Grška temna doba: Razlika med redakcijama
nov članek iz tujih wiki |
(ni razlike)
|
Redakcija: 21:54, 3. december 2016
Grška temna doba, ki se imenuje tudi grški srednji vek ali Homerska doba (imenovana po legendarnem pesniku Homerju) ali geometrično obdobje (tako imenovano po značilni geometrični umetnosti tistega časa) [1], je obdobje grške zgodovine od konca mikenske palačne civilizacije okoli 1100 pred našim štetjem do prvih znakov grških polis v 9. stoletju pr. n. št..
| Slika:Dark Age Greece Map.jpg | |
| Obdobje | Antična Grčija |
|---|---|
| Datumi | c. 1100 – c. 800 pr. n. št. |
| Prednik | Mikenska doba |
| Naslednik | Arhaična Grčija |
| Zgodovina Grčije | |
|---|---|
| Neolitska Grčija | 7000–3200 pr. n. št. |
| Minojska doba | 2200–1450 pr. n. št. |
| Mikenska doba | 1600/1550–1200/1120 pr. n. št. |
| Grška temna doba | 1200/1120–776 pr. n. št. |
| Arhaična Grčija | 776–500 pr. n. št. |
| Klasična Grčija | 500–323 pr. n. št. |
| Helenistična Grčija | 323–146 pr. n. št. |
| Rimska Grčija | 146 pr. n. št.–324 n. št. |
| Bizantinsko cesarstvo | 324–1453 |
| Osmanska Grčija | 1453–1832 |
| Moderna Grčija | po 1832 |
| Teme | |
| Grški jezik | Grška književnost |
| Vojaška zgodovina | Imena Grkov |
Arheološki dokazi kažejo razprostranjen propad bronastodobne civilizacije v vzhodnem sredozemskem svetu na začetku obdobja, saj so bile velike mikenske palače in mesta uničene ali zapuščene. Približno takrat je bila Hetitska civilizacija resno motena in mesta od Troje do Gaze so bila uničena. Po razpadu revna in manjša naselja pesti lakota in odseljevanje. V Grčiji s konča Linearna B pisava, ki so jo uporabljali mikenski birokrati. Dekoracija na grški lončenini po okoli 1100 pr. n. št. ni več figurativna mikenska keramika in je omejen na enostavnejše, geometrijske vzorce (1000-700 pr. n. št.).
Vzroki propada
Od 11. st. pr. n. št. teritorij Grčije iz visokoorganizirane in visokoartikulirane civilizacije v tej dobi prehaja v obdobje upadanja, zato se iz te slike izvede teza o vdoru Dorcev, ki naj bi predstavljal prihod prvih Grkov na celinsko Grčijo. Po tej tezi naj bi iz oblmočja centralnega Balkana v njegova južna območja pridrlo pleme Dorcev, kar naj bi predstavljalo samo enega od številnih premikov prebivalstva v tem obdobju in daje neko kaotično stanje v Mediteranu. To pleme Dorcev naj bi uničilo mikensko civilizacijo, zatrlo mikenski način življenja in prineslo novo kulturo, ki se odraža v glavnih značilnostih temne dobe Grčije.
To teorijo izpodbijajo novejša raziskovanja, od katerih je najpomembnejše dešifriranje Linearne B pisave, najstarejše danes znane oblike grščine, ki so jo uporabljali prebivalci mikenske civilizacije. Ta raziskovanja so sprožila dilemo o tradicionalni predstavi prvih grških-dorcev, ki so prišli iz severa. Namreč, glede na to da je vsaj del prebivalcev Miken govoril grško in da je to kar je kasneje definirano kot dorsko narečje podobno Linearni B pisavi, se postavlja vprašanje, kako je mogoče, da je to izolirano pleme Dorcev govorilo isti ali podoben jezik kot Mikenci. Iz tega izhaja, da v Grčiji v tem obdobju sploh ni prišlo do spremembe etnične sestave prebivalstva. To kaže tudi legendarna tradicija o propadu Miken, ki govori o povratku Heraklida v Grčijo iz Doride, kamor so jih pregnali vladarji Pelopsove dinastije. Po legendi so Heraklidi ponovno osvojili Mikene na koncu 12. st. pr. n. št., točno 1104. pr. n. št., to je osemdeset let po tradicionalnem osvajanju Troje.
Na vrhuncu razcveta svoje civilizacije so Mikenci trgovali z Egiptom, Afriko, Malo Azijo, Hispanijo in črnomorskimi naselbinami, kar je dokazano z najdbami mikenskega materiala po vsem mediteranskem prostoru. Velike selitve prebivalstva in velika negotovost, ki so jo prinesla "morska ljudstva" (ki so omenjena v egipčanskih dokumentih), so imeli za posledico, da je trgovina po Sredozemskem morju slabela, in končno povsem zamrla. To je imelo velik vpliv na Mikene, saj je morala kultura, zaprta na majhnem prostoru iskati druge načine da se obdrži. Mikenska zemlja nikoli ni bila posebej plodna in ni omogočala preživljanja številnega prebivalstva navajenega na obilje. Mikenska kraljestva so se zato začela bojevati med seboj, kar je izzvalo delni propad in končno zlom večine od njih (npr. spor med Tebami in Argosom). Take sledi dogodkov kažejo najdene grobnice, ki so v tem času v glavnem uniformno oblikovane.
Mikene 12. st. pr. n. št. niso več sijajna in bogata civilizacija, ki je izgubila svoj sijaj pod vplivom zunanjih dejavnikov, ki so bili povod za medsebojne boje. Danes ni razloga da ne bi verjeli, da so mikenski Grki napadli Trojo zaradi njenega strateškega položaja; celo vemo kako je vojna potekala in kako so se bojevniki vračali (npr. Odisej in Ajgist), ki ob povratku naletijo na popolnoma drugačno podobo Grčije kot so jo zapustili.
V sodobni znanosti se je pojavila tudi teorija, da je padec mikenske civilizacije prvenstveno posledica notranjih bojev. Moč palač v "klasični dobi" mikenske civilizacije je bila odvisna od distribucije viška proizvodov, ker so vsi proizvodi z enega območja prihajali v centralno palačo in so jih nato distribuirali naprej, kar potrjuje tezo sodobne ekonomske znanosti, da je od kontrole nad proizvodnjo pomembnejša kontrola nad distribucijo proizvodov. Ko palač ni bilo več, je struktura ekonomije popolnoma spremenjena: od 12. do 10. st. pr. n. št.. osnova ekonomiji ni več trgovina, saj Grčija nima nobenih zvez z zunanjim svetom, kar je dokazano z materialom, najdenim iz tega obdobja.
Sredozemske vojne in morska ljudstva
V tem času so potekali veliki upori v več delih vzhodnega Sredozemlja in poskušali zrušiti obstoječa kraljestva, kar je bila posledica gospodarske in politične nestabilnosti, ki je obkrožala ljudi, ki so bili že pretreseni od lakote in stiske. Del Hetitskega kraljestva so napadla in osvojila tako imenovana morska ljudstva, katerih izvor so morda različni deli Sredozemlja, kot so Črno morje, Egejsko morje in anatolske regije, kar še vedno ni razjasnjeno. V 13. in 12. stoletju pr. n. št. so napisi in dekoracija v Karnaku in Luksorju edini vir za "morska ljudstva", izraz, ki so ga izumili sami Egipčani in je zapisan v bahavih opisih egiptovskih vojaških uspehov: [2]
- Tuje dežele, ... naredila zaroto na svojih otokih. Vse dežele naenkrat so se premaknile, razpršene v vojni. Nobena dežela ne more stati pred svojo vojsko .... Njihova liga je Peleset ali Pelazgi, Tjeker, Shekelesh, Denyen in Weshesh. [3]
Podoben skupek narodov je morda poskušal dvakrat napasti Egipt, enkrat v času vladavine Merneptaha, okoli 1208 pred našim štetjem in še v času vladavine Ramzesa III., okoli 1178 pred našim štetjem.
Kultura
Ob razpadu palačnih centrov, ni bilo več zgrajenih monumentalnih kamnitih zgradb in praksa stenskega slikarstva je prenehala; pisanje v Linearni B pisavi je prenehalo, vitalne trgovinske povezave so se izgubile, opuščali so mesta in vasi. Populacija Grkov se je zmanjšala [4] in svet organiziranih državnih vojska, kraljev, uradnikov in prerazdelitveni sistemi so izginili. Večina informacij o obdobju prihaja iz grobišč in grobnih pridatkov v njih. V kolikšni meri najzgodnejši grški literarni viri, homerski ep (8.-7. stoletje pred našim štetjem) in Heziodova Dela in dnevi (8.-7. stoletja pred našim štetjem), opisujejo življenje v 9.-8. stoletja, je še vedno predmet razprave.
Razdrobljene, lokalizirane in avtonomne kulture so zmanjšale kompleksnost, znano po raznolikosti njihove materialne kulture v lončarskih slogih, pogrebnih praksah in poselitveni strukturi, zato so posplošitve o "družbi temne dobe" zavajajoče. [5] Tolos grobnice se nahajajo v starejši železni dobi v Tesaliji in na Kreti, vendar na splošno ne drugje, upepelitev je prevladujoč obred v Atiki, vendar je bil v bližnji Argolid skeletni. [6] Nekatera nekdanja mesta mikenskih palač, kot sta Argos ali Knosos, so še naprej okupirana; dejstvo, da so na drugi strani doživela velik razvoj v generaciji ali dveh, preden so bila zapuščena, James Whitley povezuje z družbeno organizacijo, ki temelji na osebni karizmi posameznika in je sama po sebi nestabilna: v tej luči on interpretira Lefkandi. [7]
Nekatere regije v Grčiji, kot so Atika, Evboja in osrednja Kreta so si gospodarsko opomogle od teh dogodkov hitreje kot druge, a življenje za najrevnejše Grke je ostala razmeroma nespremenjen že stoletja. Še vedno je tu kmetijstvo, tkanje, predelava kovin in lončarstvo, vendar na nižji ravni proizvodnje in za lokalno uporabo v lokalnih slogih. Nekatere tehnične inovacije so bile uvedene okoli 1050 pred našim štetjem z začetkom protogeometričnega sloga (1050-900 pr. n. št.), kot je vrhunska tehnologija lončarstva, ki je vključevala hitrejše lončarsko vreteno za vrhunsko oblikovanje vaz in uporaba šestila za pripravo popolnega kroga in polkroga za dekoracijo. Boljše glazure so dosegli z višjo temperaturo žganja gline. Vendar je bil splošen trend v smeri enostavnejših, manj zapletenih kosov in manj razlogov, ki so namenjeni za ustvarjanje lepih umetnosti.
Izkoriščali so znanje taljenja železa, ki so se ga naučili iz Cipra in Levanta in izboljšali uporabo lokalnih nahajališč železove rude, ki so jih Mikenci prej prezrli: orožje je sedaj na dosegu manj elitnih bojevnikov. Čeprav je bila univerzalna uporaba železa skupna značilnost med temno dobo [8], je še vedno negotovo, kako je železno orožje in oklep doseglo vrhunsko moč pred tistim iz predhodne bronaste dobe. Od leta 1050 dalje so se pojavile številne majhne lokalne železarne in okoli 900 je bilo skoraj vse orožje in pridatki iz železa.
Porazdelitev jonsko grškega narečja v zgodovini kaže zgodnje premike iz celinske Grčije do anatolske obale v kraje kot so Mileta, Efez in Kolofon, morda že leta 1000, vendar so dokazi skopi. Na Cipru je nekaj arheoloških najdišč začelo kazati prepoznavno grško keramiko [9], kolonija Evboja je ustanovila Al Mina na sirski obali, oživitev Egejske grške mreže za izmenjavo se lahko ugotovi iz 10. stoletja iz atiške protogeometrične lončenine, ki so jo našli na Kreti in na Samosu, ter obali Male Azije. [10]
Postmikenski Ciper
Ciper je bil naseljen s kombinacijo Pelazgov in Feničanov, ki so se jim pridružili v tem obdobju, in zgradili prva grška naselja. Lončenina na Cipru je začela najbolj eleganten nov lončarski slog 10. in 9. stoletja pr. n. št., ciprsko-feničanski slog črno na rdečem [11] majhnih bučk in vrčev za hrambo dragocene vsebine, verjetno dišečega olja. Skupaj z izrazito grško evbojskimi keramičnimi izdelki, se je široko izvažalo in jo najdemo v levantskih mestih, vključno s Tirom in notranjosti v poznem 11. in 10. stoletju. Ciprske kovine so menjali na Kreti.
Družba
Verjetno je, da je bila Grčija v tem obdobju razdeljena na neodvisne regije sorodstvenih skupin in oikos ali gospodinjstev, izvor kasnejših poleis. Izkopavanja temnodobnih skupnosti, kot je Nihorija na Peloponezu so pokazala, kako je bilo bronastodobno mesto opuščeno 1150 pred našim štetjem, nato pa se je ponovno pojavilo kot majhna vas 1075 pred našim štetjem. V tem času je tam živelo le okoli štirideset družine z obilo dobre kmetijske zemlje in paše za živino. Ostanki stavbe iz 10. stoletja, vključno z megaronom na vrhu grebena, so pripeljale do špekulacij, da je to poglavarjeva hiša. To je večja struktura od tiste, ki jo obdaja, vendar je še vedno izdelana iz enakih materialov (blatna opeka in slamnata streha). To je bil morda kraj verskega pomena ali komunalna shramba hrane. Visok položaj posameznika v temni dobi v resnici ni obstajal, njihov življenjski standard ni bil bistveno višji od drugih v njihovi vasi. Večina Grkov ni živela v izoliranih kmetij, temveč v majhnih naseljih. Verjetno je, da je bil, tako kot na pragu zgodovinskega obdobja, dve ali tristo let kasneje, glavni gospodarski vir za vsako družino prednikov zemljišče od oikosa, kleros ali vrtiček; brez tega se človek ne bi mogel poročiti.
Lefkandski grobovi
Lefkandi na otoku Evboja bilo uspešno naselje v pozni bronasti dobi [12], ki jo bo mogoče identificirati s staro Eretrijo. [13] Prav hitro si je opomoglo od razpada mikenske kulture in v izkopavanjih leta 1981 so v enem grobišču našli največjo stavbo iz 10. stoletja pr. n. št., še ne znano iz Grčije. [14] Včasih jo imenujejo heroon, to je dolga ozka stavba, 50 x 10 metrov, ki je vsebovala dva pogrebna jaška. V enem so bili štirje konji, drugi je vseboval upepeljenega moškega, pokopanega s svojim železnim orožjem in žensko, močno okrašeno z zlatim nakitom. [15] Moške kosti so bile v bronasti posodi iz Cipra, z lovskim prizorov na obodu. Ženska je imela z zlatom prevlečene zvitke v laseh, prstane, zlato prsno ploščico, družinsko ogrlica (izdelano kot ciprska ali bližnjevzhodna ogrlica izpred 200-300 let pred tem pokopom) in slonokoščeno bodalo na glavi. Konji se zdi, da so bili žrtvovani, nekateri mislijo, da imajo železne delce v ustih. Ni ohranjenih dokazov, ki bi pokazali ali je bila stavba zgrajena kot hiša za pokop ali je oseba v grobu junak ali lokalni poglavar, pokopan v svoji veliki hiši; kar je res je, da je bila hiša kmalu porušena in ostanki uporabljeni za oblikovanje približno krožne gomile čez steno iz štorov.
V naslednjih nekaj letih, približno 820 pred našim štetjem, so upepelili in pokopali blizu vzhodnega dela stavbe, na podoben način kot kristjani, ki so bogate člane skupnosti morda skušali pokopan blizu groba svetnika; prisotnost uvoženih predmetov, pomembnih iz več kot osemdeset nadaljnjih pokopov, v nasprotju z drugimi bližnjimi pokopališči na Lefkandi, potrjujejo trajno tradicijo elite.
Konec
Arheološki podatki na mnogih mestih kažejo, da je gospodarsko okrevanje Grčije dobro napredovalo do začetka 8. stoletja pr. n. št.. Obe pokopališči, Kerameikos v Atenah ali Lefkandi in svetišča v Olimpiji, nedavno najdeno v Delfih ali Herajon na Samosu, prvi izmed ogromnih samostojnih templjev, so bogato opremljena s pridatki, vključno s predmeti iz Bližnjega vzhoda, iz Egipta in iz Italije, iz eksotičnih materialov, kot so jantar in slonovina. Tudi izvoz grškega lončenine je dokazal stik z Levantom na lokacijah kot je Al Mina in z regijo kulture Villanovan severno od Rima. Okras na keramiki postaja vse bolj zapleten in vključuje geometrično umetnost, vzporedno zgodbe iz homerskih epov. Železno orodje in orožje postaja boljše kakovosti, medtem ko je obnovljena mediteranska trgovina prinesla nove zaloge bakra in kositra, ter številne dovršene bronaste predmete, kot so tripodi. [16] Druge obalne regije Grčije poleg Evboje so bile ponovno polne udeležencev gospodarskih in kulturnih izmenjav na vzhodnem in osrednjem Sredozemlju, kjer se je skupnost razvila in kjer so vladale elitne skupine aristokratov in ne sam basileus ali poglavar kot v prejšnjih obdobjih. [17]
Nov sistem pisave
Z srednjem do poznem 8. stoletju pr. n. št. je bil od Feničanov sprejet nov abecedni sistem. Grki so prilagodili feničanski sistem pisanja, zlasti uvedbo znakov za samoglasnike in s tem ustvarjali prvo resnično abecedno pisavo. Nova abeceda se je hitro razširila po vsem Sredozemlju in je bila uporabljena za pisanje ne le grščine, ampak tudi frigijščine in drugih jezikov v vzhodnem Sredozemlju. Kot je Grčija poslala kolonije zahodno proti Siciliji in v Italijo (Pithekoussae, Cumae), se je vpliv njihove nove abecede še razširil. Keramični evbojski artefakti imajo vpisanih nekaj vrstic v grški abecedi, ki se nanaša na »Nestorjev pokal«, odkrit v grobu na Pithekoussae (Ischia) in izvirajo iz okoli 730 pr. n. št.; zdi se, da je najstarejši pisni vir Iliada. Etruščani so se okoristili z inovacijami: stara italska pisava se je razširila po vsej Italiji od 8. stoletja pr. n. št. dalje. Druge variante abecede so se pojavile na Lemnos steli in v abecedi Male Azije. Prejšnje linearne pisave niso povsem opustili: ciprska zlogovna, potomka Linearne A pisave, je ostala v uporabi na Cipru kot grška arcadocypriot in eteocypriot pisava do helenistične dobe.
Teza kontinuitete
Nekateri strokovnjaki so nasprotovali konceptu grške temne dobe na podlagi tega, da je bilo nekdanje pomanjkanje arheoloških dokazov v obdobju, to nemo (torej "temno"), in da se je pomanjkanje napisov pokazalo, da je to nesreča odkritij in ne dejstvo zgodovine. [18]
Sklici
- ↑ »The History of Greece«. Hellenicfoundation.com. Pridobljeno 4. januarja 2016.
- ↑ Sandars (1978).
- ↑ Edgerton and Wilson (1936), pl 46, p. 53; and J. Wilson, "Egyptian Historical Texts" in Pritchard, Ancient Near Eastern Texts Relating to the Old Testament (3rd ed., 1969).
- ↑ Snodgrass 1971:360-68.
- ↑ "The most striking feature of the Dark Ages is its regionalism, its material diversity" (James Whitley, "Social Diversity in Dark Age Greece", The Annual of the British School at Athens 86 [1991:341–365]) p. 342, 344ff.
- ↑ Snodgrass 1971:140–212.
- ↑ Whitley 1991.
- ↑ Whitley 1991:343, notes regional differences in iron-working in A.N. Snodgrass, The Dark Age of Greece (1971:213–95), and I.M. Morris, "Circulation, deposition and the formation of the Greek Iron Age," Man, n.s. 23(1989:502–19)
- ↑ V. Karageorghis, Early Cyprus, 2002.
- ↑ R.W.V. Catling, "Exports of Attic protogeometric pottery and their identification by non-analytical means", Annual of the British School at Athens 93 (1998:365-78), noted in Robin Lane Fox, Travelling Heroes in the Epic Age of Homer, 2008:48; Fox provides the cultural background to his study of Euboean cultural contacts in the Mediterranean in the 8th century.
- ↑ N. Schreiber, The Cypro-Phoenician Pottery of the iron Age, 2003
- ↑ »Excavations at Lefkandi: Publications«. Lefkandi.classics.ox.ac.uk. Pridobljeno 4. januarja 2016.
- ↑ The candidates and their opponents are noted in Fox 2008:51 note 23.
- ↑ M. R. Popham, P. G. Calligas, and L. H. Sackett, (eds.), Lefkandi II: the Protogeometric Building at Toumba, Part 2. The Excavation, Architecture and Finds, BSA Suppl. vol. 23, Oxford 1993.
- ↑ Edward Bispham, Thomas Harrisom, Brian A. Sparkes, Ancient Greece and Rome, page 89, The Edinburgh Companion, Ed 2006.
- ↑ Homer, Iliad XXIII
- ↑ J.N. Coldstream, Geometric Greece: 900–700 BCE 1979
- ↑ O.T.P.K. Dickinson: The Aegean from Bronze Age to Iron Age: continuity and change between the twelfth and eighth centuries B.C. (2006)
Literatura
- Chew, Sing C., World Ecological Degradation: Accumulation, Urbanization and Deforestation 3000 BC - AD 2000, 2001, [ISBN 0-7591-0031-4] Chapter 3, The second-millennium Bronze Age: Crete and Mycenaean Greece 1700 BC – 1200 BC.
- Desborough, V.R.d'A. (1972). The Greek Dark Ages.
- Faucounau, Jean, Les Peuples de la Mer et leur histoire, Paris : L'Harmattan, 2003.
- Hurwitt, Jeffrey M., The Art and Culture of Early Greece 1100–480 BC, Cornell University Press, 1985, Chapters 1–3.
- Langdon, Susan, Art and Identity in Dark Age Greece, 1100–700 BC, Cambridge University Press, 2010.
- Joachim Latacz '"Between Troy and Homer : The so-called Dark Ages in Greece", in: Storia, Poesia e Pensiero nel Mondo antico. Studi in Onore di M. Gigante, Rome, 1994.
- Jan Sammer, New Light on the Dark Age of Greece (Immanuel Velikovsky Archive).
- Snodgrass, Anthony M. (c. 2000). The dark age of Greece : an archaeological survey of the eleventh to the eighth centuries BC. New York: Routledge. ISBN 0-415-93635-7.
{{navedi knjigo}}: Sklic ima neznan prazen parameter:|coauthors=(pomoč) - Sandars, N.K. (c. 1978). The Sea Peoples: Warriors of the ancient Mediterranean 1250–1150 BC. London: Thames and Hudson. ISBN 0-500-02085-X.
- Whitley, James, Style and Society in Dark Age Greece: The Changing Face of a Pre-literate Society, 1100–700 BC, Cambridge University Press, 2003, Series : New Studies in Archaeology.