Martin Krpan z Vrha: Razlika med redakcijama

m
vrnitev sprememb uporabnika 2A00:EE2:700:9800:BDF5:B9F8:EE7F:1303 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika 92.37.86.83
m (vrnitev sprememb uporabnika 2A00:EE2:700:9800:BDF5:B9F8:EE7F:1303 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika 92.37.86.83)
Nekoč je živel Martin Krpan, močan in samosvoj človek. Ukvarjal se je s tihotapljenjem angleške soli, zaradi česar ga je oblast preganjala. Nekega zimskega dne, ko je Krpan tovoril sol na svoji kobilici, mu je prišel naproti voz, na katerem je bil sam cesar, ki pa ga Krpan ni prepoznal. Ker se je voz hitro bližal, je Krpan dvignil kobilico in jo brez težav prestavil, da je ne bi povozili. Cesarja je Krpanova moč presenetila, zato ga je ogovoril, nato pa se odpravil naprej. Leto dni po tem dogodku je po Dunaju začel razsajati strašen velikan Brdavs. Vabil je vse junake v boj, a ga nihče ni uspel premagati, ubil je vsakega premaganca, med njimi tudi cesarjevega sina. Takrat se je cesar spomnil na Krpana in ga dal poklicati. Ta se je odzval in prišel na Dunaj, kjer je s svojo močjo osramotil cesarjevo orožarno in konjušnico, saj se mu je vsako orožje, ki ga je prijel, zdrobilo v rokah. Za boj z Brdavsom je posekal najlepšo lipo na dvornem vrtu in se s tem zameril cesarici - a si nazadnje le priskrbel orožje in dal privesti z Vrha svojo kobilico, s katero sta šla nato v boj. Martin Krpan je Brdavsu z lahkoto odsekal glavo. Za nagrado je dobil dovoljenje za tovorjenje angleške soli in vrečko zlatnikov ter se zadovoljno odpravil domov.
 
==Povzetek zgodbe v rokopisu!==
V rokopisu se zgodba že v prvem poglavju, to je do Krpanovega odhoda z Dunaja, razlikuje od tiste v Slovenskem glasniku v tem, da so v rokopisu bolj poudarjene slabe lastnosti cesarice, v objavljeni verziji pa slabosti ministra Gregorja.
V drugem poglavju se s Krpanovo vrnitvijo domov njegove težave šele začnejo. Cesarica, jezna na Krpana, prepriča cesarja, da pošlje za njim lovca Andreja Kočevarja. Z izbiro imena Kočevar naj bi Levstik namigoval na kočevske Nemce, ni pa izključeno, da si je s tem privoščil tudi svojega pisateljskega konkurenta [[Ferdo Kočevar|Ferda Kočevarja]], ki je isto leto v Novicah objavljal povest o slovenskem junaku Mlinarjevem Janezu. Kočevar z uspavalnim napitkom, ki mu ga priskrbi njegova ljubica, cesaričina kuharica Ančika Koren, Krpana ujame, ga pripelje nazaj na dvor in zapre v ječo, čez tri dni pa naj bi ga doletela smrtna kazen.<ref>Hladnik: 2002</ref> Že pred tem pa je Krpan pri pritlikavem mravljinčjem cesarju Jekovcu v zameno za cesarjeve zlatnike, ki jih je dobil za nagrado, dobil čudežna pripomočka klobko niti in pilico; tako se reši, zveže stražo, obračuna z Andrejem in Ančiko ter svoboden odide domov.