Mesto je ustanovila [[dinastija Liao]] leta [[938]] kot Jenčing (Nanjing, dobesedno ''Južna prestolnica''). Njihovo ozemlje si je leta 1125 pripojilapriključila [[dinastija Jin (1115–1234)|dinastija Jin]], leta 1153 so Jenčing razglasili za svojo prestolnico in ga poimenovali Zhongdu (中都, dobesedno ''Osrednja prestolnica''). Leta 1215 so vpadajoči [[Mongoli]] Zhongdu požgali do tal. [[Kublajkan]] ga je kasneje dal ponovno zgradili nekoliko severneje, na mestu današnjega Pekinga. Napravil ga je za svojo prestolnico in ga poimenoval Dadu (大都, dobesedno ''Vêlika prestolnica'', mongolsko Khanbaliq). V tem času ga je obiskal [[Marko Polo]], v njegovih zapiskih se pojavlja pod imenom ''Cambuluc''. Po padcu mongolske dinastije Yuan je propadel tudi Dadu. V obdobju [[dinastija Ming|dinastije Ming]] so mesto ponovno postavili na istem kraju. Za prestolnico ga je ponovno razglasil tretji cesar dinastije Ming in ga poimenoval Beijing (Peking) (北京, dobesedno ''Severna prestolnica''). V času vladavine dinastije Ming je Peking počasi dobil današnjo obliko in takratno mestno obzidje se je ohranilo do [[20. stoletje|20. stoletja]]. V tistem času so bili zgrajeni tudi [[Prepovedano mesto]], [[nebeški tempelj]] (danes simbol Pekinga) in prvotni [[Trg nebeškega miru]] (pozneje dvakrat požgan).
[[Slika:BeijingTiananmenSquare.jpg|thumb|left|Trg nebeškega miru, prizorišče številnih prelomnih dogodkov v zgodovini mesta]]
Status glavnega mesta je Peking obdržal tudi med vladavino [[Mandžurci|Mandžurcev]] ([[dinastija Qing]]). Po [[kitajska revolucija|kitajski revoluciji]] leta 1911 je novi predsednik [[Yuan Shikai]] dosegel, da je tako tudi ostalo, čeprav so revolucionarji želeli postaviti svoj sedež v [[Nanjing]]u. Po njegovi smrti je država razpadla na ozemlja več manjših vojskovodij, ki so se pogosto borili za nadzor nad mestom.
