|
'''Skupaj mrtvih'''<br />> 12.000.000
}}
'''Druga svetovna vojna''' je bil najobsežnejši in najdražji [[orožje|oborožen]] [[spopad]] v zgodovini. Potekal je v letih od 1939 do 1945, v njem pa je sodelovala večina [[države sveta|svetovnih držav]] z več kot 100 milijonov pripadnikov [[Oborožene sile|oboroženih sil]]. Boj je potekal večinoma med [[Francija|Francijo]], [[Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|Združenim Kraljestvom]], [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]], [[Kitajska|Kitajsko]] in [[Združene države Amerike|Združenimi državami Amerike]] proti [[Tretji rajh|Nemčiji]], [[Italija|Italiji]] in [[Japonska|Japonski]], oziroma med [[zavezniki (druga svetovna vojna)|zavezniki]] in [[sile osi|silami osi]]. Odvijal se je hkrati po celem svetu, zahteval pa je približno 60 milijonov človeških življenj. Zaradi slednjega ter zaradi visokega deleža mrtvih [[civilist]]ov, pri čemer izstopata [[holokavst]] ter [[jedrsko bombardiranje Hirošime in Nagasakija]], se drugo svetovno vojno označuje kot najbolj krvav spopad v človeški zgodovini.<ref>{{cite book|title=The Complete Illustrated History of World War Two: An Authoritative Account of the Deadliest Conflict in Human History with Analysis of Decisive Encounters and Landmark Engagements|first=D. |last=Sommerville|publisher=Lorenz Books|year=2008|page=5|isbn=0754818985}}</ref><ref>Gilbert, M. (2000). ''Second World War''. London: Phoenix Press, str. 745-746.</ref>
V splošnem je sprejeto, da se je vojna začela [[1. september|1. septembra]] 1939 z nemško invazijo na [[Poljska|Poljsko]] in posledično z napovedjo vojne Nemčiji s strani [[Francoska Tretja republika|Francije]] in večino držav [[Britanski imperij|Britanskega imperija]] ter [[Commonwealth]]a. [[Republika Kitajska|Kitajska]] in [[Japonski imperij]] sta bila ob začetku [[druga kitajsko-japonska vojna|že v vojni]],<ref>Barrett, D.P. & Shyu, L.N. (2001). "China in the anti-Japanese War, 1937–1945: politics, culture and society". '''V:''' ''Studies in modern Chinese history'', 1. knjiga (str. 6); uredniki Barrett D.P., Shyu L.N. in Lang, P. ISBN 0-8204-4556-8, 9780820445564</ref> medtem ko so se druge države, ki sprva niso bile vključene v vojno, pridružile kasneje zaradi določenih dogodkov, kot sta [[Operacija Barbarossa|nemška invazija na Sovjetsko zvezo]] ter japonski napad na ameriško pomorsko oporišče [[napad na Pearl Harbor|Pearl Harbor]], kar je sprožilo vojno napoved Japonski s strani ZDA, Commonwealtha<ref>{{cite web |url=http://www.ibiblio.org/pha/timeline/411209awp.html|title=Australia Declares War on Japan|publisher=''ibiblio'' |accessdate=3.10.2009}}</ref> ter [[Nizozemska|Nizozemske]].<ref>{{cite web |url=http://www.ibiblio.org/pha/policy/1941/411208c.html|title=The Kingdom of The Netherlands Declares War with Japan|publisher=''ibiblio'' |accessdate=3.10.2009|year=2007}}</ref>
Vojna se je končala z zmago zaveznikov nad Nemčijo in Japonsko leta 1945. Kot posledica vojne sta se politično prepričanje ter družbena struktura močno spremenila. Medtem ko je bila ustanovljena [[Organizacija združenih narodov]] (OZN) za krepitev mednarodnega sodelovanja ter preprečevanje nadaljnjih spopadov, se je zaradi [[ideologija|ideoloških]] razlik med takratnima [[supersila]]ma, tj. med ZDA in Sovjetsko zvezo, začelo obdobje [[hladna vojna|hladne vojne]]. V tem času je OZN-ovo zagovarjanje [[pravica narodov do samoodločbe|pravice narodov do samoodločbe]] pospešilo [[dekolonizacija|dekolonizacijska]] gibanja v [[Azija|Aziji]] in [[Afrika|Afriki]], v [[Zahodna Evropa|Zahodni Evropi]] pa sta se gospodarstvo ter proces [[Evropska integracija|Evropska integracije]] okrepila.
== Vzroki za vojno ==
[[Slika:World 1936 empires colonies territory.png|thumb|left|320px|Zemljevid kolonij pred drugo svetovno vojno.]]
Nemčija, Italija in Japonska so se relativno pozno industrijsko razvile in so zaradi tega močno zaostajale v širjenju kolonialnih imperijev glede na Veliko Britanijo in Francijo. Nemčija je bila poleg tega v prvi svetovni vojni poražena in je na podlagi [[Versajska pogodba|Versajske pogodbe]] ostala brez kolonij, Italija in Japonska pa sta bili kljub zmagi razočarani nad vojnim izkupičkom.
[[Nacionalizem]], ki je bil prevladujoča ideologija Evrope 19. stoletja, je povečal svoj vpliv v vzhodni Evropi, kjer so na ruševinah treh starih monarhij – [[Otomansko cesarstvo|Otomanskega cesarstva]], [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrske]] in [[Ruski imperij|Ruskega imperija]] – po pravici do [[samoodločba|samoodločbe]] nastale številne narodne države. V večini primerov pa se meje novih držav niso ujemale z etničnimi mejami, zaradi česar je bil pogost [[iredentizem]] in napetosti med narodi; medtem ko so bile druge novoustanovljene države – [[Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev|Kraljevina SHS]], [[Češkoslovaška]] in delno Poljska – večnarodne in tako obremenjene z notranjimi napetostmi, ki so se kazale tudi v mednarodnih odnosih. Nacionalizem se je razširil tudi v Azijo, še posebej preko evropskih kolonialnih sil. Prav tako se je nacionalizem izkazoval tudi kot [[rasizem]], ki je imel pomembno vlogo v poslabšanju odnosov med Japonsko in ZDA.
== Sudetska kriza in začetek vojne ==
[[Adolf Hitler|Hitlerjeva]] Nemčija je versajski mir prvič prekršila leta 1936 s simboličnim dejanjem, ko je na levi breg [[Ren]]a, ki je bil po prvi svetovni vojni demilitariziran, poslala [[Wehrmacht]]. Ker{{navedek|Sudeti seso nobedenzadnja odozemeljska zaveznikovzahteva, naki tojo niimam odzval,v so biliEvropi.|||Iz nacisti prepričanigovora, da1938|Adolf bodoHitler<ref>{{navedi tudisplet v|url=http://www.najdi.si/snsi/drobtine/index.jsp?dc=2&category1=Sudeti&categoriesSeed=1198883108335&categoriesStartIndex=449 prihodnje|title=Najdi.si lahkoCitati izvajali podobne korake|accessdate=30.12.2007}}</ref>}}
Leta 1936 je bil med Nemčijo, Japonsko, leta 1937 pa še z Italijo, podpisan t. i. [[antikominternski pakt]] – predhodnik [[Trojni pakt|Trojnega pakta]]. Naslednje leto je Nemčija aneksirala [[Avstrija|Avstrijo]] ([[anšlus]]). Hitler je to potezo upravičil z načelom o samoodločbi, saj so se mnogi Avstrijci smatrali za del nemškega naroda, od katerega so bili razdvojeni z umetno mejo.
[[Slika:Bundesarchiv Bild 183-R69173, Münchener Abkommen, Staatschefs.jpg|thumb|300px|right|Od leve proti desni (sprednja vrsta): [[Neville Chamberlain|Chamberlain]], [[Édouard Daladier|Daladier]], [[Adolf Hitler|Hitler]], [[Benito Mussolini|Mussolini]] in [[Galeazzo Ciano|Ciano]] pred podpisom [[münchenski sporazum|münchenskega sporazuma]].]]
Podoben izgovor je Hitler uporabil tudi pri [[Sudeti]]h, delu Češkoslovaške, v katerem je bilo večinsko prebivalstvo nemško. Češkoslovaška vlada je bila pripravljena, da se poskusu spreminjanja meje upre z vojsko, saj je računala na svoj status zveste francoske zaveznice. Britanska vlada pa takrat še ni bila pripravljena na vojno, zato je nagovorila Francijo, da je ta skupaj z njo [[30. september|30. septembra]] 1938 podpisala [[münchenski sporazum]], s katerim je bila Nemčiji priznana pravica do Sudetov. Češkoslovaško sta tako njeni zaveznici pustili na cedilu in je morala podleči nemškemu [[ultimat]]u. Medtem ko je bil del svetovne javnosti nad temi dogodki presenečen in razočaran, jih je velik del zahodne javnosti smatral kot popravke versajskega miru in s tem priložnost za dosego trajnega miru v svetu.
{{navedek|Sudeti so zadnja ozemeljska zahteva, ki jo imam v Evropi.|||Iz govora, 1938|Adolf Hitler<ref>{{navedi splet |url=http://www.najdi.si/snsi/drobtine/index.jsp?dc=2&category1=Sudeti&categoriesSeed=1198883108335&categoriesStartIndex=449 |title=Najdi.si Citati |accessdate=30.12.2007}}</ref>}}
Upi za mir so se hitro izjalovili, saj sta madžarska in poljska vlada izkoristili Hitlerjev precedens, da bi pozneje lahko posegli po češkoslovaškem ozemlju. Do spomladi 1939 je vlada v [[Praga|Pragi]] izgubila toliko avtoritete, da se je na [[Slovaška|Slovaškem]] pojavilo [[separatizem|separatistično gibanje]]. Pojav le-tega je Nemčija izkoristila kot izgovor, da je 16. marca 1939 okupirala Češko in ustanovila [[Nemški protektorat Češka-Moravska|protektorat Češka-Moravska]], Slovaška pa je postala [[satelitska država]].
{{glavni|Vojna v severni Afriki}}
[[Slika:Crusadertankandgermantank.jpg|thumb|250px|Goreči nemški [[tank]] poleg angleškega tanka Crusader med operacijo Crusader (angl. ''Križar'').]]
Vojna v [[Severna Afrika|Severni Afriki]] se je začela 11. septembra leta 1940, ko je italijanska vojska pod poveljstvom [[Rodolfo Graziani|Rodolfa Grazianija]] s petimi [[divizija]]mi preko [[Libija|Libije]] vdrla v [[Egipt]]. Po začetnih uspehih so se vkopali pri Sidiju Baraniju in čakali na britanski protinapad. Zavladalo je trimesečno zatišje, ki so ga Britanci izkoristili za okrepitev lastnih sil in za priprave na protinapad. Decembra je britanska armada, ki ji je poveljeval [[Archibald Wavell]], izvedla veliko ofenzivo in v dveh mesecih pregnala Italijaneobrambno 800 kmčrto nazajin vzačele Libijoosvobajati malezijski polotok. Svoje so prispevali tudi Rusi, priki temso panapadli zajela[[Mandžurija|Mandžurijo]] večin kotzasedli 130.000[[Kurilsko italijanskihotočje|Kurilske vojakovotoke]]. BritanskoVendar se Japonska kljub brezizhodnemu položaju ni želela predati napredovanjein se je ustavilonameravala, tako kot Nemčija, boriti do samega konca. Tako nesmiselno upiranje bi Američanom povzročilo strahovite izgube, zato so se odločili, da bodo uporabili novo čudežno orožje, za katerega svet vse do tedaj še šeleni prislišal: [[Benghaziatomska bomba|atomsko bombo]]ju. Prvo bombo so odvrgli na [[Hirošima|Hirošimo]] 6. avgusta leta 1945, potemker kopa jese padloJaponska žekljub večuporabi močnotega utrjenihstrahovitega italijanskihorožja utrdbni želela predati, vključnoso s9. avgusta odvrgli še drugo bombo, tokrat na mesto [[TobrukNagasaki]]om, s čimer se je vojna na Tihem oceanu končala.
Ker je kazalo, da bo Mussolini kmalu ob vso Severno Afriko, mu je Hitler poslal dve diviziji, poimenovani [[Afriški korpus]], pod poveljstvom [[Erwin Rommel|Erwina Rommla]], ki je prišel v [[Tripoli]] februarja 1941. Ta je začel svojo prvo ofenzivo 24. marca 1941, le nekaj tednov pred nemškim napadom na Jugoslavijo in Grčijo. V bliskovitem napadu je pridobil nazaj skoraj vso izgubljeno ozemlje, za seboj pa je pustil obkoljeno angleško posadko v Tobruku. Nemško letalstvo je iz oporišč v [[Tripolitanija|Tripolitaniji]] in na [[Sicilija|Siciliji]] napadlo [[Aleksandrija|Aleksandrijo]], [[Port Said]] in [[Suez]] ter tako uspešno preprečevalo dovoz čet in materiala v Egipt. V naslednjih štirinajstih mesecih se je fronta po krvavih bitkah premikala sem ter tja po [[puščava|puščavi]]. Enkrat so zmagali Angleži, drugič je zmagal nemški Afriški korpus. Spomladi leta 1942 je padel tudi Tobruk, ki je bil že dalj časa trn v Rommlovi peti, potem pa se je ta na 110 km približal Aleksandriji. Fronta se je nato ustavila pri znamenitem kraju [[El Alamein]]. V tem času si je Rommel pridobil vzdevek "puščavska lisica".
Zaradi angleškega poraza na Afriškem bojišču je Churchill avgusta 1942 odletel v [[Kairo]], da bi osebno reorganiziral svoje vrhovno poveljstvo. Za Auchinleckovega naslednika je določil [[Harold Alexander|Harolda Alexandra]] za poveljnika vseh srednjevzhodnih sil. Za poveljnika osme armade, poimenovane "puščavske podgane", si je izbral W. H. E. Gotta. Ker pa je ta umrl v letalski nesreči, ga je nadomestil [[Bernard Montgomery]]. Ta se je takoj lotil prerazporeditev v armadi.
Po reorganizaciji britanske osme armade je začel pripravljati nov napad na nemško armado pri El Alameinu. 23. oktobra 1942 ponoči se je začela ena najbolj znamenitih bitk na svetu. Napad je bil za nemško armado popolno presenečenje. Ko se je Rommel 25. oktobra vrnil na fronto, sta mu ostali le dve možnosti: naprej ali nazaj. Čez dva dni je spoznal, da je bitka izgubljena, zato je 2. novembra ukazal umik, vendar je bilo že prepozno, saj je bila pot za umik odrezana. Kljub temu pa se mu je posrečilo, da se je glavnina vojske izmuznila skozi ovire, v veliko pomoč mu je bilo tudi deževje, ki je upočasnilo britansko napredovanje.
8. oktobra 1942 so se ameriške in britanske sile v [[Operacija Bakla|operaciji Bakla]] (angleško: ''Torch'') izkrcale v francoskem [[Maroko|Maroku]] in [[Alžirija|Alžiriji]]. S to invazijo so želeli zavezniki udariti v hrbet Afriškemu korpusu in ga na ta način dokončno uničiti, potrebno pa je bilo tudi ustvariti drugo fronto, ki bi razbremenila Sovjetsko zvezo. Francozi, zvesti vladi v Vichiyu, so se večinoma upirali izkrcanim četam. A boji niso trajali dolgo in Francozi v Severni Afriki so se kmalu pridružili boju proti Hitlerju, de Gaulla pa so končno priznali za svojega voditelja.
Tri dni po izkrcanju v Severni Afriki je general Eisenhower začel z veliko ofenzivo, ki naj bi dokončno pregnala Nemce iz Severne Afrike. A napad se je končal katastrofalno, saj je Nemcem iz Italije uspelo pripeljati okrepitve, k neuspehu pa je prispevalo tudi zimsko deževje, ki je ceste spremenilo v močvirje. Tako se je vojskovanje decembra ustavilo, saj je bilo potrebno počakati Montgomerya, ki se je Tuniziji približeval z vzhoda.
Februarja 1943 so Nemci izvedli nenaden protinapad proti neusklajenemu zavezniškemu napredovanju in porinili Američane nazaj čez prelaz Kassarine, a so se stvari kmalu obrnile. Marca je bilo v Berlinu in Rimu jasno, da je Afrika izgubljena, zato je Hitler odpoklical Rommla. Britanci pod Montgomeryevim poveljstvom so napredovali proti Tuniziji iz vzhoda ob podpori francoske enote Jeana Leclerca, ki je napadla s smeri [[Čad]]a. Medtem so Američani in Britanci pritiskali na Tunizijo z zahoda. 23. aprila se je začel končni napad. Montgomery je prebil staro francosko obrambno črto Mareth med Libijo in Tunizijo, drugi korpus ZDA pa je zavzel koto 609, ki je zapirala pot v [[Bizerta|Bizerto]]. Britanska prva armada je zavzela Longstop Hill, zadnjo veliko naravno oviro. 7. maja sta padla [[Tunis]] in Bizerta, s čimer je bila presekana smer umika nemških enot v smeri [[Rt Bon|rta Bon]], s čimer se je končala vojna v Severni Ariki.
=== Vojna na Tihem oceanu in v Aziji ===
{{glavni|Vojna za Tihi ocean}}
{{glavni|Burmanska kampanja}}
[[Slika:USSArizona PearlHarbor.jpg|thumb|250px|[[USS Arizona (BB-39)|USS ''Arizona'']] v plamenih po japonskem napadu na ameriško oprišče [[Pearl Harbor]].]]
Vojna na [[Tihi ocean|Tihem oceanu]] se je začela 8. decembra 1941 z japonskim napadom na angleško kolonijo [[Hong Kong]], [[Nizozemska vzhodna Indija|Nizozemsko vzhodno Indijo]], [[Tajska|Tajsko]] in ameriške [[Filipini|Filipine]]. Dan prej, 7. decembra, se je zgodil tudi japonski napad na ameriško mornariško oporišče v [[Pearl Harbor]]ju na Havajih, s čimer so ZDA vstopile v vojno.
Po japonski invaziji na Tajsko, ki je padla v 24 urah, je 25. decembra padel tudi Hong Kong, istega dne pa še oporišča na ameriških otokih [[Guam]] in [[Otok Wake|Wake]]. Da bi Angleži preprečili izkrcanje japonskih čet v [[Malezija|Maleziji]], so v boj poslali bojni ladji ''[[HMS Repulse]]'' in ''[[HMS Prince of Wales]]'', ki pa sta kmalu postali tarči japonskih bombnikov, kar je bil eden prvih dokazov, da je čas velikih bojnih ladij mimo.
Januarja 1942 je Japonska napadla [[Burma|Burmo]], Nizozemsko Vzhodno Indijo in [[Nova Gvineja|Novo Gvinejo]]. 15. februarja je padel [[Singapur]], mesto, za katerega so Angleži pravili, da ga ni mogoče zavzeti. Pred japonskimi napadi ni bila varna niti Avstralija; 19. februarja so japonska letala bombardirala avstralsko mesto [[Darwin, Severni teritorij|Darwin]] in ostala mesta na severu Avstralije. Po večmesečnih bojih so 8. maja padli tudi Filipini, s čimer je postala Avstralija praktično obkoljena.
Do sredine leta 1942 so se Američani reorganizirali in zbrali svoje razbito ladjevje ter čete za ponovni napad na japonsko mornarico in njihove postojanke. Ker japonske čete v preteklosti niso zasedle mesta [[Port Moresby]] na južnem koncu Nove Gvineje, so želeli zdaj to doseči z izkrcanjem, kar je pripeljalo do [[Bitka v Koralnem morju|bitke v Koralnem morju]]. Rezultat bitke je bil sicer neodločen, vendar pa so Američani dosegli taktično zmago, saj so prekinili izkrcavanje japonskih čet na jugu Nove Gvineje. Junija so Japonci začeli novo ofenzivo, zasesti so nameravali [[atol]] [[Midway]] v havajskem otočju. Da bi svoje namere prikrili pred Američani, so zasedli nekaj [[Aleutski otoki|Aleutskih otokov]] ob obali [[Aljaska|Aljaske]], a to Američanov ni zmedlo. Tako je med 4. in 7. junijem 1942 prišlo do [[Bitka za Midway|bitke za Midway]], v kateri je bilo japonsko ladjevje poraženo, kar je bil jasen znak, da se je tehtnica prevesila na stran zaveznikov.
V tem času so na Novi Gvineji in [[Salomonovi otoki|Salomonovih otokih]] potekali krvavi spopadi med angleškimi, avstralskimi, novozelandskimi in japonskimi enotami, ki so si še vedno želeli zasesti Port Moresby ter okoliške otoke. Avgusta se je na [[Guadalcanal]]u izkrcalo 16.000 ameriških marincev, kar je bila prva večja kopenska operacija ameriške vojske po padcu Filipinov. Krvavi boji za otok so se končali šele 9. februarja 1943, ko je bilo z otoka pregnana večina japonskih vojakov, s tem pa se je končalo tudi obleganje Avstralije. Američani so nato skupaj z avstralsko, novozelandsko in angleško vojsko začeli prodirati vedno globlje proti severu Nove Gvineje, dokler se niso pred Filipini srečali z enotami, ki so prodirale iz vzhoda.
[[Slika:SBDs and Mikuma.jpg|thumb|left|250px|Ameriška letala med bitko za Midway.]]
Kljub zmagi v bitkah za Midway in Guadalcanal je Američane od Japonske še vedno ločil obsežen Tihi ocean, poln majhnih koralnih otokov, od katerih je vsak predstavljal močno utrjeno japonsko postojanko. Da bi Američani zavzeli te otoke, so si izmislili taktiko žabjih skokov, v kateri bi zavzeli otok za otokom in se tako postopoma približali Japonski na razdaljo, od koder bi jo lahko bombardirali iz zraka. Otoke, ki bi bili premočno oboroženi, bi obšli in se tako izognili nepotrebnim izgubam. Svojo taktiko so preizkusili na dveh majhnih koralnih otokih: [[Bitka za Taravo|Tarawa]] in [[Makin]] v skupini [[Gilbertovi otoki|Gilbertovih otokov]], ki so ju zavzeli z veliko težavami, vendar so se ob tem veliko naučili, saj so bile izgube v sledečih operacijah dosti manjše. Nato so nadaljevali v smeri [[Marshallovi otoki|Marshallovih otokov]], kjer so zasedli pomembna atola [[Bitka za Kwajalein|Kwajalein]] in [[Eniwetok]]. Največji dosežek v tej kampanji je bil zasedba otokov [[Saipan]], [[Tinian]] in [[Guam]] v skupini [[Mariansko otočje|Marianskih otokov]]. Z zasedbo teh otokov je Japonska prišla v doseg ameriških bombnikov ''[[B-29]]'', ki so lahko sedaj brez prestanka bombardirali pomembna japonska mesta. Med 19. in 20. junijem 1944 je prišlo do [[Bitka v Filipinskem morju|bitke v Filipinskem morju]], kjer je japonska mornarica ponovno doživela poraz, od katerega si ni več opomogla. Med septembrom in oktobrom so padli še otoki [[Ulithi]], [[Yap]], [[Ngulu]] in [[Palau]]. Po uspešnih operacijah na Tihem oceanu so na vrsto prišli Filipini. Ameriške čete so se tam izkrcale 20. oktobra 1944, boji zanj pa so trajali do 2. septembra 1945, med 23. in 26. oktobrom 1944 pa je v [[Bitka v zalivu Leyte|zalivu Leyte]] pred filipinsko vzhodno obalo prišlo do zadnje velike pomorske bitke med ameriško in japonsko mornarico, v kateri je bila slednja ponovno poražena.
Obroč okoli Japonske se je začel vedno bolj ožiti, kmalu so padli otoki, kot sta [[Iwo Jima]] ter [[Okinawa]], ki sta sestavni del Japonske. Nič bolje ni Japoncem kazalo v Burmi, kjer so angleške čete prebile japonsko obrambno črto in začele osvobajati malezijski polotok. Svoje so prispevali tudi Rusi, ki so napadli [[Mandžurija|Mandžurijo]] in zasedli [[Kurilsko otočje|Kurilske otoke]]. Vendar se Japonska kljub brezizhodnemu položaju ni želela predati in se je nameravala, tako kot Nemčija, boriti do samega konca. Tako nesmiselno upiranje bi Američanom povzročilo strahovite izgube, zato so se odločili, da bodo uporabili novo čudežno orožje, za katerega svet vse do tedaj še ni slišal: [[atomska bomba|atomsko bombo]]. Prvo bombo so odvrgli na [[Hirošima|Hirošimo]] 6. avgusta leta 1945, ker pa se Japonska kljub uporabi tega strahovitega orožja ni želela predati, so 9. avgusta odvrgli še drugo bombo, tokrat na mesto [[Nagasaki]], s čimer se je vojna na Tihem oceanu končala.
<br />
{{glavni|Italijansko bojišče|Bitka za Malto}}
[[Slika:Bundesarchiv Bild 146-2005-0004, Italien, Monte Cassino.jpg|thumb|right|250px|Italijanski samostan Monte Cassino v ruševinah, po tem ko ga je do tal porušilo zavezniško letalstvo. Bitka za Monte Cassino je bila ena najbolj krvavih bitk na italijanskem bojišču.]]
poškodovanih.
Vojna v [[Sredozemsko morje|Sredozemskem morju]] se je začela 10. junija 1940 z vstopom Italije v vojno. Po porazu Francije 24. junija je ta postala največja pomorska velesila v Sredozemskem morju, zato je začela vedno bolj ogrožati Britanske konvoje, namenjene v Egipt, kjer so se boji po posredovanju Nemcev zelo zaostrili. S porazom Francije pa se je pojavil problem še z ostankom Francoske bojne flote, ki je ostala zvesta francoski vladi v Vichiyu. Ta je bila pod velikim vplivom Nemcev, zato so Britanci sklepali, da je le še vprašanje časa, kdaj se bodo Nemci polastili te mogočne flote in jo uporabili v svojo korist. Da bi Britanci to preprečili, so od Francozov zahtevali, da svoje bojne ladje razorožijo, ali pa jih predajo Britancem. Ker so Francozi zahtevo zavrnili, je britansko ladjevje 3. julija 1940 [[Operacija Katapult|napadlo francosko pomorsko floto pri Mers-el-Kebir]] na obali Severne Afrike in jo popolnoma uničilo. 11. novembra so britanska letala iz letalonosilke ''[[HMS Illustrious (R87)]]'' napadla italijansko ladjevje, zasidrano v [[Tarent]]u, in potopilo ter poškodovalo več bojnih ladij.
Jeseni leta 1940 je Italija brez Hitlerjeve vednosti iz smeri Albanije napadla Grčijo in doživela strahoten poraz, zaradi katerega je skoraj izgubila še Albanijo. Spomladi leta 1941 sta Nemčija in Italija skupaj napadli [[Kraljevina Jugoslavija|Jugoslavijo]] in Grčijo. Nemška vojska je ob pomoči italijanske brez težav porazila jugoslovansko, grško in britansko vojsko. Po padcu Grčije sta se bili grška in britanska vojska prisiljeni umakniti na [[Kreta|Kreto]], vendar je po nemškem letalskem desantu kmalu padla tudi ta, zato je temu sledila evakuacija britanskih čet v Egipt. Med 27. in 29. marcem je italijanska mornarica doživela še en poraz. V [[Bitka pri rtu Matapan|bitki pri rtu Matapan]] je izgubila pet ladij, ena pa je bila huje poškodovana, medtem ko so Britanci izgubili eno samo letalo, več ladij pa je bilo poškodovanih.
Leta 1941 je do bojev prišlo tudi v [[Libanon]]u in [[Sirija|Siriji]], ki sta bili pod nadzorom Francozov, zvestih Vichiyu. Vzrok za začetek britanske vojaške operacije proti Francozom je bilo sestreljeno nemško letalo v [[Irak]]u, ravno v času, ko je tam potekala vstaja proti Britancem. Ker bi nemško letalo lahko v Irak priletelo le s smeri ene od teh dveh držav, so Britanci sklepali, da imajo Nemci tam svojo oporišča, ki jih je potrebno uničiti.
[[Slika:Bundesarchiv Bild 121-0721, Marburg-Drau, Adolf Hitler.jpg|thumb|right|250px|[[Adolf Hitler]] in [[Martin Bormann]] med obiskom okupiranega [[Maribor]]a aprila 1941, kar je oznanilo začetek nacističnega protislovenskega programa.]]
Druga svetovna vojna na Slovenskem se je začela [[6. april]]a 1941, ob vkorakanju nemške vojske. 11. aprila 1941 so se v boj za ozemlje vključile tudi italijanske in madžarske sile. Jugoslovanska armada, šibka zaradi nacionalnih nasprotij, je razpadla v desetih dneh. Slovenijo so trije okupatorji zasedli v celoti že 11. aprila. Nemški rajh je dobil Gorenjsko, Štajersko, severozahodni del Prekmurja in severni del Dolenjske ter Mežiško dolino. Italijani so zasedli Notranjsko, večino Dolenjske in Ljubljano, Madžari pa večino Prekmurja. Nekatere vasi v jugovzhodnem delu so bile priključene [[Neodvisna država Hrvaška|Neodvisni državi Hrvaški]] (NDH).<ref name="izs1">Cvirn, J. ''idr.'' (1999). "Okupacija in razkosanje Slovenije v 2. svetovni vojni". '''V:''' ''Ilustrirana zgodovina Slovencev'' (str. 344-7); uredniki Vidic M., Brenk L. in Ivanič M. Ljubljana: Mladinska knjiga. ISBN 86-11-15664-1</ref><ref name=snz>(2006). ''Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije : 1848-1992''. Ljubljana: Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgodovino. {{COBISS|ID=221408256}}</ref>
Vsi okupatorji so izvajali potujčevanje in drugo nasilje nad prebivalstvom, saj so nameravali zasedeno ozemlje priključiti matičnim deželam. Italijani so sicer zaradi politično-taktičnih razlogov dovolili kulturno avtonomijo ter lastno upravo na občinski ravni v svojem okupacijskem območju, tj. v [[Ljubljanska pokrajina|Ljubljanski pokrajini]], medtem ko so nacisti začeli izvajati nasilno [[germanizacija|germanizacijo]] ter načrt [[etnocid]]a in [[genocid]]a, tj. izgon vsega slovenskega izobraženstva in narodno zavednih ljudi, vključno z duhovščino, ki je dosegla vrhunec s preselitvijo več kot 83.000 Slovencev v druga območja [[Tretji rajh|Tretjega rajha]], kot tudi v Srbijo in Hrvaško.<ref name=izs1/> Z namenom upora proti okupatorjem so 26. aprila 1941 slovenski komunisti skupaj z nekaterimi levo usmerjenimi skupinami ([[Krščanski socialisti Slovenije|krščanski socialisti]], [[Sokol (društvo)|Sokol]]) ustanovili Protiimperialistično fronto slovenskega naroda, kasneje imenovano [[Osvobodilna fronta]] (OF) Slovenskega naroda. Osvobodilna fronta, pod katero so delovale slovenske partizanske enote, je predstavljala temelj za oborožen boj proti okupatorjem.<ref name=snz/><ref name=izs2>Cvirn, J. ''idr.'' (1999). "Narodnoosvobodilni boj in revolucija". '''V:''' ''Ilustrirana zgodovina Slovencev'' (str. 348-61).</ref>
|
