Slovani: Razlika med redakcijama

dodanih 3.265 zlogov ,  pred 3 leti
Nekateri avtorji zagovarjajo tezo, da je izvor slovanov nekje med plemena železne dobe, ki so živela v dolinah Odre in Vistule (danes Poljska in Češka republika) okoli prvega stoletja našega štetja, vendar to ostaja stvar debate. Glede na arheološka dejstva vemo, da so Proto-Slovanska ljudstva že okoli 1500 pred našim štetjem poseljevala območje od približno zahodne Poljske do doline reke Dnjeper v Belorusiji. Verjetno niso imeli nekega specifičnega centra izvora svoje kulture, ampak so najbrž živeli na širokem področju katerega kulturne lastnosti so si delili z ostalimi prebivalci.<ref>{{Navedi novice|url=http://www.ancient.eu/Slavs/|title=Slavs|newspaper=Ancient History Encyclopedia|accessdate=2016-11-05}}</ref>
 
== Etimologija Zgodovina ==
Opomba: Današnja oblika imena Slovani je moderna, prvič se je v tem pomenu zaradi političnih razlogov izraz pojavila v devetnajstem stoletju na Poljskem, v istem času pa je prvič omenjena tudi pri nas.<ref>{{Navedi novice|url=http://www.staroverci.si/zapisi-1/zgodovina/item/43-izvor-imen-slovenci-in-slovenija.html|title=Društvo Slovenski staroverci - Izvor imen Slovenci in Slovenija|last=Matija|accessdate=2016-11-05}}</ref> Slavi danes sami sebe kličejo ''Slovani'', to pomeni "tisti, ki govorijo", medtem ko pravijo svojim sosedom Nemcem ''Nemci'' "ne-umci/neumneži", oziroma, "tisti, ki ne poznajo besed". Za potrebe tega dela članka se v nadalje za lažje razumevanje uporablja krajši ter zgodovinsko točnejši izraz Slavi.
 
Izraz Slavi se je v zgodovini pojavil relativno pozno, vendar je predhodnik vseh ostalih izrazov. Splošno mnenje je, da je nastal v šestem stoletju našega štetja. Že pred tem je sicer Aleksandrijec Ptolemej (cca 100-178) v svojem delu "Geographike hyphegesis" omenil pleme ''Stavanoi'', ki naj bi živelo v evropski Sarmatiji med litvanskimi plemeni Galindae in Sudeni ter plemenom Alani. Omeni tudi drugo pleme, ''Suobenoi'', katere je pripisal azijski Sarmatiji na drugi strani Alanov. Po Safariku ti dve povedi opisujeta isto ljudstvo. Ptolemej je svoje informacije dobil iz dveh virov, ortografija kopij ki jih je imel, pa je bila slaba in zaradi tega je najbrž verjel, da obstajata dve plemeni, katerim je bilo potrebno pripisati unikatne lokalitete. V resnici se drugo ime zelo verjetno nanaša na predhodnike današnjih slovanovslavov, kot se verjetno tudi prvo ime, čeprav manj zagotovo. Slavska kombinacija konsonantov ''sl'' je postala v grški ortografiji verjetno ''stl, sthl'' ali ''skl''. Ta teorija je bila sprejeta pred časom Safarika, podprli so jo izobraženci Lomonosov, Schlözer, Tatistcheff ter J. Thunmann, ki je leta 1774 izdal dizertacijo na to temo. Prvič je bila verjetno objavljena leta 1679 (Hartknoch). Razen Ptolemeja Slavov ni omenil nihče do šestega stoletja. Mnenje, ki so ga nekoč delili nemški in veliko slavskih šolarjev, ki so rekli da sta imeni Suevi in Slav enaki in da so ti dve ljudstvi zagotovo enaki, čeprav so Suevi veja nemcev in so predniki današnih Švabov, mora biti absolutno zavrnjeno. Razdrobljena imena, ki jih lahko najdemo v starih inskripcijah in starih čarterjih, ki zvenijo ali so podobni besedi Slav, pa zaradi potreb natančnega zgodovinopisja ne pridejo v poštev.
 
Po referenci Ptolemeja so bili Slavi zopet prvič omenjeni v delih psevdo-cesariosa Nazianzuma, katerega dela so se pojavila na začetku šestega stoletja; sredi šestega stolatja sta Jordanis Procopius o njih dala bolj natančno mnenje. Stare slovanskeslavske avtoritete nam tako podajo izraz ''Slovene'' (singularno ''Slovenin'') katerih država je ''Slovensko'', katerih jezik je ''slovensk jazyk'' in katerih prebivalci so ''slovensk narod.'' Grki so nam dali ''Soubenoi'', vendar so pisci iz šestega stoletja uporabili izraze: ''Sklabenoi, Sklauenoi, Sklabinoi, Sklauinoi''. Romani so uporabili izraze: ''Sclaueni, Sclauini, Sclauenia, Sclauinia.'' Kasnejši avtorji uporabljajo izraze ''Sthlabenoi, Sthlabinoi'', medtem ko so Rimljani pisali'': Sthlaueni, Sthlauini.'' V "Življenju sv. Klementa" se pojavi izraz ''Sthlabenoi.'' Kasnejši pisci uporabljajo izraze kot so ''Esklabinoi, Asklabinoi, Sklabinioi, Sklauenioi'', s pridevniki, kot so ''sclaviniscus, sclavaniscus, sclavinicus, sclauanicus.'' V istem čase se pojavijo tudi krajšave, kot so ''sklaboi, sthlaboi, sclavi, schlavi, sclavania,'' kasneje tudi ''slavi''. Poleg tega se izraz pojavi tudi v razdrobljenih oblikah: ''Sclauani, Sclauones (Sklabonoi, Esthlabesianoi, Ehlabogeneis)''. Armenski Moises Kornski je poznal izraz ''Sklavajin'', kronik Mihael Sirijski je uporabil izraz ''Sglau'' ali ''Sglou'', Arabci so posvojili izraz ''Sclav'', vendar je zaradi za njih težke izgovorjave le-ta postal ''Saklab, Sakalib'', kasneje tudi ''Slavije, Slavijun.'' Anonimni perzijski geograf desetega stoletja je uporabil izraz ''Seljabe.''
 
Glede izvora imena je bilo predlaganih veliko teorij, ki so bile večinoma odvisne od tega, ali so za raziskovalno osnovo vzeli krajšo ali daljšo obliko imena ter ali so prvi zlog vzeli samoglasnik o ali a. Od trinajstega stoletja do Safarika je bila za originalno vedno tretirana krajša oblika ''Slav'', katere pomen izhaja iz besede ''Slava'' (slava, slavnost, ponos), in ki botruje izrazu ''gloriosi'' (''ainetoi''). Vendar se je že v štirinajstem stoletju in kasneje besedo ''Slav'' pisalo v obliki ''Slovenin'', s prvim zlogom o, in ta oblika je začela odražati pomen besede ''Slovo'' (beseda, govor) za opis Slavov, ki tako postanejo "govoreči", ''verbosi, veraces, homoglottoi'', in to ostaja sprejeta teorija do današnjega časa. Druge elucidacije imena ''Slav'', kakor so ''človek'' (človek)'', skala'' (skala)'', selo'' (zaselek)'', slati'' (poslati)'', solovej'' (slavec) verjetno niso vredne omembe. Obstaja veliko več razlogov za drug komentar, ki so ga Slavski filologi naredili za derivacijo besede Slav od ''slovo'' (beseda). Konec ''en'' ali ''an'' oblike Slovenin kaže na derivacijo iz topografske designacije . Dobrowsky je to težavo pravilno dojel in je zato skušal izumiti topogarfsko ime Slovi, ki bi tako izviralo iz besede ''slovo''. Z malo rezerve je Safarik dal tudi geografsko interpretacijo. Vseeno pa ni sprejel povsem izmišljeno lokaliteto ''Slovy'' ampak je povezal besedo ''Slovenin'' z litvansko ''Salaba'' ter letijsko ''Sala'', od koder izvira Poljska ''zulawa'', ki pomeni otok, suho točko v močvirnatem območju. Po tej interpretaciji bi lahko beseda Slav pomenila prebivalce otoka ali pa močvirnatega sveta. Nemški šolar Grimm je enačil identiteto Slavov z Suevi in je izvor besede povezal z ''sloba, svoba'' (svoboda). Najbolj verjetna razlaga je, da je beseda ''Slavi'' izvira iz "besede", to je podprto z dejstvom, da je Slavsko ime za Nemce ''Nemci'' (ta neumni :).
 
Med dolgim obdobjem vojne med Nemci in Slavi, ki je trajala do desetega stoletja, so Slavi južnih in jugovzhodnih območij Nemce opremili z velikim številom sužnjev. Beneška in ostala italjanska mesta na obali so vzela nešteto slavskih ujetnikov z druge strani jadranskega morja in jih prodajala naprej. Slavi so velikokrat prisostvovali ugrabitvam svojih bratov kot sužnjev. Naretanci, piratsko slavsko pleme, ki je živelo na območju današnje južne Dalmacije, so bili še posebej razvpiti zaradi svoje trgovine s sužnji. Ruski princi so izvažali velike količine sužnjev iz njihove države. Rezultat tega je bil, da se je dalo sužnjem vzhodne Evrope ime ''slave.''
Slavi danes sami sebe kličejo ''Slovani'', to pomeni "tisti, ki govorijo", medtem ko pravijo svojim sosedom Nemcem ''Nemci'' "butlji/neumneži", oziroma, "tisti, ki ne poznajo besed".<ref>{{Navedi splet|url=http://www.newadvent.org/cathen/14042a.htm|title=CATHOLIC ENCYCLOPEDIA: The Slavs|accessdate=2016-11-05|website=www.newadvent.org}}</ref>
 
Še vedno ostaja odprto vprašanje, ali se izraz Slavi nanaša na vsa slavska plemena ali le na nekatera izmed njih. Referenca, ki jo je uporabil Ptolemej, kaže, da je beseda pomenila eno samo pleme. Ptolemej je tako oklical Slave kot celoto z besedo ''Venedai'' in je rekel, da so "najmogočnejše ljudstvo" (''megiston ethnos'')''.'' Bizantinci iz šestega stoletja so razmišljali le o južnih Slavih in zato tudi o Rusih, ki so živeli na mejah Vzhodnega Cesarstva. Pri njih je izraz Slav pomenil le južne Slave; tako so Rusom rekli ''Antae'', in so razlikovali med tema dvema plemenoma. Na enem mestu (Get. 34,35) Jordanis razdeli vse Slave na tri velike skupine: ''Veneti, Slavi,'' ter ''Antae,'' kar ustreza današnji razdelitvi zahodnih, južnih ter vzhodnih slavov. Obstaja tudi možnost, da je ta omemba le arbitrarna kombinacija. V neki drugi pasaži označi vzhodne Slave kot ''Veneti''. Verjetno je našel izraz ''Veneti'' pri starih piscih in se je osebno nagibal bolj k imenom ''Slavi'' ter ''Antae'', čemur najbrž botruje prej omenjena trojiška razdelitev. Vse avtoritete sedmega stoletja kličejo vsa slavska plemena, bodisi južne Slave kakor zahodne Slave, ki so pripadali kraljestvu Samota, enostavno ''Slavi''. Samo je tako označen kot "vladar Slavov", njegovi ljudje pa so imenovani "Slavi, imenovani Vindi" (''Sclavi cognomento Winadi'')''.'' V osmem in devetem stoletju so Čehi in Slavi Elbe načeloma imenovani Slavi, ampak tudi Weni, kot pišejo nemški in rimski kroniki. Na enak način dajata Slavski avtoriteti in Slavska misijonarja Ciril in Metod ime Slavi vsem Slavom, ne glede na razlikovanje juga (veji, kateri sta pripadala tako Ciril kot Metod) in severa. Kar se tiče razdelitve severa in juga, Jordanis pravi da je na začetku ere migracija Gotov povzročila vojno z narodom Slavov, ta narod je moral živeti v današnji južni Rusiji. Najzgodnejša Ruska kronika, ki se zmotno pripisuje menihu Nestorju, vedno pravi Slavom kot celota ''Slavi''. Ko začne razlagati zgodovino Rusov, jih nikoli ne označi kot Slave, vendar vseeno velikokrat razlaga o Slavih Severne Rusije, o Novgoroških Slavih. Tista plemena, ki so se že precej inkorporirala v rusko kraljestvo, so tako imenovana enostavno ruska plemena, medtem ko se Slavi severne Rusije, ki so obdržali določeno neodvisnost, označeni pod splošnim izrazom Slavi. Konsekventno je mnenje, ki ga zagovarja Miklošič, torej mnenje, da je ime Slav originalno pripadalo le enemu slavonskemu plemenu, neutemeljeno, čeprav so ga podpirali tudi drugi akademiki, kot so Krek, Potkanski, Čermak in Pasternek.<ref>{{Navedi splet|url=http://www.newadvent.org/cathen/14042a.htm|title=CATHOLIC ENCYCLOPEDIA: The Slavs|accessdate=2016-11-05|website=www.newadvent.org}}</ref>
== Zgodovina ==
 
== Viri ==
86

urejanj