Julija Kristeva: Razlika med redakcijama

'''Julija Kristeva''' (rojena 24. junija 1941; Sliven, Bolgarija) je [[Bolgari|bolgarsko]]-[[Francozi|francoska]] filozofinja[[filozof]]inja, [[jezikoslovje|jezikoslovka]], [[psihoanaliza|psihoanalitičarka]] [[feminizem|feministka in]], v[[pisatelj]]ica, zadnjem* času[[24. tudijunij]] novelistka[[1941]], ki[[Sliven]], [[Bolgarija]]. odOd 60. let dvajsetega stoletja živi v Franciji v Parizu. Zdaj je profesorica na univerzi[[Univerza Pariz 7|Univerzi Paris Diderot]]<ref>Pariz 7</ref>. Strokovni preboj je dosegla z [[lingvistika|lingvističnim]] delom ''Semeiotikè'' leta 1969. Poleg lingvistike se je uveljavila še v [[literarna teorija|literarni teoriji]] in v [[teorija spolov|teoriji spolov]].

Kristeva je postala vplivna po objavi svoje prve knjige, Semeiotikè, leta 1969.

Kristeva je bila rojena krščanskim staršem 24. junija 1941 v Slivenu (Bolgarija). S sestro sta bili vpisani na frankofonsko šolo, ki so jo vodile dominikanske nune. V tem času se je seznanila z delom Mikhaila[[Mihail BakhtinaMihajlovič Bahtin|Mihaila Bahtina]]. Na študij je odšla na Univerzo[[Univerza v Sofiji.|Univerzo Kristevav jeSv. doktoriralaKlimenta letaOhridskega]] 1966Sofiji, nakjer Univerzije sv.leta Kliment Ohridski1966 v Sofiji (Bolgarija)promovirala. Med podiplomskem študijem je pridobila raziskovalno štipendijo, ki ji je omogočila selitev v Francijo, decembra 1965, ko je bila stara 24 let. Izobraževanje je nadaljevala na različnih francoskih univerzah, med drugimi učenjaki je študirala tudi pod [[Lucienom Goldmannom|Lucien Goldmann]] in [[Roland Barthes|Rolandom Barthesom]].Kmalu spoznaSpoznala je vodilne francoske intelektualce, kot so: [[Roland Barthes]], [[Hélène Cixous]], [[Michel Foucault]] in Jocques[[Jacques DerridDerrida]]. Kristeva je razen v lingvistiki delovala tudi v literarni teoriji in teoriji spolov. Na njeno ustvarjalno delo so vplivali: [[Jackues Lacan]], [[Ferdinand de Saussure]], [[John Searle]] in [[Sigmud Freud]]. Z idejami strukturalizma[[strukturalizem|strukturalizmagg, [[semiotika|semiotike,]] in feminizma se je ukvarjala tudi sama. 2. avgusta 1967 se je Kristeva poročila zs novelistompisateljem [[Philippe Sollers|Philippom Sollersom]] (rojen Philippe Joyaux). Svoja literarna dela objavlja z imenom '''Julija Joyaux'''.

Učila je na [[Univerza Columbia|Univerzi ColumbiiColumbija]] v zgodnjih 70.ih letih dvajsetega stoletja, še vedno pa je gostujoča profesorica. Svoja dela je objavljala tudi pod poročnim imenom Julija Joyaux.

Po vstopu v 'Tel Quel group', ki jo je ustanovil Sollers, se je Kristeva osredotočila na politiko jezika in postala aktivna članica skupine. Usposabljala se je v psihoanalizi in leta 1979 iz nje diplomirala. V nekaterih pogledih lahko njeno delo obravnavamo kot poskuse prilagoditve pristopa psihoanalize k poststrukturalni kritiki. Na primer njen pogled na to področje in njegovo zgradbo si deli podobnosti s Sigmundom Freudom in Lacanom. Vendar Kristeva zavrača vsako statično razumevanje predmetasubjekta v strukturalističnem smislu. Namestoin tegasubjekt podpirapostavlja predmet vedno 'v teku' ali 'nasfero preizkušnji'procesnega. Na ta način prispeva k poststrukturalni kritiki esenciranebistva strukturestruktur, hkrati pa ohranja nauke psihoanalize.

Eden najpomembnejših KrisevinihKristevinih prispevkov je, da je pomenznak, signifikator sestavljen iz dveh delov, simboličnega in semiotičnega. Kot je pojasnjeno v delu The ''History of Women in Philosophy'' avtorice Augustine Perumalil, je Kristevina semiotika tesno povezana z Freudovim [[Ojdipov kompleks|Ojdipovim kompleksom]] in Lacanovo zrcalno fazo. Gre za čustveno področje, povezano z instinkti, ki prebiva v izgovorjavi jezika namesto v denotativnem pomenu besed. V knjigi ''Julia Kristeva and Feminist Thought'' avtorica Birgit Schipper govori o semiotiki kot o področju, ki je povezano z glasbo, pesništvom, ritmom in tistim, čemur primanjkuje strukture in pomena. Tesno je povezano z ''ženskim'' in predstavlja nerazlikovano stanje v zrcalni fazi.