Slovenska glasba: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
SportiBot (pogovor | prispevki)
pravopis
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
Po koncu [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrske]] vladavine so se v Sloveniji izboljšali pogoji narodnostne kulture, napredovalo je tudi glasbeno šolstvo. (Glej ''[[Seznam glasbenih šol v Sloveniji#Zgodovinski pregled glasbenega šolstva v Sloveniji|zgodovinski pregled glasbenega šolstva v Sloveniji]]''). Leta 1919 je bil ustanovljen [[konservatorij]] ljubljanske Glasbene matice, ki je bil kasneje podržavljen, leta 1939 pa je iz njega nastala [[Akademija za glasbo v Ljubljani]]. Med obema vojnama so vrhunec svojega ustvarjali dosegli skladatelji, Stanko Premrl (1880-1965), Vasilij Mirk (1884-1962) ter Mirko Polič (1890-1951), avtor oper ''Deseti brat'' in ''Smrt majke Jugovića''. Polič je bil dolgoletni direktor novoustanovljene [[Ljubljanska Opera|ljubljanske Operne hiše]], ki je bila kot Kranjsko deželno gledališče zgrajena že leta 1892. Kmalu po ustanovitvi [[Radio Ljubljana|Radijske postaje Ljubljana]] je v letu 1928 začel nastajati orkester, leta 1934 pa so bile posnete tudi prve domače gramofonske plošče. Ljubljanska filharmonija je delovala med letoma 1936 in 1941. V času med 2. svetovno vojno in neposredno po njej je deloval le radijski orkester, ki je bil leta 1948 razpuščen, glasbeniki pa so prešli v novo ustanovljeni orkester [[Slovenska filharmonija|Slovenske filharmonije]]. Nastala je tudi [[Mariborska filharmonija]]. Osrednjo vlogo v razvoju slovenske glasbene umetnosti od 2. polovice 20. stoletja dalje igra Radio Ljubljana oz. RTV Slovenija s svojim [[Simfonični orkester RTV Slovenija|simfoničnim orkestrom]], plesnim orkestrom ter komornim, otroškim in mladinskim zborom. Radijska glasbena produkcija s svojimi ansambli, pa tudi s posnetki mnogih drugih glasbenih sestavov, metodično polni nacionalni fonotečni arhiv in glasbo redistribuira v okviru radijskih in televizijskih programov.
'''Slovenska glasba''' je sestavni del [[Zahodna Evropa|zahodnoevropske]] glasbene [[kultura|kulture]] in je tesno povezana z glasbo sosednjih dežel, predvsem [[Avstrija|Avstrije]], severne [[Italija|Italije]] in [[Hrvaška|Hrvaške]]. V skladu z geografsko raznolikostjo in družbenimi razmerami, ki so se v preteklosti porajale na območju Slovenije, je razvidna tudi relativno bogata glasbena preteklost. V grobem razlikujemo [[ljudska glasba|ljudsko]] glasbo in [[umetna glasba|umetno]] (ali umetniško, komponirano glasbo: [[posvetna glasba|posvetno]], [[cerkvena glasba|cerkveno]], [[zabavna glasba|zabavno]]). Hkrati ločimo resno in zabavno glasbo.
 
Podatki o začetkih slovenske glasbe so zabrisani med prve omembe [[slovenske ljudske pesmi|ljudskih pesmi]], oziroma omembe, da so prebivalci območja današnje Slovenije od 6. stoletja dalje prepevali v [[slovenščina|svojem jeziku]]. Glasba tega časa je najbrž segala v obdobje nekdanje pradomovine ter bila oblikovno in vsebinsko podobna glasbi drugih [[Slovani|Slovanov]].
 
Ko so v 8. stoletju Slovenci izgubili narodno samostojnost, so izginili tudi pogoji za samonikel kulturni razvoj, predvsem na področju umetne glasbe. Srednjeveških skladateljev umetne glasbe iz vrst Slovencev praktično ni bilo. V 19. stoletju, približno tisoč let pozneje, so se v času [[Zgodovina Slovenije 1814 - 1848#Slovenska narodna zavest|prebujanja narodne zavesti]] začeli slovenski skladatelji umetne glasbe naslanjati na elemente ljudskega glasbenega izročila, ki se je medtem porajalo in ubiralo samostojnejšo pot. Po koncu [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrske]] vladavine so se v Sloveniji izboljšali pogoji narodnostne kulture, napredovalo je tudi glasbeno šolstvo.
 
V času [[NOB]] so nastale potrebe po skladbah, ki bi bile dostopne ljudskim množicam, zato so se modernistični koncepti v slovenski glasbi vse do leta 1950 nekoliko omilili. Glasba NOB je med ostalim vključevala ponarodele in ljudske borbene oz. puntarske pesmi, delavske pesmi iz obdobja [[oktobrska revolucija|oktobrske revolucije]] ter [[fašizem|protifašistične]] pesmi iz [[španska državljanska vojna|španske državljanske vojne]]. Po obdobju kulturnega molka je bila izvajana predvsem zborovska glasba na partizanskih zborovanjih, razvoju pa je pridonesel tudi [[Radio OF]]. Po vojni je večina pred- in medvojnih skladateljev nadaljevala svoje delo, tisti, ki so bili pred vojno modernisti, so se le polagoma vrnili nazaj k radikalnejšemu iskanju nove glasbe.
 
== Glasba na ozemlju Slovenije pred naselitvijo Slovencev ==
[[Slika:PiscalDivjeBabe.jpg|thumb|125px|left|Neandertalčeva piščal]]
Na ozemlju Slovenije so pred naselitvijo Slovencev v 6. stoletju bivala [[Iliri|ilirska]] in [[Kelti|keltska]] plemena, domneve o njihovi glasbeni kulturi pa so podkrepljene z redkimi znanstvenimi dokazi. Med pomembne [[arheologija|arheološke]] najdbe sodi upodobitev trstenih piščali<ref>[http://www.etno-muzej.si/sl/razstave-sem/zatrobi-na-glas-leseni-rogovi-na-slovenskem Slovenski etnografski muzej: Zatrobi na glas!]</ref> na [[Situla z Vač|situli z Vač]] iz [[Halštatska doba|halštatske dobe]]. Še starejša je piščal, najdena v [[Potočka zijalka|Potočki zijalki]], izdelana iz spodnje čeljustnice<ref>[http://www.dedi.si/dediscina/323-potocka-zijalka Enciklopedija slovenske naravne in kulturne dediščine: Potočka zijalka]</ref> [[jamski medved|jamskega medveda]]. Najpomembnejša in najstarejša je [[paleolitik|paleolitska]] t. i. ''Neandertalčeva piščal'', ki je bila najdena leta 1995 v podzemni jami [[Divje babe]] v bližini [[Cerkno|Cerknega]]. Izdelana je iz [[stegnenica|stegnenice]] mladega jamskega medveda, v katero so izvrtane luknjice<ref>[http://av.zrc-sazu.si/pdf/56/AV_56_Turk_et_al_CT.pdf Rezultati računalniške tomografije najstarejše domnevne piščali iz Divjih bab I], Arheološki vestnik 56, 2005.</ref>, ki ustrezajo razmiku prstov na roki. Njena starost je ocenjena na 50.000 do 60.000 let<ref>[http://www.divje-babe.si/index.php?str=4_slo Arheološki park Divje Babe]</ref> in je domnevno najstarejše glasbilo na svetu<ref>[http://www.nms.si/slovensko/10_razstave/stalne/nPiscal.html Narodni muzej Slovenije: Piščal iz Divjih bab]</ref>.
 
V času neposredno pred prihodom zahodnih Slovanov na današnje slovensko ozemlje je bila v rabi [[antika|antična]] oz. [[Rimljani|rimska]] glasbena praksa. O njej priča [[Orfejev spomenik, Ptuj|Orfejev spomenik]] na [[Ptuj]]u.
 
== Zgodovina slovenske glasbe ==
Podatki o začetkih slovenske glasbe so zabrisani med prve omembe [[Ljudsko pesništvo|ljudskih pesmi]], oziroma omembe, da so prebivalci območja današnje Slovenije od 6. stoletja dalje prepevali v [[slovenščina|svojem jeziku]]. Glasba tega časa je segala v obdobje nekdanje pradomovine ter je bila oblikovno in vsebinsko podobna glasbi drugih [[Slovani|Slovanov]]. Muzikalni kult zahodnih Slovanov je opisovan kot [[Slovanska mitologija|čaščenje bogov]] s pompoznimi plesi in pesmimi<ref>Cvetko, Dragotin: Zgodovina glasbene umetnosti na slovenskem, DZS, Ljubljana, 1958, 1. zv, str. 11.</ref>.
 
Ko so v 8. stoletju Slovenci izgubili narodno samostojnost, so izginili tudi pogoji za samonikel kulturni razvoj, predvsem na področju umetne glasbe. Srednjeveških skladateljev umetne glasbe iz vrst Slovencev praktično ni bilo. V 19. stoletju, približno tisoč let pozneje, so se v času [[Zgodovina Slovenije 1814 - 1848#Slovenska narodna zavest|prebujanja narodne zavesti]] začeli slovenski skladatelji umetne glasbe naslanjati na elemente ljudskega glasbenega izročila, ki se je medtem porajalo in ubiralo samostojnejšo pot.
 
=== Srednji vek ===
[[Slika:Der von Suonegge.jpg|thumb|[[Minnesinger]] [[Konrad I. Žovneški|Žovneški]]]]
Močni kulturni vplivi so v slovensko ljudsko glasbo prihajali preko [[seznam plemiških rodbin na Slovenskem|tujega plemstva]], [[Minnesinger|potujočih pevcev]], pa tudi [[Rimskokatoliška cerkev|rimskokatoliške cerkve]]. Od 8. stoletja dalje so pokristjanjeni [[Karantanija|karantanski]] Slovenci pri verskih obredih peli [[latinščina|latinske]] hvalnice »novemu« Bogu tako, da so v besedilo vrnili kratek domači stavek ali besedo, ki so jo razumeli. Ponavljali so kratke obredne vzklike ''[[kyrie eleison]]''<ref>[http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/ebz:ovr/VIEW/ Marijan Smolik: Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stoletja; Karolinški misijon, št. 902], Elektronska besedilna zbirka (eBZ)</ref> in s tem kot [[laik]]i sodelovali pri bogoslužju. Tovrstno srečanje [[gregorijanski koral|gregorijanskega korala]] z domačim jezikom je več stoletij vplivalo na oblikovanje srednjeveških slovenskih cerkvenih pesmi, saj so Slovenci zelo počasi opuščali [[poganstvo|poganske]] obrede. Cerkev je večini poganskih običajev vtisnila krščanski videz, s koralom pa so prišli na slovenska tla prvi elementi zahodne glasbene kulture. O srednjeveški glasbi in glasbilih pričajo številne srednjeveške [[freska|freske]] v [[Seznam cerkva v Sloveniji|slovenskih cerkvah]]<ref>Kuret, Primož: Glasbeni instrumenti na srednjeveških freskah na Slovenskem, Slovenska matica Ljubljana, 1973.</ref>. Med redke spomenike ustvarjanja umetne posvetne glasbe sodi [[Nemci|nemška]] [[vitez|viteška]] lirika s slovenskih tal. O njej je znano to, da je nastala na [[Seznam gradov v Sloveniji|slovenskih gradovih]] oz. v krogu [[Seznam plemiških rodbin na Slovenskem|plemiških rodbin]] 12. in 13. stoletja. Ohranjena<ref>Janko, Anton - Henkel, Nikolaus: Nemški viteški liriki s slovenskih tal, Filozofska fakulteta Ljubljana, 1997.</ref> so dela treh anonimnih avtorjev, vitezov-[[minnesinger]]jev, z gradov [[Grad Žovnek|Žovnek]] ''(Suonegg)'', [[Gornji grad (grad)|Gornji grad]] ''(Obernburg)'' ter [[Grad Ostri vrh|Ostri vrh]] ''(Scharpfenberg)''. Poimenovani so kot Žovneški ''(Der von Suonegge)'', Ostrograjski ''(Der von Obernburg)'' in Ostrovrški ''(Der von Scharpfenberg)''. Slovenske gradove sta obiskala oz. tam živela tudi znana minnesingerja [[Ulrich Liechtensteinski]] <ref>[http://www.drustvogil-galad.si/besedila/clanek_srvek.htm Srednji vek leta 2003, Ulrich Liechtensteinski na Slovenskem; društvo Gil Galad]</ref> in t. i. zadnji viteški pesnik [[Oswald von Wolkenstein|Osvald Wolkensteinski]], [[Tirolska|Tirolec]], ki v svoji avtobiografiji navaja<ref>[http://harpers.org/archive/2011/02/hbc-90007966 Harpers Magazine: Oswald von Wolkenstein: ''Es fügt sich'' iz innsbruškega rokopisa (1432)]</ref>, da govori deset jezikov, med njimi tudi slovenščino (nemško poimenovano »windisch«). Ta trditev je podkrepljena z dejstvom, da je v dveh svojih pesmih uporabil slovenske besedne zveze, npr. »jaz sem toj, draga tvoj, na moje srce me drži dobro«<ref>Pogačnik Jože - Zadravec Franc: Zgodovina slovenskega slovstva: Srednji vek, reformacija in protireformacija, manirizem in barok; Založba Obzorja, 1968, str. 52.</ref>, ipd.
[[Slika:Slatkonja URN NBN SI IMG-A8K09ZG2.jpg|thumb|left|[[Jurij Slatkonja]]]]
Oblikovalci slovenske posvetne glasbe so bili še [[vaganti]], potujoči muzikanti, ki so za razliko od trubadurjev izhajali iz nižjih socialnih razredov (učitelji, najemni vojaki, potujoči študentje, ipd.). V slovanskih deželah se je potujoči muzikant in avtor ljudske [[ep]]ike imenoval [[igrc]]. Skupino vagantov so poleg glasbenikov sestavljali glumači, plesalci in drugi umetniki, ki so se začeli združevati v vagantske bratovščine. Njihov [[repertoar]] je obsegal pesmi z zgodovinsko, politično, ljubezensko in drugo tematiko, s katero so lahko popestrili družabno življenje prebivalstva. Na Slovenskem so se pogosteje pojavljali v visokem srednjem veku, po njihovem vzoru so pa na [[Kranjska|Kranjskem]] začeli delovati prvi poklicni posvetni glasbeniki ([[trobenta]]či, [[pavke|pavkisti]]) v 15. ali 16. stoletju. To so bili t. i. [[mestni piskači]]. V Ljubljani so prvič omenjeni leta 1544<ref>[http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-EYC7VIUF/? Rijavec, Andrej: Ljubljanski mestni muziki; Muzikološki zbornik, Filozofska fakulteta Ljubljana, 1966]</ref>. Mnogo bolj kot umetniška posvetna glasba, ki se je porajala v zaledju gradov, [[Fevdalizem|fevdalskih]] plemiških krogov in kasneje mest, je začela organizirano nastajati cerkvena glasba. Gojili so jo [[samostan]]i, v katerih so bile ustanovljene pevske šole, predvsem v [[Cistercijanski samostan Stična|cistercijanskem samostanu Stična]] in pri [[Stolnica svetega Nikolaja, Ljubljana|cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani]]. Pomen slednje se je povečal po letu 1461, ko je bila ustanovljena [[Nadškofija Ljubljana|ljubljanska škofija]]. Prvi [[glasbena notacija|notni]] [[koral]]ni rokopisi se pojavljajo od 11. stoletja dalje (''Kostanjeviški'' in ''Bistriški fragment'' v [[nevme|nevmah]] na črtovju, ''Kamniški fragment'', ''Kranjski breviarij'', ''Kranjski antifonarij''<ref>[http://www.rad.sik.si/inc/dokumenti.inc.php?ids=596 Adam, Lucijan Stanislav: Kranjski antifonar in grb mesta Kranja; Linhartovi listi letnik 7, št. 27 (spletna izdaja)].</ref> s kvadratno notacijo, idr.). Avtorji glasbe, nastale na slovenskih tleh v obdobju [[romanika|romanike]], so neznani, iz obdobja [[gotika|gotike]] pa se že kažejo prva skladateljska imena, vendar večinoma brez oprijemljive glasbene zapuščine. Med prvimi je cerkveni skladatelj<ref>Trobina, Stanko: Slovenski cerkveni skladatelji, Založba Obzorja Maribor, 1972; str. 77.</ref> [[Brikcij Preprost]] ''(Briccius Preprost de Cilia)'', rojen v 1. polovici 15. stoletja v [[Celje|Celju]], umrl leta 1505 na Dunaju. Sledi [[Baltazar iz Mozirja]] ''(Balthasar Praspergius Merspurgensis)'', ki je na mestni univerzi v [[Basel|Baslu]] (Švica) predaval o koralu in vprašanjih srednjeveške glasbe. V tem času se je na področju umetniške glasbe razmahnila raba vokalne [[polifonija|polifonije]]. Zagotovo najvidnejši je [[dunaj]]ski [[škof]] in skladatelj slovenskega rodu [[Jurij Slatkonja]] (1456-1522), ustanovitelj pevskega zbora in godbe na dvoru cesarja [[Maksimilijan I. Habsburški|Maksimilijana I. Habsburškega]]. Znan je kot ustanovitelj<ref>[http://www.thezaurus.com/?/webzine/slovene_composers_of_the_renaissance/ Vadnjal, Sonja: Slovene composers of the Renaissance; Thesaurus Webzine Slovenia (v angleščini)]</ref><ref>[http://www.rtvslo.si/kultura/glasba/angelski-glasovi-dunajskih-deckov-v-portorozu/246805 Angelski glasovi Dunajskih dečkov v Portorožu, spletni članek MMC RTV SLO]</ref> in prvi direktor danes slovitega pevskega [[Zbor dunajskih dečkov|zbora Dunajskih dečkov]] ''(Wiener Sängerknaben)''. Njegova dela niso ohranjena. Med zadnjimi iz obdobja med gotiko in [[renesančna glasba|renesanso]] je [[Vrhnika|Vrhničan]] [[Jurij Knez]], avtor izgubljenih [[večernice|večernic]] ter [[magnifikat]]a.
 
=== Renesansa ===
[[Slika:Iacobus Handl Gallus.GIF|right|thumb|[[Jakob Petelin Gallus]]]]
Poleg prihoda [[Renesančna glasba|renesanse]] in njenega glasbenega sloga je 16. stoletje s [[protestantizem|protestantizmom]] najavilo prelomnico v slovenski kulturi. Leta 1567 je bila natisnjena prva pesmarica v slovenskem jeziku, zbral in uredil jo je [[Primož Trubar]] (1508-1586). Reformacija je gojila enoglasno cerkveno petje ter za polifone koralne obdelave. V tem času je prišlo v Slovenijo mnogo tujih [[kantor]]jev, ki so delovali v okviru protestantskih in [[katoliki|katoliških]] pevskih šol. Leta 1537 so bili prvič omenjeni tudi t. i. [[mestni piskači]]. Čeprav so se pogoji za glasbeno izobraževanje izboljševali, so mnogi nadarjeni glasbeniki svojo poklicno pot iskali v tujini. Med najvidnejšimi je pevec in skladatelj [[Jakob Gallus]] (1550-1591). Slovensko glasbeno življenje je bilo sicer skromnejše, a vsebinsko podobno drugim zahodnoevropskim deželam. [[jezuiti|Jezuitska]] šola v [[Ljubljana|Ljubljani]] je s prikazovanjem svojih šolskih [[drama|dram]] (v svojem kolegiju ali pa v letnem gledališču »Pod turnom«) vzpodbudila nastajanje glasbe domačih skladateljev. Osrednji kulturni prostor je bila Ljubljana (tu so delovali tudi mojstri pevci - [[meistersinger]]ji), vendar so se do 17. stoletja razcvetela še druga glasbena središča: v [[Celje|Celju]], na [[Ptuj]]u, v [[Idrija|Idriji]], [[Kranj]]u in [[Tržič]]u.
 
=== Barok ===
Pomembna skladatelja 17. stoletja sta bila [[Janez Krstnik Dolar]] (1620-1673) iz [[Kamnik]]a ter [[Isaac Posch]] (1591–1622), katerega narodnost ni potrjena. Ugodnejše, urejene gospodarske razmere, ki so nastale v času protireformacije, so vplivale tudi na razcvet glasbe. Grof Wolf Engelbert [[Auerspergi|Auersperg]] (1610–1673) je dal v Ljubljani sredi 17. stoletja prvič predstaviti italijansko [[opera|opero]]. Gostovanja italijanskih opernih družin so v naslednjem stoletju postala zelo pogosta, predstave so bile večinoma v [[Turjaška palača, Ljubljana|Auerspergovem dvorcu]] in v Pokrajinski palači. Leta 1701 je bila ustanovljena [[Academia philharmonicorum Labacensis]], ki je imela svoj [[orkester]] in [[pevski zbor]] ter je močno pripomogla pri nastajanju slovenske [[baročna glasba|baročne glasbe]]. Pomembnejše glasbene osebnosti tega obdobja so bili [[Janez Jurij Hočevar]] (1656–1714), [[Janez Gapšar Gošel]], [[Janez Jakob Labassar pl. Laubenburg]] (1657–1703), [[Amandus Ivančič]], [[Janez Berthold von Höffer]] in drugi. Komponirali so [[oratorij]]e, [[koncert]]e, sakralna dela, [[trio-sonata|trio-sonate]], v tem času je nastala opera ''[[Belin (opera)|Belin]]'', edina znana izvirna opera iz baročnega obdobja v slovenskem jeziku. Njen avtor je [[Jakob Zupan (skladatelj)|Jakob Zupan]] (1734–1810), [[libreto]] je prispeval [[Feliks Dev|Janez Damascen Dev]]. Leta 1765 je bilo v Ljubljani ustanovljeno [[ljubljansko Stanovsko gledališče]] s približno 800 sedeži. Med poznobaročne in [[rokoko]]jske avtorje lahko štejemo priložnostnega skladatelja, sicer pa književnika [[Anton Tomaž Linhart|Antona Tomaža Linharta]] (1756-1795), ter vsestranskega glasbenika [[Franc Pollini|Franca Pollinija]] (1762–1846), ki je bil violinist, pianist, pevec in skladatelj, mdr. avtor kantate in opere. Glasbeniki so se z namenom akustične obogatitve vključevali tudi v literarne predstave, kot so verske procesije. Najdragocenejši primer te vrste je [[Škofjeloški pasijon]]<ref>Höfler, Janez: Glasbena umetnost pozne renesanse in baroka na Slovenskem, Ljubljana: Partizanska knjiga, Znanstveni tisk, 1978; str. 65.</ref>.
 
=== Romantika ===
Romantična glasba se je najprej začela nakazovati v zrelih delih Jurija Mihevca in Riharja, Gašparja Maška, [[Alojz Ipavec|Alojza Ipavca]] (1815-1849) in [[Jožef Tomažovic mlajši|Jožefa Tomažovica mlajšega]] (1823-1851), vendar pa je svoj razmah doživela relativno pozno. Eden od vzrokov za to so bile narodne zahteve, ki so se prebujale pred, večji del pa po [[marčna revolucija|marčni revoluciji]] leta 1848 in so v sklopu širjenja narodne zavesti vključevale potrebo po samonikli, preprosti slovenski glasbi, ki bi bila lahko razumljiva širokim množicam ljudi. Tovrstno vračanje v predromantiko najbolje poosebljata skladatelja [[Jurij Flajšman]] (1818-1874) in [[Miroslav Vilhar]] (1818-1871).
 
Narodno gibanje je spodbujalo nastajanje umetne glasbe, ki se je naslanjala na [[ljudska glasba|ljudsko glasbo]] in se s tem oddaljevala od zahodnoevropskih šablon. Od leta 1860 dalje so pomembno vlogo pri razvoju slovenske glasbe odigrale [[čitalnice]] s svojimi zbori in pevskimi šolami, leta 1867 je bilo v Ljubljani ustanovljeno [[Dramatično društvo]] (spodbujalo je nastanek scenskih del), leta 1872 pa [[Glasbena matica]], ki je vključevala glasbeno šolo, zbor in orkester. V okviru [[Cecilijansko društvo|Cecilijanskega društva]] je od leta 1878 pa do konca [[2. svetovna vojna|2. svetovne vojne]] delovala [[orgle|orgelska]] šola, v istem obdobju je društvo izdajalo tudi periodično publikacijo ''Cerkveni glasbenik''. V drugi polovici 19. stoletja je skladateljski ustvarjalni potencial dosegel dotedanji vrhunec. Najvidnejši skladatelji tega časa so bili [[Davorin Jenko]] (1835-1914), avtor samospevov in zborovskih skladb, mdr. ''[[Naprej zastava slave]]''; [[Benjamin Ipavec]] (1829-1909) s skladbami ''Serenada za godala'', opera ''[[Teharski plemiči (opera)|Teharski plemiči]]'', opereta ''[[Tičnik]]''; in [[Fran Gerbič]] (1840-1917) z ''Lovsko simfonijo'', s kantatami, z operami, zborovskimi pesmimi in s samospevi. Na slovenskih tleh sta delovala še skladatelja češkega rodu [[Anton Foerster]] (1837-1926), avtor komične opere ''[[Gorenjski slavček]]'' in [[Kamilo Mašek|Kamilo]] (1831-1859), sin Gašparja Maška. Generacijo novoromantičnih skladateljev s konca 19. stoletja predstavljajo [[Risto Savin]] (1859-1948), predvsem z operami ''Lepa Vida'', ''Gosposvetski sen'', ''Matija Gubec'' - ter z [[balet]]oma ''Čajna punčka'' in ''Plesne legendice''; [[Fran Serafin Vilhar]] (1852-1928), [[Anton Lajovic]] (1878-1960) in [[Emil Adamič]] (1877-1936). Slednja sta se dotaknila [[glasbeni impresionizem|impresionizma]]. Med vidnejše glasbene osebnosti ob prelomu stoletja sodi tudi vsestranski [[Gregor Gojmir Krek]] (1875-1942), ki je bil urednik revije ''[[Novi akordi]]''.
 
=== 20. stoletje ===
[[Slika:Marij Kogoj.jpg|thumb|[[Marij Kogoj]]]]
Z impresionizmom se je najbolj identificiral [[Janko Ravnik]] (1891-1982), medtem ko je bil [[Marij Kogoj]] (1895-1956) najvidnejši predstavnik [[glasbeni ekspresionizem|ekspresionizma]]. Njegovo temeljno delo je opera ''[[Črne maske]]'' iz leta 1929, v njej z mešanico [[tonalnost]]i in [[atonalnost]]i z zvokovno-ritmično nasičenostjo izraža psihološko zapleteno zgodbo izpod peresa [[Leonid Andrejev|Leonida Andrejeva]]. Prav tako kot Marij Kogoj se je leta 1895 rodil [[Slavko Osterc]], pedagog in skladatelj, ki pa je radikalneje zagovarjal atonalnost in atematiko. Kljub strogi [[konstruktivizem|konstruktivistični]] usmerjenosti je, ironično, največkrat izvajana Osterčeva skladba blagozvočni ''Adagio za godala'' iz ''Suite za Orkester''. Generacija skladateljev, rojena ob prelomu stoletja, je bila slogovno neenotna. Poleg Osterca in Kogoja so se zvrstili [[Lucijan Marija Škerjanc]] (1900-1973), ki je ubredel [[eklektika|eklektično]]-novoromantično skladateljsko pot, poleg tega pa je bil publicist in izvrsten pedagog. [[Matija Bravničar]] (1897-1977), po prepričanju [[glasbeni modernizem|modernist]], se je naslanjal na ljudske glasbene elemente. Bravničarjeva osrednja dela predstavljajo štiri [[simfonija|simfonije]], več [[simfonična pesnitev|simfoničnih pesnitev]] ter operi na besedilo [[Ivan Cankar|Ivana Cankarja]]: ''Hlapec Jernej in njegova pravica'' ter ''Pohujšanje v dolini Šentflorjanski''. [[Blaž Arnič]] (1901-1970) se je odrekel modernistični abstraktnosti v korist novoromantičnemu [[realizem|realizmu]]. Njegove številne orkestrske skladbe, med katere sodi tudi osem simfonij, sodijo med temeljna dela slovenske simfonične glasbe.
[[Slika:Lucijan Marija Škerjanc 1920s.jpg|thumb|left|[[Lucijan Marija Škerjanc]]]]
Po koncu [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrske]] vladavine so se v Sloveniji izboljšali pogoji narodnostne kulture, napredovalo je tudi glasbeno šolstvo. (Glej ''[[Seznam glasbenih šol v Sloveniji#Zgodovinski pregled glasbenega šolstva v Sloveniji|zgodovinski pregled glasbenega šolstva v Sloveniji]]''). Leta 1919 je bil ustanovljen [[konservatorij]] ljubljanske Glasbene matice, ki je bil kasneje podržavljen, leta 1939 pa je iz njega nastala [[Akademija za glasbo v Ljubljani]]. Med obema vojnama so vrhunec svojega ustvarjali dosegli skladatelji, Stanko Premrl (1880-1965), Vasilij Mirk (1884-1962) ter Mirko Polič (1890-1951), avtor oper ''Deseti brat'' in ''Smrt majke Jugovića''. Polič je bil dolgoletni direktor novoustanovljene [[Ljubljanska Opera|ljubljanske Operne hiše]], ki je bila kot Kranjsko deželno gledališče zgrajena že leta 1892. Kmalu po ustanovitvi [[Radio Ljubljana|Radijske postaje Ljubljana]] je v letu 1928 začel nastajati orkester, leta 1934 pa so bile posnete tudi prve domače gramofonske plošče. Ljubljanska filharmonija je delovala med letoma 1936 in 1941. V času med 2. svetovno vojno in neposredno po njej je deloval le radijski orkester, ki je bil leta 1948 razpuščen, glasbeniki pa so prešli v novo ustanovljeni orkester [[Slovenska filharmonija|Slovenske filharmonije]]. Nastala je tudi [[Mariborska filharmonija]]. Osrednjo vlogo v razvoju slovenske glasbene umetnosti od 2. polovice 20. stoletja dalje igra Radio Ljubljana oz. RTV Slovenija s svojim [[Simfonični orkester RTV Slovenija|simfoničnim orkestrom]], plesnim orkestrom ter komornim, otroškim in mladinskim zborom. Radijska glasbena produkcija s svojimi ansambli, pa tudi s posnetki mnogih drugih glasbenih sestavov, metodično polni nacionalni fonotečni arhiv in glasbo redistribuira v okviru radijskih in televizijskih programov.
 
[[Slika:Simfonicni orkester.jpg|thumb|275px|[[Simfonični orkester RTV Slovenija]] pod vodstvom dirigenta Antona Nanuta v [[Cankarjev dom|Cankarjevem domu]]]]