Ivan Maček: Razlika med redakcijama

Leta 1931 je bil izbran za [[Sekretar rajonskega komiteja|sekretarja rajonskega komiteja]] KP Polje in Sostro. Zelo hitro je napredoval za člana [[Okraj|okrajnega]] in [[Pokrajinski komite|pokrajinskega komiteja]] KPJ za Slovenijo. Septembra 1934. leta je bil na [[Četrta pokrajinska konferenca|četrti pokrajinski konferenci]] izbran-[[Kooptacija|kooptiran]] za sekretarja [[Pokrajinski komite|pokrajinskega komiteja]] [[KPJ]] za Slovenijo. Leta 1935 je bil poslan v [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]], kjer se je šolal v [[Leninova šola|Leninovi šoli]] do leta 1937. Leta 1937 se je vrnil v Kraljevino Jugoslavijo in sodeloval na [[Ustanovitveni kongres komunistične partije Slovenije|Ustanovitvenem kongresu komunistične partije Slovenije]], kjer je bil izbran-[[Kooptacija|kooptiran]] za člana [[CK]]- (Centralnega Komiteja). Leta 1938 je bil zaradi politične dejavnosti zaprt in od [[Sodišče za zaščito države|Sodišča za zaščito države]] obsojen na štiri leta zapora. Kazen je prestajal v zaporu za politične zapornike v [[Sremaka Mitrovica|Sremski Mitrovici]]. Tam so zaporniki organizirali kaznilniški komite KPJ, katerega član je postal tudi Ivan Maček. Po aprilski vojni leta 1941 in nemški okupaciji Jugoslavije, je v zaporu z ostalimi zaporniki komunisti sodeloval pri pripravi bega skozi izkopani tunel. Tunel so uspešno izkopali pod zidovi zapora in skozenj je 22. avgusta leta 1941 v skupini 32 zapornikov pobegnil tudi Ivan Maček. Skupaj s pobeglimi zaporniki se je priključil Fruškogorskim partizanom v [[Srem|Sremu]]. Konec Septembra leta 1941 je z manjšo skupino partizanov odšel v [[Srbija|Srbijo]], od koder je želel oditi v Slovenijo. Takrat so Nemci sprožili prvo sovražno ofenzivo proti partizanom in potovanje mu je bilo onemogočeno. Opravljal je do Marca leta 1942 dolžnost sekretarja partijske celice vrhovnega štaba. Marca leta 1942 je skupaj z Edvardom Kardeljem dobil ponarejene dokumente in preko Sarajeva, Zagreba uspel pripotovati v Ljubljano. V Ljubljani je bil glavni štab za Slovenijo in [[CK]]-[[KP]] Slovenije. Po prihodu je bil imenovan za [[Politični komisar|političnega komisarja]] glavnega štaba slovenskih partizanskih odredov. Sredi Maja leta 1942 je skupaj z ostalimi člani štaba odšel na [[Osvobojeno ozemlje|osvobojeno ozemlje]]. Oktobra 1942 je bil imenovan za [[Komandant glavnega štaba|komandanta glavnega štaba]] in je vodil protiofenzivo proti [[Bela garda|Beli gardi]]. Konec leta 1942 je sodeloval tudi v bojih na Hrvaškem in četrti sovražni ofenzivi. Julija leta 1943 je dolžnosti komandanta glavnega štaba predal [[Franc Rozman Stane|Francu Rozmanu]]. Od takrat naprej je nastopal kot član [[Politbiro CK|Politbiroja CK]] [[KPS]] in se je ukvarjal izključno s političnim delom. Na kočevskem zboru Oktobra leta 1943 je bil izbran za člana [[Slovenski narodno osvobodilni odbor|Slovenskega narodno osvobodilnega odbora]]. Spomladi leta 1944 je odšel v Vrhovni štab [[NOV]] in [[POJ]]-(partizanskih odredov Jugoslavije), kjer je doživel nemški desant na Drvar. Po vrnitvi v Slovenijo je prevzel dolžnosti poveljnika [[OZNA]] -e za Slovenijo, kar je ostal do leta 1946, ko je za nekaj mesecev prevzel notranje ministrstvo. Decembra 1944 je dobil čin [[Generalmajor (SFRJ)|generalmajorja]]. Že pred vojno je postal član najožjega vodstva KPS (politbiroja, v katerega je bil izvoljen 1948 oz. kasneje član Izvršnega komiteja CK ZKS). Po vojni je bil podpredsednik vlade LRS in predsednik njenega Gospodarskega sveta, nato član Zveznega izvršnega sveta, 1958--63 organizacijski sekretar CK ZKS, 1963--67 predsednik Skupščine SRS, član CK KPJ/ZKJ od 1948 in 1966--69 tudi predsedstva CK ZKJ ter član Sveta federacije. Od ustanovitve 1948--58 je bil predsednik Zveze borcev Slovenije. Dobil je mdr. red narodnega heroja in junaka socilaističnega dela (1968). Veljal je za "sivo eminenco" slovenske politike. Njegova sestra je bila komunistka [[Pepca Kardelj]].