Boris Ziherl: Razlika med redakcijama

'''Boris Ziherl''', [[Slovenci|slovenski]] [[politik|politik, publicist]] in [[marksizem|marksistični]] [[filozof]], * [[25. september]] [[1910]], [[Trst]], † [[11. februar]] [[1976]], [[Ljubljana]].

Rodil se je v Trstu, a se je z materjo [[Ana Kobal Ziherl|Ano]] kmalu preselil v [[Škofja Loka|Škofjo Loko]], od koder je bila doma, kasneje pa v Ljubljano. 1929 bil sprejet v SKOJ, 1930 v [[Komunistična partija Slovenije|Komunistično partijo Jugoslavije]]. Že takrat je začel objavljati članke, pod katere se je podpisoval s psevdonimoma B. Ločan in Stanko Dornik. 1932 se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani (absolutorij 1941), delal v ilegalnem študentskem gibanju, odin 1932se jeukvarjal bils publicistiko, 1932 postal član PK KPJ za Slovenijo. 1934 je bil obsojen po zakonu o zaščiti države na 4 leta zapora, ki jih je preživel v Sremski Mitrovici, kjerin jetam proučeval marksizem (historični materializem) ter slovenksoslovensko kulturno in politično zgodovino. 1940 je postal član CK KPS.

Ob kapitulaciji JugoslavijeAprila 1941 je bilkot soustanoviteljeden komunističnih predstavnikov sodeloval na ustanovnem sestanku OF in(kasneje je bil tudi član Izvršnega odbora OF), ilegalno (z imenom Gorazd) deloval v Ljubljani, predvsem v agitpropu CK KPS, 1943 je odšel v partizane v Polhograjske Dolomite, predaval in vodil partijsko šolo v Kočevskem Rogu, bil 1944 namestnik direktorja Znanstvenega instituta pri SNOS (poverjenik za prosveto), od avgusta 1944 član propagandnega oddelka Vrhovnega štaba NOV in POJ na Visu, septembra med borci prekomorskih brigad v Bariju (Italija), od oktobra 1944 v Beogradu pri agitpropu CK KPJ (sour. Borbe 1944–5). 1945-/46 je bil predstavnik CK KPJ pri CK VKP(b) v Moskvi, od 1946 v Beogradu predsednik komiteja za šole in znanost pri vladi FLRJ. 1947–49 delal v agitpropu CK KPJ, (1947/48 ur.je urejal glasilo informbirojaInformbiroja "Za trajen mir, za ljudsko demokracijo"), 1949–50 je bil direktor (tudi soustanovitelj) Instituta za društvene nauke v Beogradu, ki je bil razpuščen zaradi prevelikega dogmatizma. Ko se je 1950 vrnil v Ljubljano, je postal minister za znanost in kulturo LRS, od 1953 predsednik ideološke komisije CK ZKS in obenem redni profesor za teorijo družbenih ved na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je tudi soustanovitelj in 1959–64 prvi direktor Inštituta za sociologijo na ljubljanski univerzi, obenemod je1960 1960–4je predaval občo sociologijo kulture na novoustanovljenem oddelku za sociologijo na ljubljanski FF, odkaterega 1964prvi papredstojnik je bil, od 1964 do smrti pa kot profesor marksistične filozofije in sociolgije na Visoki šoli za politične vede (kasnejši FSPN oz. FDV) v Ljubljani. Imel je številne politične funkcije, mdr. je bil poslanec republiške in zvezne skupščine; 1948–68 član CK ZKS (od 1954 tudi član njegovega Izvršnega komiteja, oz. 1966 predsedstva), 1952–69 in od 1974 član CK ZKJ; od 1963 član Sveta federacije. Bil je član SAZU (od 1949 dopisni, od 1958 redni član, zadnje leto, od 1975 tudi njen podpredsednik). Prejel je spomenico 1941 in številna odlikovanja, mdr. red junaka socialističnega dela (1970), dvakrat Prešernovo nagrado (za knjigo F. Prešeren, pesnik in mislec, 1950 in 1958 za knjigo Književnost in družba) ter nagrado AVNOJ-a (1972).

Kot visok partijski in državni funkcionar, predsednik komiteja za šolstvo in eden glavnih komunističnih ideologov, je po vzoru iz [[Josip Visarijonovič Džugašvili|Stalin]]ove [[Sovjetska zveza|Sovjetske zveze]] vplival na oblikovanje nove, socialistične umetnosti. Ob ocenjevanju slovenske umetnosti je izhajal iz normativnih postavk sovjetskih estetikov. Menil je, da so se slovenski predvojni umetniki ločili od ljudstva in služili le zabavi vladajočih slojev. Umetnost predvojnih slovenskih ustvarjalcev je zatrl in jo označil za »kapitalistično umetnost«. Po njegovem mnenju je bilo potrebno obsoditi »izprijeni impresionizem in ekspresionizem ter smeri, ki so sledile: kubizem, futurizem in nadrealizem«. Zavzemal se je za uveljavitev sovjetske umetnosti v prvih letih po vojni. BilUkvarjal se je z zgodovino, zgodovino marksizma in filozofije; bil je organizator samostojnega študija [[sociologija|sociologije]], pobudnik raziskovanja sociologije kulture v Sloveniji in prvi predstojnik oddelka za sociologijo na [[Filozofska fakulteta v Ljubljani|Filozofski fakulteti]] v Ljubljani. UmrlVelja za marskističnega teoretika, ki je letasvoja 1976idejna načela povezoval s političnim delovanjem in ideološkimi nalogami Komunistične partije/ZK. Odmevne so bile njegove polemike z idealističnimi filozofi (Aleš Ušeničnik, France Veber) ter o umetnosti in ideologiji (Josip Vidmar), realizmu v Ljubljaniumetnosti, dekadenci, eksistencializmu.