Konstantin Tih: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Octopus (pogovor | prispevki)
nadaljevanje
Vrstica 23:
 
Njegov oče je bil verjetno bojar Tihomir (Tih)<ref>Hristo Dimitrov (2001). ''History of Macedonia in the Middle Ages''. "Gutenberg". str. 116.</ref> ali morda skopski bojar Ivan Tihomir.<ref>''Godishnik na Sofiĭskii︠a︡ universitet, Fakultet po slavi︠a︡nski filologii''. Nauka i izkustvo. 1979.</ref> Stari oče po materini strani je bil srbski vladar [[Stefan Nemanja]]. Za cesarja so ga izvolili [[bojarji]] leta 1257, ko se je poročil z Ireno Nikejsko, hčerko cesarja Teodorja II. Dukas Laskarisa in Elene Bolgarske, hčerke [[Ivan Asen II.|Ivana Asena II.]], da bi zamenjal neučinkovitega [[Mico Asen|Mica Asena]]. Da bi okrepil svoj položaj zakonitega vladarja, je privzel ženin priimek Asen. Leta 1261 je bil Mico dokončno poražen in dobil azil pri [[Nikejsko cesarstvo|nikejskem]] cesarju [[Mihael VIII. Paleolog|Mihaelu VIII. Paleologu]].
 
Od leta 1259 do 1261 se je Konstantin vojskoval tudi z [[Béla IV. Ogrski|Bélo IV. Ogrskim]]. Začetni ogrski vdor leta 1259 je imel za posledico Konstantinovo prehodno osvojitev Severinskega Banata leta 1260. Ogri so pod vodstvom kasnejšega kralja [[Štefan V. Ogrski |Štefana V. Ogrskega]] leta 1261 osvobodili Severin in osvojili bolgarski Vidin in Lom. Bolgari so pod poveljstvom kijevskega princa [[Jakob Svetoslav|Jakoba Svetoslava]] osvojili izgubljeno ozemlje, zato so mu za nagrado prepustili Vidin. Jakov Svetoslav je kot skoraj neodvisen despot vzdrževal stike tako z Bolgarijo kot z Ogrskim kraljestvom.
[[Slika:Bulgaria-second half of the 13th century.png|250px|thumb|left| Bolgarija okrog leta 1260]]
 
Odstavitev in oslepitev mladoletnega nikejskega cesarja Ivana IV. Dukasa Laskarisa, ki jo je ukazal Mihael VIII. leta 1261, je iz Konstantina Tiha kot svaka odstavljenega cesarja naredila Mihaelovega nasprotnika. Konstantin se je leta 1264 udeležil mongolskega pohoda na bizantinsko ozemlje, vendar njegov uspeh ni izboljšal bolgarskega položaja.
 
Po smrti žene Irene leta 1268 je Konstantin poskušal zgladiti odnose z Mihaelom VIII. s poroko z njegovo nečakinjo Marijo Kantakuzeno leta 1269. Spori zaradi predaje Marijine dogovorjene dote, mesta Mesembrija ([[Nesebăr]]), so izboljšane odnose takoj pokvarili. Bolgarska vlada je sklenila zavezništvo s sicilskim kraljem Karlom I., ki je načrtoval pohod proti Mihaelu VIII. in obnovitev [[Latinsko cesarstvo|Latinskega cesarstva]]. Mihael VIII. je vrnil udarec s poroko svoje nezakonske hčerke Eufrozine z [[Nogaj |Nogaj Kanom]] iz [[Zlata horda|Zlate horde]], ki je kot bizantinski zaveznik leta 1274 opustošil Bolgarijo. Mihaelov poskus, da bi na Drugem lyonskem koncilu vzhodno Cerkev združil z Rimom, je zaostril odnose med Bolgarijo in Bizantinskim cesarstvom, ker sta bili bolgarska cesarica in njena mati iz tistega dela bizantinske aristokracije, ki je najbolj nasprotivala združitvi.
Zadnja leta vladanja je bil Konstantin delno paraliziran zaradi padca s konja in je trpel zaradi neugotovljene bolezni. Vlada je bila trdno v rokah Marije Kantakuzene, ki je njunega sina Mihaela kmalu po rojstvu okrog leta 1272 kronala za socesarja. V 1270. letih je nadzirala odnose z Bizantinskim cesarstvom in organizirala najprej podreditev in nato umor z zastrupitvijo vidinskega despota Jakoba Svetoslava leta 1276.
 
Zaradi dragih in neuspešnih vojn, stalnih vpadov [[Mongoli|Mongolov]] in gospodarske nestabilnosti (Konstantin je bil prvi bolgrski vladar, ki je na veliko koval svoj denar) je leta 1277 izbruhnil upor. Vodil ga je svinjski pastir (ali svinjerejec) [[Ivajlo]], ki je v svoje vrste privabil mnogo nezadovoljnih podložnikov, domnevno predvsem iz nižjih družbenih slojev, in prevzel oblast v velikem delu države. Konstantin je Ivajla napadel s svojo osebno stražo, vendar je bil v bitki odločilno premagan in ubit.
 
==Sklici==
{{sklici|2}}