ga dobili v precep oz. past. Junaško se je boril do konca, ko pa mu je zmanjkalo streliva je skoval mojstrsko ukano. Odsvedral je proti tlom, kot da so ga Nemci zadeli in namerno "nerodno" pristal na nekem bližnjem travniku a s še vedno delujočim motorjem. Trije Nemci so odleteli na njihovo letališče sporočit, da so ujeli največjega angleškega asa. Dva Nemca pa sta pristala blizu njegovega letala, zlezla iz kabin ter se mu približala. Tedaj je Ball dodal plin, vzletel in odletel brez ene same praske nazaj na domače letališče. Ta dogodek je omenjen tudi v spominih tistih zbeganih in popolnoma osramočenih nemških pilotov in je v RAF-u postal legendaren. Ball je s tem dokazal, da ni bil le velik borec ampak je znal v odločilnih trenutkih tudi uporabiti svojo pamet.
Izpilil je neki skorajda samomorilski manever, ki si ga ni upal posnemati nihče. Nemškemu pilotu je namenoma dovolil, da se mu je približal od zadaj. Imel je namreč nadnaravni občutek, kdaj bo Nemec začel streljati. Tik pred tem pa se je strmo vzpel, zaokorožil za Nemca in ga z dobro merjenim rafalom poslal na tla. Njegova druga uspešna taktika pa je bila napad od spodaj. Nemcu se je približal od spodaj, potegnil Lewisovo strojnico na zgornjem krilu k sebi in od spodaj poslal v Nemca smrten rafal. Nemški pilot se največkrat sploh ni zavedel nevarnosti in v večini primerov ni izstrelil niti enega samega naboja. To sicer ni bilo v angleškem "športnem duhu" (''"unsportmanlike"''), je bilo pa zelo učinkovito. Podobno taktiko je uporabljal tudi "rdeči baron". Tretji njegov manever je bil, da je poletel čelno proti Nemcu, meneč, da bo nasprotnik prej zavil vstran. Ta zmeraj tudi je, tistih nekaj sekund izpostavljanja pa je bilo za Balla dovolj, da je sprožil smrtni rafal..
Ball se je med dopustom v Angliji zgodaj leta 1917 spoprijateljil z Jamesom McCuddenom. Ta je sicer zelo občudoval njegovo hrabrost in drznost, a posnemal ga ni. Je pa preizkusil Ballovo metodo streljanja s strojnico od spodaj. Kasneje je izjavil, da je "streljanje z eno roko in hkrati pilotiranje letala z drugo že meji na pravo umetnost". Približno v tem času je Ball v Londonu srečal, takrat še neznanega novinca, kasnejšega prvega kanadskega letalskega asa Williama Averya "Billya" Bishopa. Dogovarjala sta se za skupne akcije, a do tega ni prišlo zaradi Ballove prezgodnje smrti.
25. marca 1917 je Ball spoznal 18-letno Floro Young in se z njo 5. aprila že zaročil. Sam jo je z letalom popeljal na njen "zračni krst". Punco je moral povsem očarati. Kot vidimo, do ušes zaljubljeni Albert kot vedno, ni tratil časa.
Vrstica 40:
Nazadnje je Albert Ball letel na angleškem letalu RAF S.E. 5a, ki pa ga ni preveč maral. Imenoval ga je ''"dud"'' (malovredno ali neuporabno stvar). Veliko bolj so mu bili všeč sila gibčni francoski Nieuporti, ki pa so imeli zelo grdo razvado, da se jim je pri strmoglavljanjih ali v tesnih zavojih rado odlomilo ozko spodnje krilo. Kriv je bil V-opornik, ki je spodnje krilo opiral le na enem mestu (''"flutter"''). Kljub temu je Ball smel obdržati svojega "starega" Nieuporta 17 (B1522) za samostojne lete, za skupinske pa je moral uporabljati "nepriljubljeni" S.E. 5a. Pisno dovoljenje za uporabo Nieuporta je dobil od samega (takrat še) generala Trencharda. S.E. 5a je bil manj gibčen od Nieuportov, a je bil hitrejši in je strmoglavljal in izvajal akrobacije brez težav. Motor S.E. 5a znamke Hispano-Suiza je v daljšem hrbtnem letu rado "zalilo" in takrat je motor odpovedal. Ravno to bi lahko bil vzrok Ballove smrti. Angleži še danes zagovarjajo teorijo o "odpovedi motorja Ballovega letala".
Zadnjo, 44. zmago v zraku je Ball dosegel en dan pred smrtjo na solo poletu s svojim starim Nieuportom 17 (B1522). Na dan smrti je s S.E. 5a v letalskem dvoboju z mlajšim bratom "rdečega barona" Lotharjem von Richthofnom, temu preluknjal rezervoar za gorivo. Tako ga je blizu Annoeullina primoral k prisilnemu pristanku. Mlajši Richthofen je imel izredno srečo da se mu letalo v zraku ni vnelo, drugače bi se to zanj tragično končalo. Kasneje so Nemci mlajšemu Richthofnu pripisali sestrelitev Balla, kar pa je bila le propagandna zvijača.
Na predvečer smrti je v svojem zadnjem pismu očetu zapisal, da upa, da se bo ta morija kmalu končala, saj se že začenja počutiti kot morilec.
Vrstica 54:
Ko so ga posthumno odlikovali z Viktorijinim križcem, je neimenovani pilot njegove 56. skupine sarkastično pripomnil: »Dali so mu le en V.C., zaslužil pa si jih je vsaj ducat. To ve cela eskadrilja!« (''"I see they have given him the V.C. Of course he won it a dozen times over. The whole squadron knows that!"'').
Ironija usode je, da je Albert Ball umrl ravno na dan, ko je Mick Mannock, angleški pilot z največ (61) zmagami v 1. SV, dosegel svojo prvo. Mannocku je bil Ball vzornik, čeprav sta si bila po karakterju precej različna.
Po 1. SV so v Franciji šole radi poimenovali po narodnih junakih, imeli so celo vrsto svojih. Samo od letalcev Guynemerja, Foncka, Dormeja, Nungesserja, Chaputa, Navarra, Lufberya, Pourpeja, Garrosa, Pegouda ... V Annoeullinu pa ni bilo nikoli v nobenem trenutku vprašanje in nobenega dvoma po kom se bo imenovala njihova osnovna šola. Od leta 1999 se v Annoeullinu po Albertu Ballu imenuje nova srednja šola (''College Albert Ball''). V tem mestu ima tudi svojo ulico: ''Rue du Capitaine Ball''.
Leta 2006 je Britanska kraljeva pošta (''"Royal mail"'') izdala poštne znamke ob 150-ti obletnici uvedbe najvišjega angleškega vojnega odlikovanja, Viktorijinega križca (V.C.). Ena od šestih znamk nosilcev Viktorijinega križca je bila posvečena tudi Albertu Ballu.
''Mourir pour la liberte, mourir pour la France. Per ardua ad astra.''
| |||