Urbar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
→Jezik urbarjev: Razdelek o jeziku(ih) urbarjev je bilo treba dopolniti - ohranjen je poudarek o urbarjih v slovenskem jeziku. |
Vstavila sem manjkajoči razdelek o vrstah urbarjev. |
||
Vrstica 9:
== Urbarji in urbarialni registri v zgodnjem novem veku ==
Čas od prehoda v 16. stoletje do okoli leta 1750 velja za zlato dobo urbarjev in urbarjem sorodnih popisov oz. registrov različnih vrst desetine, tlake, t. i. male pravde ipd. Delež njihove ohranjenosti za ozemlje nekdanjih dežel Štajerske, Koroške in Kranjske je ocenjen na štiri petine, urbarji in urbarialni registri iz tega obdobja so poleg tega vsebinsko in zvrstno najpestrejši. Razlogi za porast njihovega števila v primerjavi s srednjim vekom so predvsem drobitev zemljiške posesti in posledično večje število različnih lastnikov te posesti, kompleksnejši ustroj uprave posesti, uvajanje davčnih obveznosti idr. Postopno zmanjšanje števila urbarjev in urbarialnih registrov od srede 18. stoletja naprej pa je v največji meri posledica reform Marije Terezije (1740–1780), v prvi vrsti sprememb na področju davkov.
== Vrste urbarjev in urbarialnih registrov ==
Splošni urbarji (Gesamturbare) so urbarji, ki zajemajo celotno posest nekega zemljiškega gospoda, delni urbarji (Teilurbare) pa tisti, ki se nanašajo na posamezne dele te posesti.
Temeljni urbarji (Stockurbare), imenovani tudi glavni ali matični urbarji, so nastali kot trajni oz. dolgoročni referenčni pripomočki, prvi v 13. stoletju, navadno po končani kolonizaciji. Pozneje, zlasti od srede 15. stoletja naprej, so temeljne urbarje sestavljali predvsem ob prodajah posesti oz. kadar se je pokazala potreba po ugotavljanju dejanskih dohodkov od posesti ali pa se je stari temeljni urbar izgubil oz. bil uničen. Starejši tip temeljnega urbarja predstavlja popis s številom kmetij in seznamom dajatev za tipično kmetijo, pri mlajšem tipu pa gre za poimenski popis vseh podložnikov s podrobnim seznamom podložniških dajatev.
Priročni urbarji (Handurbare) so se pojavili v 15. stoletju in so bili namenjeni sprotni evidenci o resnično poravnanih podložniških obveznostih. Vanje je sestavljalec priročnega urbarja – običajno oskrbnik posesti – prepisal podatke iz temeljnega urbarja ter jim dodajal pripise ob robu ali pa vnaprej začrtal rubrike za posamezna leta. Znotraj rubrik je za vsakega podložnika oz. vsako dajatev ali obveznost posebej zapisal, ali oz. v kolikšni meri je bila ta poravnana: pri dajatvah v naravi je navedel količino oddane dajatve, pri denarnih pa višino plačanega zneska. Med priročne se večinoma uvrščajo tudi urbarialni registri – popisi zgolj določene vrste dajatev oz. obveznosti: žitne desetine, desetine prirastka živine, vinske desetine, gornine, te ali one oblike tlake ipd. Ker pri davku oz. davkih ni šlo za dajatev zemljiškemu gospodu, ampak deželi oz. državi, med urbarialne registre ne štejemo davčnih registrov.
(Novo)Reformirani urbarji so urbarji deželnoknežjih posestev, ki so jih dali zapisati vladarji oz. deželni knezi habsburških dednih dežel v obdobju od konca 15. do prvih desetletij 17. stoletja, da bi bilo upravljanje s temi posestvi učinkovitejše. Reformirane urbarje (reformierte Urbare) iz časa Maksimilijana I. (1493–1519) in Ferdinanda I. (1521–1564) prepoznamo predvsem po naslovu, iz katerega izvemo, da so reformo opravili pooblaščeni svetniki in odposlanci deželnega kneza. Ti so posest bodisi osebno objezdili bodisi sklicali podložnike, da bi preverili verodostojnost kupnih pogodb in drugih listin, ki so jih morali ti prinesti s seboj; nato so sestavili urbar. Reformirani urbarji se po vsebini sicer niso razlikovali od drugih, sočasno nastalih temeljnih urbarjev. Novoreformirane urbarje (neureformierte Urbare) iz časa Karla II. (1564–1590) in Ferdinanda II. (1595–1637) po drugi strani zaznamuje tridelna struktura: uvodni zapis, osrednji del urbarja – kontekst in sklepna notica. Uvodni zapis uporabnika seznani z razlogi za reformo, načinom njene izvedbe ter številom urbarjev, ki jih je treba izdelati. Kontekst sam je razdeljen na več razdelkov, ki ga večinoma sestavljajo: popis podložnikov z navedbo njihovih dajatev oz. obveznosti, ločeni popisi raznovrstne desetine, popisi odvetščine, gornine in tlake, poimenski seznami drugih uživalcev obdelovalnih enot znotraj zemljiške posesti (kosezi, svobodniki, odvetščinski podložniki idr.), morebitni popisi ali opisi obveznosti oz. pravic, povezanih s planinami, krčevinami, gozdovi in ribniki. Navadno sledijo še zapisi o dominikalni ali pridvorni zemlji (tj. zemlji, ki jo v nasprotju z rustikalno ali podložniško zemljo zemljiški gospod obdeluje »v lastni režiji«), popisi drugih, na posest vezanih pravic, pojasnila o merah ter razni zapisi upravnopravne vsebine, kot sta opisa sodnih pristojnosti in meja deželskega sodišča. Kontekst končujejo t. i. dodatni členi, ki prinašajo smernice za zastavne imetnike deželnoknežjih posestev, med drugim navodila, kako naj ravnajo pri reševanju podložniških sporov, pri pobiranju davkov, v primerih prodaje ali dedovanja kmetije, ob krčenju zemljišč ipd. V sklepni notici najdemo poleg navedbe kraja in datuma overovitve urbarja naročilo, da se mora novi (zastavni) imetnik držati zapisanega v urbarju in varovati koristi deželnega kneza.
Štiftni register (Stiftregister) je lahko sopomenka za davčni register (primer gospostva Negova na Štajerskem v 16. in 17. stoletju), neredko pa tudi za urbar, kar velja zlasti za 18. stoletje. Poseben formular za štiftne registre je leta 1756 Marija Terezija priložila patentu, ki je hkrati pomenil pravno podlago za urbarialne številke – številke, s katerimi se od konca šestdesetih let 18. stoletja nato srečujemo v t. i. starejši oz. stari zemljiški knjigi. V sklopu terezijanskih davčnih reform so predvsem v letih 1754–1755 sistematično nastajali tudi t. i. izvlečki iz urbarjev, pri katerih pa praviloma ne gre za izpise delov podatkov o podložniških obveznostih, ampak za (modificirane) prepise vseh tovrstnih podatkov v obliki večidel tiskanih tabel. Nadaljnje popravke, kar zadeva posest oz. dohodke, zrcalijo rektificirani urbarji (rektifizierte Urbare) oz. rektificirani štiftni registri (rektifizierte Stiftregister), med ohranjenimi je največ tistih s konca 18. stoletja.
Rektifikacijski urbarji (Rektifikationsurbare) so urbarji, ki so bili »postavljeni« ob t. i. terezijanski davčni rektifikaciji in jih je potrdilo državno knjigovodstvo.
== Jezik urbarjev ==
| |||