Antična Grčija: Razlika med redakcijama

[[Slika:Location greek ancient.png|frame|left|Grško ozemlje okrog 550 pr. n. štKr.]]

'''Antična Grčija''' je poimenovanje za obdobje stare grške kulture med koncem velikih selitev indoevropskih plemen okoli leta 800 pr. n. štKr. in vključitvijo območja Grčije v [[rimski imperij]] leta 146 pr. n. štKr. Zlasti za začetek obdobja veljajo različna merila, saj grško antiko težko strogo ločimo od predhodne ahajske kulture in predgrških kultur. Sprva so začetek obdobja povezovali z začetkom prirejanja [[olimpijske igre|olimpijskih iger]], torej [[776 pr. n. št.|776 pr. Kr]].

Tudi konec obdobja ni enoznačno določen, saj nekateri menijo, da se zaključi že z vzponom helenističnega sveta oziroma s smrtjo [[Aleksander Veliki|Aleksandra Velikega]] 323. leta pr. n. štKr.

Obdobje deloma sovpada s klasičnim starim vekom, ki označuje čas Grkov in [[Rimljani|Rimljanov]] od približno 8. stoletja pr. n. štKr. do 5. stoletja našega štetja.

== Predhomersko obdobje (ok. 2000 – 800 pr. n. štKr.) ==

Indoevropski predniki Grkov so na območje današnje Grčije prišli v [[Bronasta doba|bronasti dobi]], in sicer v obdobju med letoma 2000 in 1500 pr. n. štKr. z območja Panonske nižine. Njihova poselitev [[Balkanski polotok|Balkanskega polotoka]] je del obsežnih selitev indoevropskih plemen v drugem tisočletju pr. n. štKr.

Še pred prihodom Indoevropejcev je na otoku [[Kreta]] prišlo do vzpona prve visoke kulture na tem območju. Zgodovinarji jo imenujejo kretska ali minojska kultura (ok. 2200 – ok. 1450 pr. n. štKr.). Krečani so bili sorodni staremu mediteranskemu prebivalstvu [[Grčija|Grčije]] in [[Mala Azija|Male Azije]]. Okoli leta 1700 pr. n. štKr. je kretsko kulturo zadela katastrofa, katere vzrok ni jasen. Sledil je njen ponovni vzpon, skoraj v celoti pa je bila uničena okrog leta 1450 pr. n. štKr., najverjetneje iz več razlogov (potres, državljanska vojna, vdor mikenskih Grkov).

Začetek mikenske kulture sovpade z indoevropsko naselitvijo, zato jo v nasprotju s predgrškima kulturama Krete in [[Troja|Troje]] štejemo za prvo grško kulturo. Skupno ime za Grke mikenske dobe je Ahajci. Prvo obdobje po naselitvi Grčije je čas pretežno kmečkih kultur, v drugi polovici 2. tisočletja pr. n. štKr. pa se izoblikuje več družbenih razredov. Večje državne tvorbe so nastale v pokrajinah Bojotija (s središčem v Mikenah) in Argolida, načeloval pa jim je vladar (vojaški kralj), ki so mu državo pomagali upravljati vrhovni poveljnik vojske, aristokrati in lokalni nadzorniki. Nižje na družbeni lestvici so bili obrtniki, trgovci in kmetje, najnižji sloj pa so bili sužnji. To obdobje zaznamuje vojaški duh; plemstvo je živelo v utrjenih dvorcih ter posedovalo bojne vozove in bronasto orožje. V 14. in 13. stoletju so Ahajci dosegli tudi začasno prevlado na morju, o čemer pričajo njihove postojanke na otokih kot sta [[Rodos]] in [[Ciper]] ter trgovanje z vzhodnim Sredozemljem.

Med letoma 1200 in 800 pr. n. štKr. je prišlo na ozemlju današnje Grčije z novimi selitvami indoevropskih plemen do velikih sprememb. Ta plemena so že imela železno orožje in orodje, zato se jim Ahajci niso mogli upreti. Njihov prihod tako sovpade z začetkom železne dobe na tem območju.

== Arhaično obdobje (ok. 800 – 500 pr. n. štKr.) ==

Grško območje 8. in 7. stoletja pr. n. štKr. je – za razliko od velikih državnih tvorb na Bližnjem vzhodu – razcepljeno na vrsto majhnih držav, imenovanih polis. A kljub temu se že v arhaičnem obdobju oblikuje grška zavest, zlasti zaradi skupnega jezika. V 7. stoletju pr. n. štKr. postane ime Heleni skupna oznaka za vse Grke doma in na tujem (ime izhaja iz manjše pokrajine Hellas v Tesaliji). Med panhelenske institucije tega časa sodita zlasti preročišče v [[Delfi]]h in [[olimpijske igre]], ki se od začetka 8. stoletja pr. n. štKr. odvijajo v kraju Olimpija na Peloponezu. V tem času je zapovedana prekinitev vseh vojaških spopadov.

Sredi 8. stoletja pr. n. štKr. se začne veliko preseljevanje Grkov po sredozemskem svetu. Do selitev je prišlo predvsem zaradi prevelikega števila prebivalstva, ki je imelo na razpolago premalo zemlje, pa tudi zaradi prezadolženosti nekaterih delov prebivalstva in zaradi trgovskih ambicij. Kolonizacija je bila načrtovana iz matične polis, so pa bile kolonije od nje večinoma politično neodvisne.

Atene so bile sprva urejene kot monarhija, ki jo je leta 682 pr. n. štKr. zamenjala aristokratska republika. Na čelu države je bilo devet arhontov (izvršna oblast), ki so po preteku mandata postali člani drugega pomembnega telesa, areopaga (svet starešin). Državniške in duhovniške funkcije so bile tako v rokah plemiških družin; plemiči pa so imeli v lasti tudi večino obdelovalne zemlje.

Vse ostrejša socialna nasprotja, ki so male kmete pogosto vodila v dolžniško suženjstvo, je leta 594 pr. n. štKr. skušal rešiti arhont Solon, ki je vse atenske svobodnjake odkupil iz dolžniškega suženjstva in prepovedal zadolževanje za osebno svobodo. Določil je zemljiški maksimum, prebivalstvo pa po premoženju razdelil na štiri razrede (timokratska ureditev), ki so glede na razred dobili pripadajoče mesto v vojski. Dodal je še eno politično telo, svet štiristotih ali bulé, ki so ga tvorili delegati posameznih atenskih okrajev iz prvih treh premoženjskih razredov. Bulé je postal neke vrste nadzorno telo, ki predlaga zakone. Zaradi nepravičnih zakonov je Solon uvedel tudi porotno sodišče.

Okoli 560 pr. n. štKr. je v Atenah prišlo do tiranije. Na oblast se je povzpel [[Pejzistrat]], ki je bil znan po obdavčitvi bogatih, organiziranju javnih del in spodbujanju razvoja obrti. Njegova sinova sta bila za razliko od njega nepriljubljena, zato so ju okoli leta 510 pr. n. štKr. strmoglavili. Za arhonta je bil nato izvoljen Klejsten, ki je nadaljeval reforme. Atene je razdelil na deset po premoženju primerljivih upravnih enot (fil). Njihovi predstavniki so še naprej tvorili bulé, ki je imel po novem 500 članov; za člana je lahko izvoljen vsakdo, ki ima nekaj premoženja in je star vsaj 30 let. Veljavo v tem času pridobiva tudi ljudska skupščina, kar je nastavek za poznejšo demokratično ureditev. Da bi preprečil ponoven pojav tiranije, je Klejsten uvedel t. i. črepinjsko sodbo ([[ostrakizem]]), s katero so bili – ob soglasju vsaj 6.000 prebivalcev, ki so imena nezaželenih zapisali na črepinje – politično nezaželeni prisiljeni državo zapustiti za deset let.

== Klasično obdobje (ok. 500 – 323 pr. n. štKr.) ==

Že okoli leta 520 pr. n. štKr. so maloazijski polisi prišli pod oblast nove velesile na vzhodu – [[Perzija|perzijske države]]. Perzijci so si z območja današnjega Irana podredili številne stare kulture, vključno z Babilonijo, Egiptom, Lidijo in Fenicijo. Okrog leta 500 se je polis [[Milet]] v Mali Aziji uprla perzijski nadoblasti, pri čemer je po morju dobila pomoč tudi iz Aten. Uporniki so bili sprva uspešni, a čez nekaj let so jih Perzijci vendarle zatrli in začeli delati načrte za maščevanje Atenam. Perzijski šah [[Darej I.]] se je tudi v želji po novih sužnjih in bogastvih odločil napasti Atene, pri čemer so ga podprle nekatere grške polis v pokrajini Tesaliji. Ker Dareju ni uspel prodor preko Helesponta, je proti Grčiji poslal mornarico. Leta 490 so se v bitki na Maratonskem polju atenski hopliti, ki jih je vodil Miltiad, spopadli z enkrat večjo perzijsko vojsko in zmagali (o čemer je Atence po legendi obvestil tekač Fidipid, ki je po 42 kilometrih teka umrl ob prihodu na cilj). Perzijci so bitko najverjetneje izgubili zaradi neenotne vojske, Atenci pa so imeli prednost boja na domačem terenu.

Do novega spopada je prišlo čez deset let; Dareja je medtem že nasledil vladar [[Kserks]]es, ki je leta 480 pr. n. štKr. proti Grčiji poslal novo odpravo. Nekatere polis na severu Grčije so takoj priznale perzijsko prevlado. V Atenah je medtem prišlo do spora, ali bi bilo bolje braniti se na kopnem ali na morju. Zmagali so zagovorniki »pomorske« stranke, na čelu katere je bil [[Temistokles]], ki je dal v ta namen zgraditi ogromno ladjevje, bojni načrt pa je pripravil skupaj s Špartanci.

V tem času je zgodovina Grčije v znamenju vzpona Aten. Te dobijo primat med grškimi polis, gospodarsko zacvetijo in prevzamejo vso trgovino na Egejskem morju, kar med drugim tudi odpre vrata demokratični ureditvi. Njen nosilec je [[Perikles]] (ok. 490 – 429 pr. n. štKr.). V demokraciji precej večjo vlogo kot doslej pridobi ljudska skupščina (vsi svobodni moški državljani Aten), iz katere se volijo porotniki in uradniki; skupščina sprejema zakone in odloča o vojni in miru. Sestaja se zelo pogosto, okoli štiridesetkrat na leto. Še zmeraj obstaja tudi 500-članski bulé, v katerem sedijo predstavniki desetih atenskih okrajev (fil), predstavniki vsake file pa 36 dni v letu tvorijo vlado (pritanije). Deluje tudi ljudsko sodišče, sestavljeno iz šest tisoč državljanov, ki so razdeljeni v vrsto manjših porotnih skupin. Nosilce izvršilne oblasti, arhonte, izbirajo z žrebom; vojaške poveljnike, stratege, pa voli ljudska skupščina. Atenska demokracija je široko zasnovana, seveda pa ni primerljiva s tistim, kar si pod to besedo predstavljamo danes. Iz soodločanja so namreč izključene ženske, tujci in sužnji.

Povod za vojno je bil neznaten spor med strankama aristokratov in demokratov v Epidavru. V spor se je na strani demokratov vpletla Korkira, sicer kolonija Korinta, na drugi strani pa sam Korint, ki je kot član špartanske peloponeške zveze branil aristokrate. Korkira se je zato obrnila za pomoč k Atenam, Korint pa k Šparti. Obenem je izbruhnil tudi spor med Atenami in špartansko zaveznico Megaro. Leta 431 pr. n. štKr. je prišlo do vojne. Špartanci so s kopensko vojsko, ki je po številu daleč presegala nasprotnikovo, vdrli v Atiko, kjer so povzročili precejšnjo škodo, ki ji je sledila lakota, tako da so bili Atenci odvisni od uvoza. Prebivalstvo je bilo znotraj obzidja sicer zavarovano. Atenci so jim vrnili s podobnim; z ladjevjem so napadli peloponeško obalo in Špartancem onemogočili dovoz hrane. Edina velika bitka v tem obdobju je bila kopenska bitka pri Deliju, v kateri so bili Atenci poraženi. Po desetih letih pride do premirja, saj so Atene že nekaj let trpele zaradi kuge, v kateri je umrl tudi Periklej.

V letih 414 – 405 pr. n. štKr. pride ponovno do spopadov. Atenski strateg [[Alkibiades|Alkibiad]] je v tem času skoval načrt, da bi z ladjevjem zasedli [[Sirakuze|Sirakuzo]], polis na Siciliji, s čimer bi preprečili dobavo sicilskega žita Šparti ter jo prisilili k predaji. A Alkibiad se je zapletel v spor z domačimi oblastmi, odprava, ki je sicer obsegala kar 134 ladij, pa je bila brez njega neuspešna. Sprva ji sicer ni kazalo slabo, saj se je izkrcala na Siciliji in pričela obleganje Sirakuz. A sledil je poseg Špartancev in obleganje je bilo vse manj smiselno. Ko so se Atenci slednjič odločili za umik, so jim Sirakužani nastavili past ter jim ladje potopili, vojake pa zajeli. Špartanci so se medtem za finančno pomoč obrnili na Perzijce, ki so jim pomagali zgraditi novo vojsko. V naslednjih letih se je vojna sreča obračala različno, leta 405 pr. n. štKr. pa so bili Atenci popolnoma poraženi v pomorski bitki pri Ajgospotamih. Mirovni pogoji, ki so jih postavili Špartanci, so bili težki: Atene so se morale z izjemo dvanajstih ladij odreči mornarici, podreti obzidje med Atenami in Pirejem, plačati vojno škodo, razpustiti atiško-delsko pomorsko zvezo in namesto demokracije uvesti oligarhijo (demokracija je bila pozneje obnovljena). Sledila je doba špartanske hegemonije, ki pa po moči še zdaleč ni dosegla prejšnje atenske.

Čas zatona grške polis sicer ni pomenil tudi duhovnega zatona, saj sta prav v 4. stoletju pr. n. štKr. delovala najpomembnejša grška filozofa [[Platon]] in [[Aristotel]].

V prvi polovici 4. stoletja pr. n. štKr. so hegemonijo nad grškimi polis za krajši čas dosegle [[Tebe, Grčija|Tebe]]. Leta 362 pr. n. štKr. so Atenci in Špartanci ponovno našli skupen jezik in Tebance porazili v bitki pri Mantineji. A od peloponeških vojn dalje ne Atene ne Šparta niso več dočakale vzpona. Na severu se je medtem oblikovala nova sila – Makedonci.

Do nastopa kralja [[Filip II. Makedonski|Filipa II.]] so bili Makedonci odmaknjeno hribovsko ljudstvo, ki je bilo sicer grškega izvora, a je v kulturnem smislu za Grki precej zaostajalo. V času predhodnikov kralja Filipa se je iz pokrajin južne Makedonije začela širiti proti vzhodu prek Vardarja na območje ob Strumi. Kralj Filip II., ki je na oblast prišel leta 359 pr. n. štKr. pa je moral za nadaljnja osvajanja najprej reformirati vojsko: njeno jedro je po novem sestavljala strnjena falanga težko oboroženih pešcev, ki so nosili zelo dolge (petmetrske) sulice, ob straneh pa jo je spremljala konjenica.

Makedonski sosedje so se zbali nastajajoče močne države in so se povezali v zavezništvo, ki so se mu pridružile tudi Atene. A Filipova vojska je sosednja ljudstva – Ilire, Tračane, Peone – eno za drugim premagala. Z zmago v bitki na Žafranovem polju si je Filip podredil Tesalijo, kmalu zatem pa še polotok Halkidiko. V Atenah je medtem vladalo vse hujše protimakedonsko razpoloženje, ki ga je spodbujal zlasti govornik [[Demosten]]. Na njegovo pobudo je nastala Helenska zveza pod vodstvom Aten, ki naj bi Grke varovala pred makedonskim napadom, a je bila za kaj takega prešibka. Po vrsti diplomatskih in vojaških posredovanj je nazadnje prišlo do vojne (340 – 338 pr. n. štKr.), v kateri je bila zveza grških mestnih držav z Atenami na čelu odločilno poražena v bitki pri Hajroneji. Leta 338 so na kongresu predstavnikov grških polis nato ustanovili veliko Panhelensko zvezo (vseh držav razen Šparte), razglasili mir in večno zavezništvo zveze s Filipom. Razglašeno je bilo načelo avtonomije posameznih držav, Filipa pa so nato pooblastili za poveljnika vojne proti Perziji. A makedonski kralj je ni dočakal – leta 336 pr. n. štKr. je bil na poroki svoje hčere žrtev atentata.

Pohod leta 333 pr. n. štKr. se je usmeril prek gorovja Tavros v Kilikijo. Jeseni tega leta je prišlo v obalnem delu severne Sirije do velike bitke pri Isu, ki je Makedoncem prinesla odmevno zmago. Zajeli so celo tabor perzijskega kralja Dareja z njegovo družino.

Aleksandrova država se je tedaj, na višku njegove moči, raztezala od Jadrana do Indijskega oceana, od spodnje Donave do Zgornjega Egipta. Načrtoval je tudi osvajalski pohod na zahod, a mu je to po kratki bolezni leta 331 pr. n. štKr. preprečila prezgodnja smrt.

== Helenizem (323 – 30 pr. n. štKr.) ==

Države Aleksandrovih naslednikov so se morale prej ko v 300 letih po njegovi smrti umakniti novi nastajajoči velesili – [[Stari Rim|Rimu]]. Rimljani so po več vojaških pohodih v Grčijo leta 148 pr. n. štKr. slednjič dokončno ukinili makedonsko državnost in Makedonijo razglasili za rimsko provinco. Sledilo je rimsko širjenje v Azijo – vojskovodja [[Pompej]] je leta 63 pr. n. štKr. dokončno uničil ostanke selevkidske države in ustanovil provinco Sirijo. [[Oktavijan]], ki je pozneje postal rimski cesar, pa je začel še vojno proti Egiptu. Osvojil ga je po bitki pri Akciju leta 31 pr. n. štKr. oziroma po smrti zadnje grške vladarice Egipta, [[Kleopatra VII.|Kleopatre VII.]]