Kitajska književnost: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Prevedel sem nemški članek z naslovom "Chinesische Literatur".
Odpravljenih nekaj napak v prevodu
Vrstica 17:
Knjiga Zapisi velikega zgodovinarja (史記, Shĭ Jì) izpod peresa Sima Qian-a (司馬遷) ni samo pomembno delo kitajskega zgodovinopisja, hkrati tudi zavzema visoko mesto v literarnem smislu in se še danes citira v kitajskih učbenikih kot primer klasične kitajščine.
 
V času dinastije Han so se pesemske oblike nadalje razvile, pri čemer sta se izoblikovali dve tradiciji. Ena tradicija je sledila svobodni liriki Qu Yuan-a in se imenuje Fu (賦, Fù). Tudi v razpoloženju (žalost in izrazi nezadovoljstva) ta tradicija posnema zgled Qu Yuan-a. Druga tradicija se je razvila iz pesmi zbirke Shi jing, ki so sledile zelo strogim prozodičnim pravilom. Posebne priljubljenosti so bile deležne pesmi z petimi oziroma sedmimi zlogi na vrstico (五言古詩 Wuyan Gushi bzw.oziroma 七言古詩 Qiyan Gushi), ki se jih prišteva med „pesmi v starem slogu“ (古詩 Gushi). Oba ta metruma sta se med dinastijo Tang v nadaljni obliki (imenovani 近體詩 Jintishi oziroma „pesmi v novem slogu“) še posebej razvila. Cesarji dinastije Han so se tudi potrudili, da so zbrali ljudske pesmi (樂府 Yuefu) iz vseh delov cesarstva.
 
Druga velika literarna zvrst je bila proza. Večina teh besedil se je izrekala o določeni politični temi ali pa dajalo nasvete za cesarja. Po današnji interpretaciji se jih lahko prišteva k zvrsti političnih kitajskih esejev.
Vrstica 89:
Mandžurijec Lǎo Shě (老舍, 1899–1966) je postal znan pred vsem po romanu Rikša (駱駝祥子 - Luòtuo Xiángzi, dobesedno Kamela Xiangzi) in po drami Čajnica (茶館 - Cháguǎn). Lao She je samo psevdonim, njegovo pravo ime se je glasilo Shū Qìngchūn (舒慶春).
 
Med politične pisatelje kitajske moderne sodi Máo Dùn (茅盾; 1896–1981), ki je prvotno prišel z novinarskega področja. Ni bil samo udeležen pri ustanovitvi Kitajske komunistične partije leta 1921, pač pa je pozneje deloval tudi kot Maov privatnizasebni sekretartajnik in naposled kot kulturni minister. Njegovi poglavitni deli sta Sviloprejka (春蚕 - Chūnchiji, dobesedno Pomladna sviloprejka) in Mrk (ali Polnoč?) (子夜 - Zǐyè).
 
Bā Jīn (巴金; 1904–2005) dolguje hvalo za svoj literani pomen obsežnemu romanesknemu opusu, denimo trilogijama Ljubezen ( 爱情 - Aìqíng) iz leta 1936 in Hudournik (激流 - Jīliú) iz leta 1940, vendar tudi svojemu vplivu v vlogi prevajalca tuje literature in v vlogi protagonista gibanja za esperanto.