Josip Vidmar: Razlika med redakcijama

dodanih 14 zlogov ,  pred 3 leti
popravil še par malenkosti, ki jih je bilo potrebno
(dodal in preciziral več preverljivih biografskih dejstev, funkcij in imenovanj iz relevantnih leksikografskih idr.virov)
(popravil še par malenkosti, ki jih je bilo potrebno)
Njegovo najvplivnejše delo je verjetno ''Kulturni problem slovenstva'', izdano med diktaturo kralja [[Aleksander I. Karađorđević|Aleksandra]] leta 1933. V njem se je zavzel za slovensko nacionalno samobitnost in avtonomnost proti t. i. naprednim liberalnim razumnikom, ki so zagovarjali »jugoslovenarstvo«. Povod je bil esej [[Oton Župančič|Otona Župančiča]] ''Adamič in slovenstvo, ''posledica pa Speransova/Kardeljeva knjiga ''Razvoj slovenskega narodnega vprašanja''. Hkrati pa je sprožil krizo v ''Ljubljanskem zvonu'' {{COBISS|ID=623617}}, zato je 1933 s somišljeniki ustanovil »neodvisno« revijo ''[[Sodobnost (revija)|Sodobnost]]''. Jeseni 1934 je postal dramaturg [[Ljubljanska Drama|ljubljanske Drame]]. Prevajal je operne in dramske tekste, urejal ''Gledališki list'' in v njem objavljal kritike o uprizoritvah, ki so bile pozneje objavljene v knjigi ''Dramaturški listki''. Leta [[1939]] se je kot umetniški vodja lotil režije drame ''Striček Vanja'' [[Anton Pavlovič Čehov|Antona Pavloviča Čehova]]. V Drami je služboval do 1942, ko je šel v ilegalo in nato v partizane; njegovo partizansko ime je bilo Saša.
 
Po vojni je 1946–50 kot prvi profesor 1946–50 predaval teoretično dramaturgijo na na AIU (kasnejekasnejši AGRFT) predaval teoretično dramaturgijo.
 
== Politika ==
Pred 2. svetovno vojno se je Vidmar opredelil za sodelovanje s komunisti in se politično angažiral v [[Društvu prijateljev Sovjetske zveze|Društvu prijateljev Sovjetske zveze]] (1940), po okupaciji Jugoslavije pa v [[Osvobodilna fronta|Osvobodilni fronti]], katere ustanovni sestanek je bil v njegovem stanovanju v očetovi hiši. Bil je član IO OF, od 14. 1. 1943 do 27. 4. 1953 njegov predsednik, februarja 1944 predsednik SNOS, oktobra 1943 udeleženec [[kočevski zbor|Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju]], član delegacije na 2. zasedanju [[AVNOJ|Avnoja]] v [[Jajce, Bosna|Jajcu]], kjer je predlagal v imenu slovenske delegacije, naj dobi [[Tito]] naziv maršal. Po vojni je bil do 1953 predsednik Prezidija Ljudske skuščine LR Slovenije in imel številne politične funkcije: zvezni in republiški poslanec (predsednik Sveta narodov Ljudske skupščine FLRJ 1945–53), član Sveta federacije 1967–74, Predsedstva SRS 1974–82, predsedstva republiške in zvezne SZDL. 1948 se je pridružil Titu in nasprotnikom Informbiroja (z demonstrativnim vstopom v KP). Od 1949 je bil član, 1952–76 pa predsednik SAZU (v tej vlogi je 1966–69 predsedoval svetu jugoslovanskih akademij, ki so ga skoraj vse tudi sprejele za dopisnega člana, poleg romunske in vzhodnonemške); imel je tudi več kulturnopolitičnih funkcij: bil je upravnik Inštituta za literature SAZU (1950–64) in predsednik znanstvenega sveta Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, predsednik gledališkega festivala Sterijino pozorje v Novem Sadu (1956–81) in prvo leto Borštnikovega srečanja v Maribotu (1970), predsednik Zveze književnikov Jugoslavije, zveznega odbora za mir itd. Na ljubljanski univerzi je bil 1966 promoviran za častnega doktorja literarnih ved (1966), SAZU pa ga je 1976 izvolila za častnega člana.
 
Na Titovo pobudo je povabil v vilo Bistrico nad Tržičem [[Miroslav Krleža|Miroslava Krležo]]. Povabil je še [[Marko Ristić|Marka Ristića]] in njihovo druženje je pripomoglo k razgraditvi našega [[socialistični realizem|socialističnega realizma]]. V polemiki o socialističnem realizmu proti [[Boris Ziherl|Borisu Ziherlu]] in [[Mihail Aleksandrovič Lifšic|M. Lifšicu]] je zagovarjal umetniško avtonomijo, v zvezi z razkritjem [[Povojni izvensodni poboji v Sloveniji|povojnih pobojev]] pa je polemiziral z [[Edvard Kocbek|Edvardom Kocbekom]] in [[Heinrich Böll|Heinrichom Böllom]].
2.091

urejanj