Švicarska garda: Razlika med redakcijama

Dober glas o švicarski gardi je prišel tudi na ušesa [[Papež Sikst IV.|Papeža Siksta IV.]], ki je leta [[1497]] s Konfederacijo kantonov sklenil pogodbo o najemu švicarskih vojakov. V Vatikanu pa je za ta namen postavil vojašnico. Pogodbo je obnovil [[Papež Inocenc VIII.]]. Med t. i. [[Italijanske vojne|italijanskimi vojnami]] so bili švicarski vojaki stalnica na bojišču, bojevali so se na strani vseh udeležencev v spopadu. O njihovi slavi se je na lastne oči prepričal tudi [[kardinal]] Giuliano della Rovere, bodoči [[Papež Julij II.]] In ko je ta leta [[1503]] postal papež je Konfederacijo kantonov prosil za stalno namestitev 200 švicarskih najemnikov v Vatikanu. Prošnja je bila ugodena in 22. januarja 1506 je v Vatikan prišlo prvih 150 najemnikov od skupaj 200.

 

[[Slika:Gardes suisses 1939.JPG|150px|sličica|desno|Švicarska garda leta 1939]]

Švicarska garda je varovala papeža tudi v naslednjih turbolentnih stoletjih in desetletjih. Leta [[1874]] Švicarska konfederacija z ustavo prepovedala najemniške vojske leta [[1927]] pa je prepovedala, da bi se švicarski državljani vključevali v druge vojske. Izjema je bila švicarska papeška garda. Po združitvi Italije ter koncu Papeške države leta 1870 in ukinitvi papeške vojske je švicarska garda ostala edina oborožena sila Vatikana. Njene glavne naloge so postale varovanje Papeža, Vatikana in [[Papeška palača Castel Gandolfo|papeške rezidence Castel Gandolfo]] z leti pa je garda začela vedno bolj prevzemati ceremonialne in protokolarne naloge. Med [[Druga svetovna vojna|drugo svetovno vojno]] in nemško okupacijo [[Rim]]a je Švicarska garda skupaj s palatinsko in plemiško gardo varovala Vatikan pred morebitnim nemškim vdorom ter kaotičnimi razmerami ki so vladale izven vatikanskih zidov. Po [[Drugi vatikanski koncil|drugem vatikanskem koncilu]] je [[Papež Pavel VI.]] z reformami v cerkvi ukinil palatinsko in plemiško gardo ohranila se je le švicarska garda.