Wikipedija

Slovani: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
MP1000 (pogovor | prispevki)
86 urejanj
MP1000 (pogovor | prispevki)
86 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 5:
{{legend|#004040|Južni Slovani}}]]
 
Izraz '''Slovani''' (zgodovinsko Slavi, Slavoni, tudi Sloveni, Slaveni) označuje etnično in jezikovno skupino ljudi, ki govorijo množico jezikov, ki jim pravimo slovanski jeziki (od katerih vsi pripadajo indo-evropski jezikovni skupini).
 
O slovanih je znano le malo, preden so bili omenjeni v bizantinskih zapisih v šestem stoletju našega štetja, kar pa o njih pred bizantinskimi zapisi vemo, večinoma izhaja iz arheoloških in lingivstičnih študij. Bizantinski avtorji opisujejo slovane kot "Schlaveni".
 
Nekateri avtorji zagovarjajo tezo, da je izvor slovanov nekje med plemenaplemeni železne dobe, ki so živela v dolinah Odre in Vistule (danes Poljska in Češka republika) okoli prvega stoletja našega štetja, vendar to ostaja stvar debate. Glede na arheološka dejstva vemo, da so Proto-Slovanska ljudstva že okoli 1500 pred našim štetjem poseljevala območje od približno zahodne Poljske do doline reke Dnjeper v Belorusiji. Verjetno niso imeli nekega specifičnega centra izvora svoje kulture, ampak so najbrž živeli na širokem področju katerega kulturne lastnosti so si delili z ostalimi prebivalci.<ref>{{Navedi novice|url=http://www.ancient.eu/Slavs/|title=Slavs|newspaper=Ancient History Encyclopedia|accessdate=2016-11-05}}</ref>
 
== Ime ==
Opomba: Današnja oblika imena Slovani je moderna, prvič se je v tem pomenu zaradi političnih razlogov izraz pojavilapojavil v devetnajstem stoletju na Poljskem, v istem času pa je prvič omenjenaomenjen tudi pri nas.<ref>{{Navedi novice|url=http://www.staroverci.si/zapisi-1/zgodovina/item/43-izvor-imen-slovenci-in-slovenija.html|title=Društvo Slovenski staroverci - Izvor imen Slovenci in Slovenija|last=Matija|accessdate=2016-11-05}}</ref> Slavi danes sami sebe kličejo ''Slovani'', to pomeni "tisti, ki govorijo", medtem ko pravijo svojim sosedom Nemcem ''Nemci'' "ne-umci/neumneži", oziroma, "tisti, ki ne poznajo besed". Za potrebe tega članka se v nadalje za lažje razumevanje uporablja krajši ter zgodovinsko točnejši izraz Slavi.
 
Izraz Slavi se je v zgodovini pojavil relativno pozno, vendar je predhodnik vseh ostalih izrazov. Splošno mnenje je, da je nastal v šestem stoletju našega štetja. Že pred tem je sicer Aleksandrijec Ptolemej (cca 100-178) v svojem delu "Geographike hyphegesis" omenil pleme ''Stavanoi'', ki naj bi živelo v evropski Sarmatiji med litvanskimi plemeni Galindae in Sudeni ter plemenom Alani. Omeni tudi drugo pleme, ''Suobenoi'', katere je pripisalpripiše azijski Sarmatiji na drugi strani Alanov. Po Safariku ti dve povedi opisujeta isto ljudstvo. Ptolemej je svoje informacije dobil iz dveh virov, ortografija kopij ki jih je imel, pa je bila slaba in zaradi tega je najbrž verjel, da obstajata dve plemeni, katerim je bilo potrebno pripisati unikatne lokalitete. V resnici se drugo ime zelo verjetno nanaša na predhodnike današnjih slavov, kot se verjetno tudi prvo ime, čeprav manj zagotovo. SlavskaSlavenska kombinacija konsonantov ''sl'' je postala v grški ortografiji verjetno ''stl, sthl'' ali ''skl''. Ta teorija je bila sprejeta pred časom Safarika, podprli so jo izobraženci Lomonosov, Schlözer, Tatistcheff ter J. Thunmann, ki je leta 1774 izdal dizertacijo na to temo. Prvič je bila verjetno objavljena leta 1679 (Hartknoch). Razen Ptolemeja Slavov ni omenil nihče do šestega stoletja. Mnenje, ki so ga nekoč delili nemški in veliko slavskihSlavenskih šolarjev, ki so rekli da sta imeni Suevi in Slav enaki in da so ti dve ljudstvi zagotovo enaki, čeprav so Suevi veja nemcev in so predniki današnih Švabov, mora biti absolutno zavrnjeno. Razdrobljena imena, ki jih lahko najdemo v starih inskripcijah in starih čarterjih, ki zvenijo ali so podobni besedi Slav, pa zaradi potreb natančnega zgodovinopisja ne pridejo v poštev.
 
Po referenci Ptolemeja so bili Slavi zopet prvič omenjeni v delih psevdo-cesariosa Nazianzuma, katerega dela so se pojavila na začetku šestega stoletja; sredi šestega stolatjastoletja sta Jordanis Procopius o njih dala bolj natančno mnenje. Stare slavskeSlavenske avtoritete nam tako podajo izraz ''Slovene'' (singularno ''Slovenin'') katerih država je ''Slovensko'', katerih jezik je ''slovensk jazyk'' in katerih prebivalci so ''slovensk narod.'' Grki so nam dali ''Soubenoi'', vendar so pisci iz šestega stoletja uporabili izraze: ''Sklabenoi, Sklauenoi, Sklabinoi, Sklauinoi''. Romani so uporabili izraze: ''Sclaueni, Sclauini, Sclauenia, Sclauinia.'' Kasnejši avtorji uporabljajo izraze ''Sthlabenoi, Sthlabinoi'', medtem ko so Rimljani pisali'': Sthlaueni, Sthlauini.'' V "Življenju sv. Klementa" se pojavi izraz ''Sthlabenoi.'' Kasnejši pisci uporabljajo izraze kot so ''Esklabinoi, Asklabinoi, Sklabinioi, Sklauenioi'', s pridevniki, kot so ''sclaviniscus, sclavaniscus, sclavinicus, sclauanicus.'' V istem časečasu se pojavijo tudi krajšave, kot so ''sklaboi, sthlaboi, sclavi, schlavi, sclavania,'' kasneje tudi ''slavi''. Poleg tega se izraz pojavi tudi v razdrobljenih oblikah: ''Sclauani, Sclauones (Sklabonoi, Esthlabesianoi, Ehlabogeneis)''. Armenski Moises Kornski je poznal izraz ''Sklavajin'', kronik Mihael Sirijski je uporabil izraz ''Sglau'' ali ''Sglou'', Arabci so posvojili izraz ''Sclav'', vendar je zaradi za njih težke izgovorjave le-ta postal ''Saklab, Sakalib'', kasneje tudi ''Slavije, Slavijun.'' Anonimni perzijski geograf desetega stoletja je uporabil izraz ''Seljabe.''
 
Glede izvora imena je bilo predlaganih veliko teorij, ki so bile večinoma odvisne od tega, ali so za raziskovalno osnovo vzeli krajšo ali daljšo obliko imena ter ali so prviv prvem zlogzlogu vzeli samoglasnik o ali a. Od trinajstega stoletja do Safarika je bila za originalnoizvirno vedno tretirana krajša oblika ''Slav'', katere pomen izhaja iz besede ''Slava'' (slava, slavnost, ponos), in ki botruje izrazu ''gloriosi'' (''ainetoi''). Vendar se je že v štirinajstem stoletju in kasneje besedo ''Slav'' pisalo v obliki ''Slovenin'', s prvim zlogom o, in ta oblika je začela odražati pomen besede ''Slovo'' (beseda, govor) za opis Slavov, ki tako postanejo "govoreči", ''verbosi, veraces, homoglottoi'', in to ostaja sprejeta teorija do današnjega časa. Druge elucidacije imena ''Slav'', kakor so ''človek'' (človek)'', skala'' (skala)'', selo'' (zaselek)'', slati'' (poslati)'', solovej'' (slavec) verjetno niso vredne omembe. Obstaja veliko več razlogov za drug komentar, ki so ga SlavskiSlavenski filologi naredili za derivacijo besede Slav od ''slovo'' (beseda). Konec ''en'' ali ''an'' oblike Slovenin kaže na derivacijo iz topografske designacije . Dobrowsky je to težavo pravilno dojel in je zato skušal izumiti topografsko ime Slovi, ki bi tako izviralo iz besede ''slovo''. Z malo rezerve je Safarik dal tudi geografsko interpretacijo. Vseeno pa ni sprejel povsem izmišljeno lokaliteto ''Slovy'' ampak je povezal besedo ''Slovenin'' z litvansko ''Salaba'' ter letijsko ''Sala'', od koder izvira Poljska ''zulawa'', ki pomeni otok, suho točko v močvirnatem območju. Po tej interpretaciji bi lahko beseda Slav pomenila prebivalce otoka ali pa močvirnatega sveta. Nemški šolar Grimm je enačil identiteto Slavov z Suevi in je izvor besede povezal z ''sloba, svoba'' (svoboda). Najbolj verjetna razlaga je, da je beseda ''Slavi'' izvira iz "besede", to je podprto z dejstvom, da je SlavskoSlavensko ime za Nemce ''Nemci'' (ta neumni :neumci).
 
Med dolgim obdobjem vojne med Nemci in Slavi, ki je trajala do desetega stoletja, so Slavi južnih in jugovzhodnih območij Nemce opremili z velikim številom sužnjev. Beneška in ostala italjanska mesta na obali so vzela nešteto slavskihSlavenskih ujetnikov z druge strani jadranskega morja in jih prodajala naprej. Slavi so velikokrat prisostvovali ugrabitvam svojih bratov kot sužnjev. Naretanci, piratsko slavskoSlavensko pleme, ki je živelo na območju današnje južne Dalmacije, so bili še posebej razvpiti zaradi svoje trgovine s sužnji. Ruski princi so izvažali velike količine sužnjev iz njihove države. Rezultat tega je bil, da se je dalo sužnjem vzhodne Evrope ime ''slave.''
 
Še vedno ostaja odprto vprašanje, ali se izraz Slavi nanaša na vsa slavskaSlavenska plemena ali le na nekatera izmed njih. Referenca, ki jo je uporabil Ptolemej, kaže, da je beseda pomenila eno samo pleme. Ptolemej je tako oklical Slave kot celoto z besedo ''Venedai'' in je rekel, da so "najmogočnejše ljudstvo" (''megiston ethnos'')''.'' Bizantinci iz šestega stoletja so razmišljali le o južnih Slavih in zato tudi o Rusih, ki so živeli na mejah Vzhodnega Cesarstva. Pri njih je izraz Slav pomenil le južne Slave; tako so Rusom rekli ''Antae'', in so razlikovali med tema dvema plemenoma. Na enem mestu (Get. 34,35) Jordanis razdeli vse Slave na tri velike skupine: ''Veneti, Slavi,'' ter ''Antae,'' kar ustreza današnji razdelitvi zahodnih, južnih ter vzhodnih slavov. Obstaja tudi možnost, da je ta omemba le arbitrarna kombinacija. V neki drugi pasaži označi vzhodne Slave kot ''Veneti''. Verjetno je našel izraz ''Veneti'' pri starih piscih in se je osebno nagibal bolj k imenom ''Slavi'' ter ''Antae'', čemurkar je najbrž botrujevzrok za prej omenjenaomenjeno trojiškatrojiško razdelitev. Vse avtoritete sedmega stoletja kličejo vsa slavskaSlavenska plemena, bodisi južne Slave kakor zahodne Slave, ki so pripadali kraljestvu Samota, enostavno ''Slavi''. Samo je tako označen kot "vladar Slavov", njegovi ljudje pa so imenovani "Slavi, imenovani Vindi" (''Sclavi cognomento Winadi'')''.'' V osmem in devetem stoletju so Čehi in Slavi Elbe načeloma imenovani Slavi, ampak tudi Weni, kot pišejo nemški in rimski kroniki. Na enak način dajata SlavskiSlavenski avtoriteti in SlavskaSlavenska misijonarja Ciril in Metod ime Slavi vsem Slavom, ne glede na razlikovanje juga (veji, kateri sta pripadala tako Ciril kot Metod) in severa. Kar se tiče razdelitve severa in juga, Jordanis pravi da je na začetku ere migracija Gotov povzročila vojno z narodom Slavov, ta narod je moral živeti v današnji južni Rusiji. Najzgodnejša Ruska kronika, ki se zmotno pripisuje menihu Nestorju, vedno pravi Slavom kot celota ''Slavi''. Ko začne razlagati zgodovino Rusov, jih nikoli ne označi kot Slave, vendar vseeno velikokrat razlaga o Slavih Severne Rusije, o Novgoroških Slavih. Tista plemena, ki so se že precej inkorporirala v rusko kraljestvo, so tako imenovana enostavno ruska plemena, medtem ko se Slavi severne Rusije, ki so obdržali določeno neodvisnost, označeni pod splošnim izrazom Slavi. Konsekventno je mnenje, ki ga zagovarja Miklošič, torej mnenje, da je ime Slav originalno pripadalo le enemu slavonskemu plemenu, neutemeljeno, čeprav so ga podpirali tudi drugi akademiki, kot so Krek, Potkanski, Čermak in Pasternek.<ref name=":0">{{Navedi splet|url=http://www.newadvent.org/cathen/14042a.htm|title=CATHOLIC ENCYCLOPEDIA: The Slavs|accessdate=2016-11-05|website=www.newadvent.org}}</ref>
 
Vsaj od šestega stoletja dalje je postal izraz Slavi splošna designacija vseh slavskihSlavenskih plemen. Kjerkoli se je slavskoSlavensko pleme vzdvignilo na položaj večje politične pomembnosti in ustvarilo lastno kraljestvo, se je ime plemena prebilo naprej in potisnilo na stran splošno designacijo pod imenom Slavi. Kjer pa so Slavi ostali brez politične moči in padli pod oblast tujskih vladarjev, so ostali znani pod imenom Slavi. Med uspešnejšimi plemeni ki so pod svojo vladavino potegnili celotno območje in ga poimenovali po sebi, so bili Rusi, Poljaki, Čehi, Hrvati ter Turanijsko pleme Bulgarov. Staro splošno ime je tako ostalo ohranjeno do današnjih časov le pri Slovencih ter Slovakih in njihovimi prebivalci Slavonijci, ter Slovinci Prusije ob severnem morju. Do nedavnega je bilo ime tradicionalno med prebivalci republike Dubrovnika (Raguša). Do konca srednjega veka so ga uporabljali tudi Slavi Novgoroda ter Slavi Makedonije ter Albanije. Ti ljudje so vseeno obdržali tudi lastna specifična narodna in plemenska imena.<ref name=":0" />
 
== Vendi ==
Veliko starejša designacija pri zgodovinskih avtoritetah od Slavov je ime Venedi (tudi Vindi, Vendi, Veneti, Vindišarji, pogosto z W). Prva sigurna referenca k sedanjim Slavom datira v prvo in drugo stoletje našega štetja. NarediliAvtorji so ju: rimska pisca Plinij in Takitus ter prej omenjeni Ptolemej. Plinij je 79 n.št. rekel da je med ljudmi, ki živijo na drugi strani Vistule poleg Sarmatiancev in ostalih tudi pleme Venedi. Takitus (G.,46) pravi isto. Venede sicer opisuje malo podrobneje, vendar se ne more odločiti ali bi jih pripisal med Nemce ali Sarmatijce; vseeno se mu zdijo bolj povezani s prvimi omenjenimi. Ptolemej l. 178 n.št. v svoji Geographiki (III, 57) okliče Venede za največje ljudstvo, kar jih živi na Vendski obali. Reče pa tudi, da živijo na Vistuli; govori tudi o vendskih gorah (III, 5,6). V stoletjih ki sledijo so Vendi le malokrat omenjeni. Migracije ki so se zdaj začele, so v ospredje prinesla druga ljudstva, dokler se ne pojavijo zopet pod imenom Slavi. Ime Vendi pa vseeno ni bilo povsem pozabljeno. Nemški kroniki so uporabljali obe imeni konstantno brez razlikovanja, zadnje skoraj večkrat kot prvo. Tudi zdaj nemci rečejo lužiškim Srbom Wendi, medtem ko smo Slovenci velikokrat oklicani za Vindišarje (Winde) in naš jezik za vindiški (Windisch).
 
Tisti ki se držijo teorije, da je bil izvorni dom Slavov v državah ob Danubi so poskušali zavračati mnenja da se te reference nanašajo na prednike sedanjih Slavov, vendar so njihovi argumenti neutemeljeni oziroma ne dajejo dovolj dokazov za črno-beli zaključek. Poleg teh omemb so bili omenjeni tudi drugod, vendar ne jasno. Vendi oziroma Slavi so tako bili v obliki starih plemenskih konfederacij povezani z ''Budinoi'', ki jih je omenil Herodotus, in tudi otokom Banoma, ki ga je omenil Plinij (IV, 94), nadalje ''venetae'', domačini sedanjih Benetk, kot tudi homerski Venetoi, cezarjevi Veneti v Galiciji in Angliji, itd. Po vsej verjetnosti so bili jadranski Veneti Ilirsko pleme, sorodno današnjim Albancem, vendar tudi za to ni dovolj dokazov.
 
Izvor imena Vendi je bil po vsej verjetnosti tuj in je bila rasa po tem imenu poznana le med drugimi, tujimi plemeni, in so prvi sami sebe v resnici klicali Slavi. Možno je, da so Slave Vindi poimenovali Galci, ker je beseda Vend oziroma Vind najdena predvsem na področjih, ki so jih prej zasedali. Ta beseda je bila očitno designacija, s katero so najprej poimenovali razna galska ali keltska plemena, in kakor so potem Kelti poimenovali Vindska plemena, ki so živela severno od njih. Razlago pomena besede je treba zato iskati tudi iz tega vidika. Vloženi so bili veliki napori, da se najde izvor besede v tevtonskih dialektih, npr. danski ''wand'', staronorveški ''vtn'', lationski ''unda'', ki pomeni voda. Zato so Vendi predstavljali vodne može, ljudi ki so živeli ob vodi ali morju, kakor so predlagali Jordan, Adelung in ostali. Predlagana je bila tudi izpeljava iz nemške ''wended'' (obračati se), tako bi lahko bili Vendi ljudje, ki se "potikajo naokoli", ali pa iz gotske ''vinja'', sorodne nemški besedni ''weiden'', paša, tako bi lahko bili Vendi "ljudje, ki pasejo", "pastirji", nenazadnje pa je bil izvor besede začrtan do starega besednega jedra ''ven'', kar pomeni, "kar paše skupaj". Vendi bi tako bili "ta združeni". Pogodin sledi izvoru imena med keltske besede, in ga najde v starem keltskem jedru ''vindos'', belo, zato bi lahko temni Kelti na ta način imenovali svetle Slave. Razumno se je razlago iskalo tudi v stari cerkveni slavščini - Kollar jo je izpeljal iz besede ''Un'', Sassinek iz ''Slo-van'', Perwolf iz ''Ved'', ki še danes v besedi vestij pomeni veliko, kar jo poveže z ruskima ''Anti'' in ''Vjatici.'' Hilferding jo je celo izpeljal iz stare vzhodno indijske designacije arijcev ''Vanila'', kar je Safarik jo je povezal z Vzhodnimi Indijanci, kar je seveda napaka, ki so jo delali tudi zgodejši avtorji.
Izvor imena Vendi je bil po vsej verjetnosti tuj in je bila rasa po tem imenu poznana le med drugimi, tujimi plemeni, in so prvi sami sebe v resnici klicali Slavi.
 
== Prvotni dom in migracije ==
Obstajata dve teoriji glede izvornega doma Slavov. Ena kot dom določa območje ob Donavi, od koder so se širili severovzhodno preko karpatov tja do reke Volga, jezera Ilmen in Kaspijskega Morja. Druga obravnava kot dom območje med Vislo in Dnjeprom, od koder so se širili jugozahodno čez karpate na Balkan in v Alpe, in proti zahodu čez Odro in Elbo.
 
Starodavna Kijevska kronika, zmotno pripisana menihu Nestorju, je najzgodnejša avtoriteta, ki jo citirajo teoretiki donavske domovine slavov. Ta prvič opiše podrobnosti Slavenskega širjenja od spodnje donave naprej. Noriki in Iliri so označeni kot Slavi, Andronikos in Apostol Pavel pa sta kot misijonarja Slavom vpoklicana, ker sta delala v Iliriji in Panoniji. Ta pogled so kasneje povzeli ostali kroničarji in zgodovinski pisci vseh Slavenskih ljudstev, kot so poljski Kadlubek (1206), Boguchwal (d.1253), Dlugos, Matej Miechowa, Decius in ostali. Med Čehi so to teorijo podprli Kozmaz (1125), Dalimir (1324), Johann Marignola (1355-1362), Pribik Pulkava (1374) ter V. Hajek (1541). Rusi so ustvarili tudi lastne teorije na podlagi besed svojega prvega kroničarja, medtem ko grški Laonikos Harkondilos iz 15. stoletja ni izražal istega mnenja. Južni Slavi so priznavali to teorijo od samega začetka do današnjih dni z jasnim namenom, da jo bazirajo na cerkveni slavščini svoje liturgije. Že v zgodnjem obdobju v pismu Papeža Janeza X. (914-29) hrvaškemu banu Tomislavu in Sachlumianskemu vodji Mihaelu obstaja referenca tradicije, da je sveti Jeremija izumil Slavensko abecedo. Ta tradicija se je ohranila skozi sledeča stoletja in je našla podpornike tudi izven teh držav in je bila trenutna v samem Rimu. Posledično bi morali biti če bi hoteli slediti zgodovinskim avtoritetam, od katerih jih je le par vrednih zaupanja, striktno Za teorijo, da so izvorno Slavi iz področja reke Donave ter v državah ob jadranskem morju.
 
Kakorkoli pa obstaja tudi precej verjetna možnost da je izvirni dom Slavov in regija iz katere so pričeli s svojimi migracijami porečje reke Dnjeper ter območje, ki se širi v Karpate in Vistulo. Lahko je razložiti izvor zgoraj omenjenega prepričanja. Na začetku staroslavske literature v Bolgarskem Kraljestvu sta bili kroniki Hamartolos in Malala prevedeni v Slavščino. Te kronike opisujejo migracije narodov iz področja Senaar po Poplavi. Po tem mnenju so Evropejci potomci Jafeta, ki je pripotoval iz Senaarja skozi malo Azijo na balkan; tam naj bi se razdelili v različne narode in se razšli. Slavski bralec teh kronik bi tako lahko verjel, da je bila začetna točka migracij Slavov zato balkan in območje spodnje Donave. Ker zgodovinske avtoritete postavljajo na to mesto v regiji v tistem času Ilire, je bilo potrebno da se naredi tudi to pleme slavsko. V kasnejših bitkah Slavov za ohranjanje njihovih jezikov v liturgiji je bila ta možnost zelo privlačna, saj bi se lahko potem sklicevali na slavsko terjatev avtoritete Svetega Jurija ali celo Svetega Pavla. (Mnenja, ki so sicer trenutno popularna, vendar ne odražajo dejstev, so velikokrat povzeta v zgodovinskih zapisih. Med slavskimi zgodovinskimi filologi, ki podpirajo to teorijo so: Kopitar, August Schlötzer, Safarik, N. Arcybasef, Fr. Racki, Bielowski, M. Drinov, L. Stur, Ivan P. Filevič, Dm. Samaokvasov, M. Leopardov, N. Zakoski, J. Pic. Tu imamo zanimiv dokaz da je tradicija lahko dobro bazirana in se lahko razpenja skozi veliko stoletij in je lahko najdena v večini domačih zgodovinskih avtoritetah, čeprav ne temelji na zgodovinskih dejstvih.)
 
Danes večina akademikov meni, da je mora biti prvotni dom Slavov jugozagone Evrope nekje med Vislo in Dnjeprom. Razlogi za to prepričanje so:
 
-najstarejši izpričani viri o Slavih, torej Plinij, Takitus in Ptolemej
 
-tesno razmerje med Slavi in Letijskimi plemeni, kar kaže na dejstvo da so včasih Slavi živeli blizu Letijcev in Litvancev
 
-razni dokazi, ki kažejo, da so bili Slavi izvirno sosedje finskih in turanijanskih plemen
 
Zgodovinska analiza kaže, da Traho-Iliri niso očetje Slavov, ampak tvorijo neodvisno družinsko skupino med Grki in Latinci. Dokazov o tem, da bi bili Slavi na območju Balkana in reke Donave pred prvim stoletjem, ni. Na drugi strani arheološke najdbe ob Donavi kažejo le peščico Slavskih ostankov. Poleg tega je bila smer splošnega marša v migracijah narodov vedno od severovzhoda proti jugozahodu in nikdar v obratni smeri. Tisti ki držijo teorijo, da so Slovani prišli iz podrošja Donave, so skušali ojačati svoje poglede z imeni različnih naselbin, ki so se našle v teh krajih, in ki bi kazale na Slavske korenine. Etimologija teh imen pa seveda ni povsem jasna - obstajajo tudi druga imena ki se pojavijo izključno v poznih avtoritetah prvega stoletja po Kristusu.
 
Zato lahko skoraj zagotovo rečemo, da je bil izvorni dom Slavov v teritoriju Dnjepra in dalje proti severozahodu, proti Visli. Od teh območij so se lahko razširili proti zahodu in jugozahodu. Nasprotnemu mnenju lahko pripišemo vsaj to, da je preseljevanje potekalo počasi, in je verjetno potekalo v valovih, ko je eno pleme pritiskalo na drugo, in so se razširili skozi široko področje od severnega morja do atlantika in egejskega morja. Tu in tam so se pojavili določeni konflikti zaradi vdorov aziatov, kot so Skitijci, Sarmatijci, Avari, Bulgari ter Madžari, kakor tudi nemška migracija od severozahoda do jugovzhoda. Vzeto kot celota pa ti vdori na naravno širjenje niso dosti vplivali, saj so se prijateljska plemena zagotovo naselila eno zraven drugega. To pomeni da so mogli že vsaj v prvem stoletju naše dobe Slavi prečkati meje izvirnega doma in se naseliti v tujih deželah, med tujimi ljudstvi. Občasno naj bi bili potisnjeni nazaj, vendar so vedno potisnili naprej. Centralna Evropa je tako morala biti gosto poseljena s Salvi, vsaj za časa Hunskega vladarja Atile, ali pa migracije nemških plemen Gotov, Lombardov Gepidov, Herulov, Rugijcev, itd. Ta so postala znana zaradi svojih velikih bitk in ostalih nasilnih načinov, da so prišla v zgodovino. Slavi pa so vendarle sestavljali podstrat celotne Centralne Evrope. Vse migracije ostalih plemen so prečkale Slave, in ko so se časi umirili so se Slavi zopet pojavili na površju. Le na ta način lahko razložimo pojav večjega števila Slavov v teh državah, po koncu migracij, brez da bi obstajal nek zgodovinski zapis o tem, kdaj in kako so nenadno "prišli" brez da bi "zapustili" svojo domovino.
 
== Klasifikacija ==
 
== Viri ==
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Slovani«