Friedrich Schlegel: Razlika med redakcijama

| birth_date = 10.<!-- marecWD 1772-->

| birth_place = Hannover<!-- WD -->

| death_date = 12.<!-- januarWD 1829-->

| death_place = Dresden<!-- WD -->

Friedrich Schlegel se je rodil 10. marca 1772 kot sin luteranskega pastorja [http://de.wikipedia.org/wiki/Johann_Adolf_Schlegel[Johann Adolf Schlegel|Johanna Adolfa Schlegla]] (1721–1793) v Hannovru. Večji del otroštva je preživel pri svojem stricu in starejšem bratu [[August Wilhelm Schlegel|Augustu Wilhelmu Schleglu]]. Viri ga prikazujejo kot zadržanega in neubogljivega mladeniča, ki je bil šibkega zdravja. Ko je prekinil šolanje za trgovca (1788), je mladeniču brez gimnazijske izobrazbe uspelo kot samouku, kar je bila v tistem času pogosta oblika študija. Nato je na Univerzi v [[Göttingen]]u študiral pravoslovje. Študij pravoslovja je kasneje nadaljeval na [[Univerza v Leipzigu|Univerzi v Leipzigu]], kjer se je posvetil medicini, nato bolj matematiki (logika) in filozofiji, kakor tudi klasični filologiji.

Zaradi denarne stiske je leta 1794 prenehal študirati in postal svobodni pisatelj. Ukvarjal se je predvsem s klasično antiko in se preselil v Dresden k svoji sestri Charlotte. Tam je spoznal [http://de.wikipedia.org/wiki/Christian_Gottfried_K%C3%B6rner[Christian Gottfried Körner|Christiana Gottfrieda Körnerja]] in izdal svoje prvo delo ''O študiju grške poezije'' (''Über das Studium der griechischen Poesie''). 19751795 se je seznanil z [http://de.wikipedia.org/wiki/Johann_Friedrich_Reichardt[Johann Friedrich Reichardt|Johannom Friedrichom Reichardtom]], ki je bil poleg Caroline navdušen zagovornik francoske revolucije. Sodelovanje s časopisom ''Deutschland'' mu je od leta 1796 omogočilo preživetje.

Leta 1796 se je Schlegel pridružil bratu [http://de.wikipedia.org/wiki/August_Wilhelm_Schlegel[August Wilhelm Schlegel|Augustu Wilhelmu]] in njegovi ženi Caroline v Jeni. V vedno večji meri se je ukvarjal z novo književnostjo in filozofijo ([[Immanuel Kant|Kant]], [[Baruch Spinoza|Spinoza]]). Nanj je močno vplivala filozofija [[Johann Gottlieb Fichte|Johanna Gottlieba Fichteja]], s katerim se je spoprijateljil. Mladi Schlegel je, ko je prvič bil v Jeni, sklenil pomembno prijateljstvo s pisatelji „stare generacije“: z [[Johann Gottfried Herder|Johannom Gottfriedom Herderjem]], [http://de.wikipedia.org/wiki/Christoph_Martin_Wieland[Christoph Martin Wieland|Christopherjem Martinom Wielanderjem]] in [[Johann Wolfgang von Goethe|Johannom Wolfangom von Goethejem]]. Na osnovi njihovih del je kasneje razvil svojo znano literarno teorijo.

Leta 1797 je v berlinskem salonu [http://de.wikipedia.org/wiki/Henriette_Herz[Henriette Herz|Henriette Herz]] spoznal [http://de.wikipedia.org/wiki/Dorothea_Schlegel[Dorothea Schlegel|Dorotheo Veit]], hčer [http://de.wikipedia.org/wiki/Moses_Mendelssohn[Moses Mendelssohn|Mosesa Mendelssohna]], s katero je po njeni ločitvi 1798 zaživel skupaj. Takšen stil najdemo v njegovem romanu [http://de.wikipedia.org/wiki/[Lucinde (roman)|''Lucinde'']] (1799). Istega leta (1798) je s svojim bratom ustanovil estetsko-kritični časopis ''Athenäum'', ki je veljal kot glasilo jenske zgodnje romantike.

Leta 1799 so oba brata, žena Augusta Wilhelma Caroline in Dorothea Veit pol leta živeli skupaj – v dvoriščni stavbi Leutragasse 5 v [http://de.wikipedia.org/wiki/[Jena |Jeni]]. „Stanovanjska skupnost romantikov“ je sestavljala jedro jenske romantike. Skupino, ki je tesno stkala življenje in književnost, je v tem času imela pogosto obiske: s Friedrichom von Hardenbergom (Novalisom) in [[Ludwig Tieck|Ludwigom Tieckom]] je Schlegla povezovalo v dobro prijateljstvo in skupno delo pri Athenäumu. Friedrich Schlegel je z Novalisom razvil pojem progresivna univerzalna poezija. Ravno to stanovanjsko skupnost so obiskovali tudi njegov sostanovalec iz berlinskih dni, Friedrich Schleiermacher, pisateljica, ki je živela v Jeni, [http://de.wikipedia.org/wiki/Sophie_Mereau[Sophie Mereau|Sophie Mereau]] (četudi je prej pripadala Schillerjevi skupini), njen ljubimec in kasneje mož [[Clemens Brentano]] ter filozofa [http://en.wikipedia.org/wiki/Friedrich_Wilhelm_Joseph_Schelling[Friedrich Wilhelm Joseph Schelling|Schelling]] in [[Johann Gottlieb Fichte|Fichte]]. Ponoči so razpravljali o književnosti, umetnostni teoriji in filozofiji, podnevi pa so skušali izboljšati svoja dela: Friedrich Schlegel med drugim tekst ''Lucinde'', August Wilhelm in Caroline pa prevode [[Shakespeare|Shakespearja]].

Schleglovo zanimanje za katolištvo je v času bivanja v Kölnu vse bolj naraščalo, tako da se je leta 1808 s svojo ženo spreobrnil in vstopil v avstrijsko državno službo, kjer je bil postavljen na mesto armadnega poljskega komisarja. V istem letu je izšel spis ''O jeziku in modrosti Indijcev ([http://de.wikipedia.org/wiki/%C3%9Cber_die_Sprache_und_Weisheit_der_Indier Über die Sprache und Weisheit der Indier]''), ki je rezultat njegovih študij v Parizu. V tem času je sprejel filozofijo panteizma, s katero se je Schlegel oddaljil od svojega lastnega mišljenja iz preteklosti. V letu 1810 je imel predavanje z naslovom „''O novi zgodovini''“(Über die neuere Geschichte), 1812 predavanje „''Zgodovina starejše in novejše književnosti''“(''Geschichten der alten und neuen Literatur''). 1812 je ustanovil časopis „''Deutsches Museum''“. Dve leti kasneje 1814 so ga imenovali za viteza papeškega reda po Kristusu ter leto zatem 1815 je bil povzdignjen v plemiški stan. V letih 1815–1818 je bil avstrijski legacijski svetnik zveznega parlamenta v [[Frankfurt na Majni|Frankfurtu]]. S časopisom „''Concordia''“ je nadaljnje utemeljil časopisje.