Odpre glavni meni

Spremembe

odstranjena 2 zloga ,  pred 3 leti
brez povzetka urejanja
Obstaja še en pomemben vir energije. Io namreč preseka silnice Jupitrovega [[magnetno polje|magnetnega polja]] in s tem ustvarja [[električni naboj]]. Čeprav ta vir energije ni tako velik v primerjavi s plimnim segrevanjem, vseeno ta tok lahko prenaša preko 1000 [[giga]][[Watt]]ov z napetostjo 400 [[kilo]][[volt]]ov. S tem tudi odnaša [[ion]]izirane atome z Ie s hitrostjo 1000 kilogramov na sekundo. Zaradi hitrega vrtenja Jupitrovega magnetnega polja se ti delci odnašajo po tirnici pred Io in tako tvorijo [[svitek|torus]] zelo močnega sevanja okoli Jupitra, ki svetlo žari v [[ultravijolična svetloba|ultravijolični svetlobi]]. Delci, ki uhajajo iz tega torusa, so delno odgovorni za nenavadno veliko [[magnetosfera|magnetosfero]], saj pritiskajo navzven in jo napihujejo. Nedavni podatki iz vesoljske sonde [[Galileo (sonda)|Galileo]] kažejo, da ima mogoče Io lastno magnetno polje.
 
[[Lega]] Ie glede na [[Zemlja|Zemljo]] in Jupiter ima močan vpliv na radijska oddajanja Jupitra glede na Zemljo. Ko je Io videnvidna, se radijski signali z Jupitra znatno povečajo.
 
Februarja [[2001]] se je zgodil doslej največji zabeleženi ognjeniški izbruh v Osončju
[[Slika:Iosurface gal.jpg|thumb|left|300px|Na Ii je možno opaziti različne barve in svetlosti, kar prikazuje ta slika z izboljšanimi barvami.]]
 
V nasprotju z večino lun v zunanjem Osončju je Io v osnovni sestavi bolj podobenpodobna [[zemeljski planet|zemeljskim planetom]], ki so sestavljeni večinoma iz stopljenihstaljenih [[silikat]]nih [[kamenina|kamenin]]. Nedavni podatki z vesoljske sonde ''Galileo'' kažejo, da ima Io jedro iz [[železo|železa]] (mogoče pomešanega z [[pirit|železovim sulfidom]]), polmer jedra pa znaša vsaj 900 km.
 
Ko je ''Voyager 1'' vrnil prve slike Ie v letu [[1979]], so znanstveniki pričakovali številne [[udarni krater|kraterje]], in bi z gostoto kraterjev na IiniIjini površini lahko približno ocenili starost lune. Vendar pa so bili presenečeni, saj na Ii praktično ni bilo moč najti kraterjev zaradi obsežnihobsežne ognjeniškihognjeniške dejavnosti, ki znova in znova spreminjajospreminja površje. Ker so površinske značilnosti, ki jih vidimo danes, nastale relativno nedavno, se IinoIjino površje opisuje kot »mlado«, podobno kot zemeljsko površje. V nasprotju s tem imajo nebesna telesa s številnimi kraterskimi značilnostmi, kot je Zemljina [[Luna]], »staro« površje, saj so ostala taka več milijard let.
 
Poleg ognjenikov lahko na IinemIjinem površju najdemo tudi neognjeniške gore, številna jezera staljenega žvepla, več kilometrov globoke [[kaldera|kaldere]] ter obsežne večstokilometrske tokove tekočine z nizko [[viskoznost]]jo (to so verjetno različne oblike tekočega žvepla in silikatov). Žveplo in njegove spojine povzročajo širok razpon barv na IinemIjinem površju.
 
[[Slika:Tvashtar Catena.jpg|thumb|300px|right|[[Tvashtar Catena]], območje na Ii z dejavnim ognjeniškim delovanjem]]
 
Z analizo slik z ''Voyagerja'' so znanstveniki domnevali, da so tokovi [[lava|lave]] na Iinem površju večinoma sestavljeni iz različnih spojin žvepla. Kasnejše raziskave z [[infrardeča svetloba|infrardečim]] merjenjem so pokazale, da so ti tokovo mnogo prevroči za žveplo, saj so nekatere vroče točke dosegle temperature do 2000 [[kelvin]]ov, kar je 1300 kelvinov višje od [[vrelišče|vrelišča]] žvepla, čeprav je povprečna temperatura okoli 130 kelvinov. Ena od trenutnih teorij pravi, da so IineIjine lave iz staljenih silikatnih kamenin. Nedavna opazovanja s [[Hubblov vesoljski daljnogled|Hubblovim vesoljskim daljnogledom]] so pokazala, da je material bogat z [[natrij]]em. Na različnih področjih so lahko različni materialitvarine.
 
Io ima redko [[atmosfera nebesnega telesa|atmosfero]], sestavljeno žveplovega dioksida in mogoče tudi drugih plinov.
1.943

urejanj