|
[[File:Henry VIII with Charles Quint and Pope Leon X circa 1520.jpg|thumb|right|180px|[[Henrik VIII. Angleški|Henrik VIII.]], [[Karel V. Habsburški|Karel V. ]] (desno) in [[papež Leon X. |Leon X.]] (sreda), [[1520|okrog 1520]] ]]
Papeža Klemena imenujejo zgodovinarji za najnesrečnejšega papeža; eden od vzrokov je tudi izguba Anglije; če bi morebiti lahko preprečil odpad nordijskih dežel, delov Nemčije, Švice ali Nizozemske, je imel pri angleški zadevi tako rekoč zvezane roke zaradi katoliškega nauka o narazveznosti veljavno sklenjenega zakona. <br>
V Angliji je ločitev od Rima izvedel kralj Henrik VIILVIII., toda ne zaradi razlik v nauku ali zaradi verskih problemov, ampak zato, ker papež ni mogel razvezati njegovega zakona. Eden redkih, ki te ločitve ni odobraval, je bil sir [[Thomas More]]. Leta 1521, ko je bil [[Martin Luter|Luter]] izobčen iz Cerkve, je kralj Henrik sestavil spis z naslovo: »Obramba sedmih zakramentov proti Martinu Lutru«. Spis je posvetil papežu Leonu X., ki mu je zaradi tega podelil častni naslov »Defensor fidei« - »Branitelj vere«. <ref>{{navedi knjigo|author=J. Holzer|title=''Zgodovina Cerkve v stotih slikah''|page=283s.}}</ref> Kakor je bil torej Henrik v svojih mladih letih fanatično vnet za papeža in katoliško vero – preganjal je tudi protestante – je postal Henrik VIII. kot ženskar do papeža in katoliške Cerkve fanatično sovražen – a vendar se je do konca življena smatral za katoličana, čeprav izobčenega.
Da bi dobil boljši vpogled v Henrikov zakon s Katarino Aragonsko, je 1528 papež zaupal celo zadevo kardinalu [[Lorenzo Campeggio|Campeggiu]] in yorškemu nadškofu [[Thomas Wolsey|Wolseyu]]. Ker se je zvedelo, da kralj ovira neodvisno delovanje komisije, je zadevo po želji cesarja Karla julija 1529 prenesel v Rim in jo vzel v svoje roke papež sam. Wolsey mu je omenil, da grozi odpad Anglije, če zadeva ne bo rešena po kraljevi želji in tako je bil papež postavljen med kladivo in nakovalo. Kakor hitro je bil posvečen za canterburryskega nadškofa 1. oktobra 1532 neznačajni [[Thomas Cranmer|Cranmer]], je ustregel kraljevi zahtevi ter razglasil za ničnega Henrikov prvi zakon. TokratPapaž seje odlašal z odločitvijo, ker je Henrikupal, da se bo Henrikova strast polegla; pa se ni, ampak je zaljubilzaljubljenost v služkinjo svojenjegove zakonite žene [[Katarina Aragonska|Katarine Aragonske]], ki je bila teta [[Karel V. Habsburški |Karla V.]], [[Ana Boleyn|Ano Boleyn]], sše katerorastla, in je z njo že dalj časa imel skrivno zvezo. Zato je zahteval od papeža, naj razglasi njegov prvi zakon – ki je bil sklenjen s spregledom njegovega predhodnika [[papež Julij II.|Julija II.]] – za ničen. Henrik se je namreč oženil z ženo svojega pokojnega brata. Henrik je primerjal ta svoj zakon s Herodom, ki je bil poročen z ženo svojega brata in ga je zato karal [[Janez Krstnik]]. Namerno je spregledal, da je bil Herodov brat takrat še živ; poleg tega je Katarina prisegla, da s pokojnikom sploh ni imela spolnih odnosov. Treba ji je verjeti, saj je Artur bil star komaj 14 let, takorekoč še otrok, ko je v nepojasnjenih okoliščinah - po najnovejših dognanjih popolnoma zdrav, lep in močan - nenadoma urml. Stvar je bila torej jasna. <ref>{{navedi knjigo|author=F. Chobot|title= A pápák története |page=356}}</ref> <br>
Papež Klemen je šele po (pre)dolgem in večletnem obotavljanju Henrikov prvi zakon razglasil za veljaven z besedami: ''Non possumus!'' (''Ne moremo!'' t.j. Ne moremo razveljaviti Henrikovega prvega zakona.). Dodal je še:
{|
|-
|
