Urbar: Razlika med redakcijama

Čas od prehoda v 16. stoletje do okoli leta 1750 velja za zlato dobo urbarjev in urbarjem sorodnih popisov oz. registrov različnih vrst desetine, tlake, t. i. male pravde ipd. Delež njihove ohranjenosti za ozemlje nekdanjih dežel Štajerske, Koroške in Kranjske je ocenjen na štiri petine, urbarji in urbarialni registri iz tega obdobja so poleg tega vsebinsko in zvrstno najpestrejši. Razlogi za porast njihovega števila v primerjavi s srednjim vekom so predvsem drobitev zemljiške posesti in posledično večje število različnih lastnikov te posesti, kompleksnejši ustroj uprave posesti, uvajanje davčnih obveznosti idr. Postopno zmanjšanje števila urbarjev in urbarialnih registrov od srede 18. stoletja naprej pa je v največji meri posledica reform Marije Terezije (1740–1780), v prvi vrsti sprememb na področju davkov.

 

 

Žal izginuli pisani priročni urbar [[bela krajina|belokranjskega]] gospostva [[Gradac]] poznamo kot edini v slovenščini napisan primer urbarja. Zato je takorekoč izjemen in edini primer kontinuirano vodenega registra podložniških obveznosti v slovenskem jeziku. Po navadi so bili urbarji napisani v latinščini ali pa na slovenskemu ozemlju v nemščini.<ref>Boris Golec, Zapis o slovenskem urbarju gospostva Gradac v Beli krajini iz let 1625-1629, ARHIVI XXIII (2000), št. 2, stran 144</ref>