Anton Tomaž Linhart: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m Rvv |
|||
Vrstica 27:
== Življenje==
Linhart je zelo zgodaj razvil dar za jezike, saj je doma mati povečini govorila slovensko, oče pa nemško in češko. Šolal se je v Radovljici (tu je bil njegov sošolec [[Jurij Vega]]) in v Ljubljani na [[Klasična gimnazija v Ljubljani|jezuitski gimnaziji]], za nekaj časa je vstopil v [[Stična|stiški]] [[samostan]], nato pa izstopil in na [[Dunaj]]u ob pomoči domačega plemstva študiral [[trgovina|trgovske]] in [[finance|finančne]] vede. Po vrnitvi se je zaposlil kot [[arhivar]] pri [[škof]]u [[Karel Herberstein|Karlu Herbersteinu]], po sporu z njim je postal knjižni revizor, [[šolski komisar]] in nazadnje tajnik deželnih stanov.
Leta 1787 se je poročil z Ljubljančanko Jožefino Detel, imela sta dve hčeri. Stanovali so v Ljubljani: iz Zoisove hiše na Bregu so se leta 1792 preselili v novo licejsko poslopje, leta 1795 pa je Linhart začel graditi hišo, a ga je sredi zidave zadela kap. Vdova je gradnjo dokončala, čez tri leta pa hišo prodala in z otrokoma odšla na Dunaj.
Zadnja leta svojega življenja ni več pisal izvirnih del, je pa pomagal prijateljem, predvsem [[Valentin Vodnik|Valentinu Vodniku]] in [[Žiga Zois|Žigu Zoisu]], ki je ob njegovi smrti zapisal: "Z njim sem izgubil literarnega prijatelja in [[kritik|kritika]], ki mi je bilo občevanje z njim edini oddih in veselje ..." (Mirko Zupančič, 1984). France Prešeren mu je sestavil nagrobno pesem, ki je vklesana na njegovem spomeniku:
<center>
Vrstica 34 ⟶ 38:
|
<poem>
Steze popustil nemškega Parnasa,
je pisal zgodbe kranjske star'ga časa.
Komu Matiček, Micka, hči župana,
ki mar mu je slovenstvo, nista znana?
Slavile, dokler mrtvi se zbudijo,
domače bote ga Talija, Klijo.
</poem>
|}
</center>
== Delo ==
| |||