Ivan Asen II.: Razlika med redakcijama

dodanih 1.851 zlogov ,  pred 5 leti
zapuščina
(viri)
(zapuščina)
Po smrti Ane Marije Ogrske se je poročil z Ireno, hčerko Teodorja Epirskega, ki je bil že od leta 1230 v bolgarskem ujetništvu in je bil zaradi zarotništva oslepljen. Po pisanju bizantinskega pisca je Ireno ljubil ''»nič manj, kot je Mark Antonij ljubil Kleopatro«''. Irena je bila pred poroko leta 1237 verjetno že nekaj let njegova priležnica. S poroko je prekršil cerkvene kanone, ker je bila njegova hčerka iz prvega zakona poročena z Ireninim stricem Manuelom Solunskim. Obstaja nekaj dvomljivih dokazov, da je Bolgarska cerkev nasprotovala poroki in da je bil partriarh Spiridon (ali Visarion) zaradi tega odstavljen ali celo usmrčen.<ref>Andreev & Lalkov 1996, str. 193–194.</ref><ref>Andreev, Lazarov & Pavlov 2012, str. 114.</ref> Teodor je bil po poroki osvobojen. Vrnil se je v Solun, pregnal svojega brata Manuela in za despota imenoval svojega sina Ivana.
 
Zadnje dokumentirano dejanje Ivana Asena II. je bil poraz kolone mongolske vojske [[Batu kan|Batu kana]], ki se je leta 1241 vračala z Ogrske. Poraz ni bil odločilen, saj so Mongoli že naslednje leto napadli Bolgarijo in jo prisilili na vazalski odnos z [[Zlata horda|Zlato hordo]]. Ivan Asen je že pred tem 24. junija 1241 umrl.
 
==Zapuščina==
Ivan Asen II. je bil eden od najpomembnejših in najuspešnejših bolgarskih vladarjev. Po dolgem premoru, ki je trajal od leta 1018, je po uspešnih pogajanjih z Rimom leta 1235 obnovil avtokefalnost bolgarskega patriarhata,<ref>Crampton, R.J. (2005). A Concise History of Bulgaria. Cambridge: Cambridge University Press. str. 25. ISBN 978-0521616379.</ref> začel kovati prvi bolgarski bakren in zlat denar, ki ni bil imitacija bizantinskega, zatrl razdiralne sile, ki so mučile njegovega predhodnika in v vseh smereh razširil meje bolgarske države. Poskušal je okrepiti učinkovitost državne uprave in sklenil trgovinsko pogodbo z [[Dubrovniška republika|Dubrovniško republiko]].
 
Na bojnem polju je bil bolj zadržan in poskušal spore reševati po diplomatski poti. Njegova zunanja politika, zlasti do Latinskega in Nikejskega cesarstva, je bila precej neskladna. Možno je, da se ni mogel odločiti, kateri od tekmecev je zanj bolj nevaren nasprotnik oziroma bolj koristen zaveznik. Njegova dejanja, vključno z zmago nad [[Epirski despotat|Epirskim despotatom]] in dajanjem prednosti Nikejskemu cesarstvu, so zavarovala položaj slednjega kot naslednika Bizantinskega cesarstva in najmočnejše države, ki je bila sposobna ponovno osvojiti Konstantinopel. Bolgarski vpliv na Srbijo in Solun je po njegovi smrti zamrl.
 
Državna uprava, ki jo je zapustil po smrti, se je med vladavino dveh zaporednih mladoletnih cesarjev izkazala kot neučinkovita in je povzročila velike ozemeljske izgube v korist Nikeje, Epirja in Ogrskega kraljestva in zlasti Zlate horde leta 1242. Po drugi strani je težko reči ali bi bil Ivan Asen II. sposoben preprečiti takšen potek dogodkov. Cesar je bil vsekakor zaslužen za obdobje blaginje, notranjega miru in zunanje hegemonije v srednjeveški Bolgariji.
 
==Sklici==
39.059

urejanj