Stane Kavčič: Razlika med redakcijama

Kavčič je že pred [[druga svetovna vojna|vojno]] deloval v [[sindikat]]ih, član [[Komunistična partija Slovenije|KPS]] pa je postal julija 1941. Med [[Narodnoosvobodilni boj|NOB]] je bil od 1942 sekretar okrožnega komiteja komunistične partije Vrhnika, januarja 1943 je postal sekretar pokrajinskega komiteja [[Zveza komunistične mladine Jugoslavije|Skoja]] za Slovenijo in sekretar Glavnega iniciativnega odbora Zveze slovenske mladine. Na Kočevskem zboru je bil izvoljen v SNOO in AVNOJ, krajšikonec 1943 pa postal član CK SKOJ in predsednik pokrajinskega odbora USAOJ (Zveze socialistične mladine Jugoslavije) za Slovenijo. Krajši čas se je šolal v [[Sovjetska zveza|Sovjetski zvezi]]. JeBil je nosilec partizanske [[Partizanska spomenica 1941|spomenice 1941]].

Po koncu vojne je bil na vodilnih političnih položajih v mladinskimladinskih in partijski organizaciji ter(v sindikatihCK KPS je predstavljal mladino), letabil 1951je organizacijski sekretar CK KPS 1945--49 in obenem 1956tudi podpredsednik inPrezidija 1967Ljudske skupščine LRS (1947--51) 1972član Politbiroja oz. Izvršnega komiteja, od 1966 predsedstva CK KPS/ZKS; 1951--56 je bil podpredsednik izvršnega sveta ljudske skupščine LRS, predsednik Zveze sindikatov Slovenije 1958--63), predsednik ideološke komisije CK ZKS (1963--66), član IK CK ZKJ 1966/67, nazadnje pa 1967--72 predsednik slovenske vlade (uradno predsednik izvršnega sveta Skupščine SRS) ter obenem 1969--72 član predsedstva ZKJ. Kot zagovornik liberalne gospodarske usmeritve in slovenskih interesov v [[Socialistična federativna republika Jugoslavija|Jugoslaviji]] je bil jeseni 1972 prisiljen odstopiti s funkcije predsednika Izvršnega sveta Slovenije (vlade) in člana predsedstva [[Zveza komunistov Jugoslavije|ZKJ]] in se upokojiti. Politično in javno ni smel več nastopati v javnosti, vendar se kljub svoji kritični distanci socialističnemu samoupravljanju in perspektivi Slovenije v federativni Jugoslaviji ni odrekel.

Kavčič je avtor dela ''Samoupravljanje I -IV'' (1964, 1965, 1967), političnih in gospodarskih razprav ter posmrtno izdanega dela ''DnevnikaDnevnik in spominovspomini'' (1988), ki sta ga uredila [[Janez Janša]] in [[Igor Bavčar]].

Kavčič je bil zlasti po gospodarski reformi 1965 zagovornik liberalne gospodarske usmeritve, ki je temeljila na policentralizmu, celotni povezanosti prostorskega, ekonomskega in socialnega razvoja, izrabi zemljepisne in prometne lege Slovenije in razvoju panog, ki hitro prinašajo [[kapital]], na spodbujanju privatne iniciative in vlaganju zasebnih sredstev, na močni izvozni usmeritvi, vključevanju v evropske gospodarske tokove ter na regionalnih povezavah s sosednjimi deželami. Zaradi te usmeritve, ki je veljala za premalo delavskorazredno in jugoslovansko, je prehajalprihajal v spor z delom slovenskega in najvišjega jugoslovanskega vodstva, še posebej po letu 1969 ob t. i. cestni aferi (gradnja [[avtocesta|avtoceste]] Ljubljana - Postojna). Njegova politična moč, ki je izvirala iz osebnih potez in usmeritev ter iz liberalnih razmer v jugoslovanski družbi po brionskem plenunu 1966 je bila po cestni aferi deloma omejena; tudi zato, ker je odklonil mandat v Zveznem izvršnem svetu (ZIS) v Beogradu in nato še za mesto člana v izvršnem biroju predsedstva [[Zveza komunistov Jugoslavije|ZKJ]], za kar ga je predlagal [[Josip Broz - Tito|Tito]].<ref>''Enciklopedija Slovenije''. (1991). Knjiga 5. Ljubljana: Mladinska knjiga</ref>