Miha Marinko: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Rokosowski (pogovor | prispevki)
dodal in popravil podatke
Rokosowski (pogovor | prispevki)
popravil par podatkov
Vrstica 3:
 
== Življenjepis ==
Rodil se je 8.9. 1900 v Rovtah nad Gabrskim (zdaj del naselja Gabrsko) oz. nad Trbovljami, kjer je končal dva razreda meščanske šole. S 13 leti je začel delati v steklarni v Zagorju, s 15. leti pa v rudniku. Po letu 1919 je sodeloval v več stavkah in v spopadu z Orjuno v Trbovljah 1. junija 1924. Ker je bil odpuščen, je 1924 odšel v Francijo, kjer delal kot rudar, bil sprejet v KP ter politično deloval v jugoslovanski sekciji KP Francije. Od tam je odšel v Nemčijo in 1931 v Sovjetsko zvezo. V Moskvi je dve leti obiskoval Komunistično univerzo narodnih manjšin Zahoda, 1933 pa se je vrnil domov in postal sekretar PK KPJ za Slovenijo, 1934 član CK KPJ. Deloval je v Revirjih, bil je član iniciativnega odbora Delavske stranke Jugoslavije ter snoval Ljudsko fronto; 1937 je na ustanovnem kongresu KPS na Čebinah postal član CK KPS, pa tudi član začasnega vodstva KPJ v domovini ter 1939 vodil posvet vodilnih predstvanikov KPJ v Tacnu, 1940 se je umaknil pred konfinacijo v Zagreb ter kot inštruktor KPJ odšel v Bosno, Dalmacijo in Makedonijo. Po vrnitvi je ilegalno delal v Sloveniji in sourejal Novo Ljudsko pravico. Že pred vojno je bil večkrat zaprt. Leta [[1941]] je bil prostovoljec jugoslovanske vojske, nato pa med organizatoji [[Narodnoosvobodilni boj|NOB]], mdr. na Štajerskem in Dolenjskem ter postal prvi politični komisar slovenske partizanske vojske in [[Glavni štab NOV in POS|Glavnega štaba NOV in POS]]. Septembra 1941 se je udeležil jugoslovanskega partizanskega vojaškega posveta v Stolicah pri Krupnju. Decembra 1941 so ga ujeli [[Italijani|Italijani ter ga maja 1942 obsodili na 30 let ječe;]] v njihovih [[zapor]]ih je ostal do [[kapitulacija|kapitulacije]] [[Italija|Italije]] in se konec leta 1943 vrnil na slovensko osvobojeno ozemlje. Julija 1944 je kot politični predstavnik slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja odšel na Primorsko in v Trst ter Gorenjsko, septembra je postal član razširjenega Izvršnega odbora OF, decembra 1944 pa odšel v Beograd in nato v Makedonijo.
 
Po osvoboditvi je bil kooptiran v AVNOJ oz. zveznonjegovo ljudskopredsedstvo, skupščinokasneje DFJ/FLRJ,poslanec kjerv jezvezni billjudski poslanecskupščini do 1967. Do leta 1946Delal je delal pri CK KPJ v Beogradu, kosredi junija 1946 pa se je kot zamenjava za Borisa Kidriča, ki je takrat odšel v Beograd, vrnil na vodilne funkcije v Slovenijo. Celih 20 let je bil (politični) sekretar CK KP/ZK Slovenije (1946--66), obenem pa predsednik Vlade LRS in sekretar IO OF (1946--53), ter nato predsednik Ljudske skupščine LRS (1953--62), sekretar IO OF (1946--53) in nato predsednik glavnega odbora SZDL Slovenije (1953--61), član Izvršnega komiteja (1954--66) oz. predsedstva CK ZKJ (1966--69) in Sveta federacije (od 1963 do smrti), obenem Sveta za ljudsko obrambo SFRJ (1964--68); bil je rezervni generalmajor JLA. Poleg drugih odlikovanj (seznam spodaj), je dobil red junaka socialističnega dela (1960).
 
Januarja 1958 je kot politični voditelj Slovenije nastopil v vlogi miritelja stavkajočih rudarjev v Trbovljah, tako da je diametralno obrnil vlogo, ki jo je imel tam v mladosti.
 
Pokopan je v grobnici narodnih herojev v Ljubljani.