Kitajska književnost: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Prevedel sem nemški članek z naslovom "Chinesische Literatur". |
Odpravljenih nekaj napak v prevodu |
||
Vrstica 17:
Knjiga Zapisi velikega zgodovinarja (史記, Shĭ Jì) izpod peresa Sima Qian-a (司馬遷) ni samo pomembno delo kitajskega zgodovinopisja, hkrati tudi zavzema visoko mesto v literarnem smislu in se še danes citira v kitajskih učbenikih kot primer klasične kitajščine.
V času dinastije Han so se pesemske oblike nadalje razvile, pri čemer sta se izoblikovali dve tradiciji. Ena tradicija je sledila svobodni liriki Qu Yuan-a in se imenuje Fu (賦, Fù). Tudi v razpoloženju (žalost in izrazi nezadovoljstva) ta tradicija posnema zgled Qu Yuan-a. Druga tradicija se je razvila iz pesmi zbirke Shi jing, ki so sledile zelo strogim prozodičnim pravilom. Posebne priljubljenosti so bile deležne pesmi z petimi oziroma sedmimi zlogi na vrstico (五言古詩 Wuyan Gushi
Druga velika literarna zvrst je bila proza. Večina teh besedil se je izrekala o določeni politični temi ali pa dajalo nasvete za cesarja. Po današnji interpretaciji se jih lahko prišteva k zvrsti političnih kitajskih esejev.
Vrstica 89:
Mandžurijec Lǎo Shě (老舍, 1899–1966) je postal znan pred vsem po romanu Rikša (駱駝祥子 - Luòtuo Xiángzi, dobesedno Kamela Xiangzi) in po drami Čajnica (茶館 - Cháguǎn). Lao She je samo psevdonim, njegovo pravo ime se je glasilo Shū Qìngchūn (舒慶春).
Med politične pisatelje kitajske moderne sodi Máo Dùn (茅盾; 1896–1981), ki je prvotno prišel z novinarskega področja. Ni bil samo udeležen pri ustanovitvi Kitajske komunistične partije leta 1921, pač pa je pozneje deloval tudi kot Maov
Bā Jīn (巴金; 1904–2005) dolguje hvalo za svoj literani pomen obsežnemu romanesknemu opusu, denimo trilogijama Ljubezen ( 爱情 - Aìqíng) iz leta 1936 in Hudournik (激流 - Jīliú) iz leta 1940, vendar tudi svojemu vplivu v vlogi prevajalca tuje literature in v vlogi protagonista gibanja za esperanto.
| |||