'''Neoklasicizem''' je [[glasbena kompozicija|kompozicijski]] [[stil]] v [[glasba|glasbi]] [[20. stoletje|20. stoletja]].
Ta stilna smer se je pojavila ob koncu [[prva svetovna vojna|1. svetovne vojne]], v času [[atonalnost|atoatonalne]]<nowiki/>lok. revolucije in [[dodekafonija|odekafonskegadodekafonskega]] sistema [[Arnold Schoenberg|Arnolda Schoenberga]]. Neoklasicizem je nastal kot reakcija na takrat še vedno odmirajočo poetičnost [[romanična glasba|romanične glasbe]] in kot reakcija na [[zvok|zvočno]] in [[akord]]no bogastvo [[glasbeni impresionizem|impresionizma]]. Že pred 1. svetovno vojno se je glasba osvobodila [[tonalnost]]i in [[dur]]-[[mol]]ovskega sistema, vendar v takem stanju ni mogla dolgo živeti. Podobno, kot pri vseh ostalih [[zgodovina|zgodovinskih]] razvojnih ali [[revolucija|revolucionarnih]] dogodkih, ki opuščajo staro in hočejo novo, je glasbo prevelika svoboda vodila v anarhijo, komponistikomponistične postopke pa v slepo antonulico.
Nekateri [[skladatelj|sklad]]<nowiki/>boki so v tem videli potrebo po iskanju starega v tradiciji oziroma ''novem klasicizmu''. Leta pred 1. svetovno vojno so glasbi prinesla prodor v neznano, povojna leta pa neoklasicizem; ki predstavlja neke vrste preporod in obnovitev nečesa, kar je bilo pozabljeno. Skladatelji so se obračali k [[baročna glasba|baroku]]- zato tudi izraz [[neobarok]], ki se zrcali zlasti v [[polifonija|polifoniji]] in [[motorika|motoričnosti]] [[ritem|ritma]]; in v [[glasbeni klasicizem|klasicizem]], da bi se tam naučili ravnovesja med vsebino in obliko. To je bilo njihovo izhodišče, katerega so začinili s tedaj sodobnim glasbenim jezikom.
V okviru neoklasicizma so v 20. stoletju delovali mnogi skladatelji in nekateri to počno še danes. Najslavnejši med njimi so:
