Ozračje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m m/dp/tn
m m/dp/wiki
Vrstica 2:
[[Slika:shema ozračja.png|thumb|Zgradba ozračja (NOAA)]]
 
'''Ozráčje''', '''Zêmljina atmosfêra''' ali '''atmosfêra Zêmlje''' je [[plin]]ska plast, ki obkroža [[planet]] [[Zemlja|Zemljo]]. Plast ohranja Zemljina [[težnost|gravitacija]]. Tej zmesi plinov rečemose reče [[zrak]], katerega sestava se z naraščanjem [[nadmorska višina|nadmorske višine]] spreminja.
 
Suho ozračje sestavljajo (normalizirane vrednosti prostorninskih deležev po [[NASA|Nasinih]] podatkih):
Vrstica 19:
Ozračje varuje [[življenje]] na Zemlji z [[absorpcija|absorpcijo]] [[Sonce|Sončevega]] [[ultravijolično valovanje|ultravijoličnega]] [[sevanje|sevanja]] in z izenačevanjem prevelikih [[temperatura|temperaturnih]] razlik med [[dan|dnevom]] in [[noč]]jo.
 
Ker ozračje nima ostre meje in se z višino redči, se ga tudi ne moremoda natančnotočno ločiti od zunanjega [[vesoljska znanost|vesoljskega prostora]]. 75 % ozračja leži znotraj 11 [[kilometer|km]] planetne površine. V [[Združene države Amerike|ZDA]] vsakemu človeku, ki potuje nad višino 50 [[milja|milj]] (80 km) dodelijo status [[astronavt]]a, drugače pa je ta meja nad 100 km. Višina 120 km označuje mejo, kjer pri vračanju [[vesoljsko plovilo|vesoljskih plovil]] vplivi ozračja postanejo opazni. Višina 100 km (ali 62 milj) velikokrat označuje mejo med ozračjem in [[Vesolje]]m (glej [[Kármánova ločnica]]).
 
== Temperatura in plasti ozračja ==
Vrstica 35:
Meje med plastmi se imenujejo [[tropopavza]], [[stratopavza]] in [[mezopavza]].
 
Srednja temperatura ozračja na [[zemeljsko površje|površju Zemlje]] je 14 [[celzijeva temperaturna lestvica|°C]].
 
== Tlak ==
 
Zračni tlak je neposredna posledica [[teža|teže]] zraka. To pomeni, da je zračni tlak v različnih krajih in časih različen, saj se količina (in teža) zraka na Zemljo krajevno in časovno spreminja. Zračni tlak na višini približno 5 km pade za ~50 % (oziroma okrogpribližno 50 % celotne [[masa|mase]] je razporejeno znotraj prvih 5 km). Povprečni zračni tlak na [[morje|morski]] [[morska gladina|gladini]] je okolipribližno 101,3 [[kilo|k]][[Blaise Pascal|P]] (okolipribližno 14,7 [[funt na kvadratni palec|funtov na kvadratni palec]] (PSI)).
 
== Gostota in masa ==
 
{{glavni|gostota zraka}}
[[Gostota]] zraka na morski gladini je okoli 1,2 [[kilogram|kg]] na [[kubični meter]]. Ta gostota pojema na večjih višinah enako kot pada tlak. Celotna masa ozračja je okoli 5,1 · 10<sup>18</sup> kg, kar je zelo majhen del celotne mase Zemlje.
 
[[Gostota]] zraka na morski gladini je okolipribližno 1,2 [[kilogram|kg]] na [[kubični meter]]. Ta gostota pojema na večjih višinah enako kot pada tlak. Celotna masa ozračja je okolipribližno 5,1 · 10<sup>18</sup> kg, kar je zelo majhen del celotne mase Zemlje.
 
== Različna območja ozračja ==
 
Območja ozračja se lahko imenujemoimenuje tudi na druge načine:
 
* [[ionosfera]] - območje, ki vsebuje [[ion]]e: približno mezosfera in termosfera do 550&nbsp;km.
Vrstica 57 ⟶ 59:
== »Razvoj« Zemljinega ozračja ==
 
ZgodovinoZgodovina Zemljinega ozračja pred eno [[milijarda|milijardo]] [[leto|leti]] poznamoje slabo poznana. Dogodke, ki so sledili, poznamose pozna z večjo natančnostjotočnostjo. To ostaja zelo aktivno raziskovalno področje.
 
Sodobni pogled vključuje tudi »tretjo atmosfero«, ki razločuje trenutno [[kemija|kemijsko]] zmes od drugih dokaj različnih zmesi. Prvotno atmosfero sta sestavljala večinoma [[helij]] in [[vodik]]. [[Toplota]] staljene skorje in toplota s Sonca sta prvotno atmosfero razpršili.
 
Pred okolipribližno 3,5 milijarde leti se je površina dovolj ohladila in tvorila skorjo, ki je bila še vedno prepredena z [[ognjenik]]i, ki so oddajali hlape ([[para|paro]]), ogljikov dioksid in [[amonijak]]. To je vodilo do »druge atmosfere«, ki sta jo v glavnem sestavljala ogljikov dioksid in vodna para, z nekaj dušika in dejansko brez kisika. Ta druga atmosfera je imela ~100 [[množenje|krat]] več plina kot trenutno ozračje. V splošnem verjamejo, da je [[učinek tople grede]], ki ga povzroča visok nivo ogljikovega dioksida, zavaroval Zemljo pred [[strjevanje|zmrzovanjem]].
 
V naslednjih nekaj milijard letih se je vodna para [[kondenzacija|utekočinila]] in tvorila [[dež]] in [[ocean]]e, ki so raztopili ogljikov dioksid. Približno 50 % ogljikovega dioksida se je absorbiralo v oceane. Razvile so se [[rastline]], ki so s [[fotosinteza|fotosintezo]] začele pretvarjati ogljikov dioksid v kisik. Čez čas so [[fosilno gorivo|fosilna goriva]], [[usedlina|usedline]] (še posebej [[apnenec]]) in [[živalska lupina|živalske lupine]] prevzele presežek [[ogljik]]a. Pri tem se je sprostil kisik, reagiral z [[amonijak]]om in tvoril dušik. Poleg tega so tudi [[bakterije]] pretvarjale [[amonijak]] v dušik.
 
Ker se je pojavilo vse več rastlin, je količina kisika zelo narasla, količina ogljikovega dioksida pa se je zmanjšala. Sprva se je kisik vezal z različnimi [[kemični element|kemijskimikemičnimi elementi]], kot je [[železo]], kasneje pa se je nakopičil v atmosferi — kar je povzročilo [[izginotje vrst]] in nadaljnji razvoj. S pojavom ozonske plasti (zmes kisikovih [[atom]]ov) so bila [[organizem|živa bitja]] bolje zaščitena pred ultravijoličnim sevanjem. Ta kisikova-dušikova atmosfera je tako »tretja atmosfera«.
 
== Segrevanje ozračja ==