Wilhelm von Tegetthoff: Razlika med redakcijama

Jeseni 1869 je Tegetthofa doletela velika čast, da je na jahti Greif s cesarjem Francem Jožefom odpotoval v [[Istanbul|Carigrad]] in nato na slovesnosti ob otvoritvi Sueškega prekopa. Glede na to, da so celo zunanji minister Beust, ogrski predsednik vlade grof Gyula Andrassy in trgovinski minister Ignaz von Plener, pluli ločeno po [[Donava|Donavi]] in [[Črno morje|Črnem morju]], je bila to izjemna cesarjeva pozornost. Avstrijska delegacija je po sprejemu pri sultanu odpotovala na obisk [[Sveta dežela|Svete dežele]]. Iz [[Tel Aviv|Jaffe]] so s karavano pripotovali v [[Jeruzalem]] in [[Betlehem]] in se nato vrnili na obalo. Od tam je cesarska jahta v spremstvu oklepnic SMS Erzherzog Ferdinand Max in SMS Habsburg <ref>{{navedi knjigo |author= Grdina Igor |year= 2016|title= Wilhelm von Tegetthoff in bitka pri Visu 20. julija 1866 |publisher= Umetniški kabinet Primož Premzl|isbn=978-961-6055-45-1 |cobiss= 86372353|pages=102}}</ref> ki jima je poveljeval kontraadmiral [[Friedrich von Pöck]], odplula proti prekopu. Avstrijska eskadra je 17. novembra v slavnostnem sprevodu v Sueški prekop pri [[Port Said]]u zaplula takoj za francosko jahto Aigle s cesarico Evgenijo na krovu, vse do [[Rdeče morje|Rdečega morja]]. <ref>{{navedi knjigo |author= Grdina Igor |year= 2016|title= Wilhelm von Tegetthoff in bitka pri Visu 20. julija 1866 |publisher= Umetniški kabinet Primož Premzl|isbn=978-961-6055-45-1 |cobiss= 86372353|pages=102}}</ref>. Delegacija s cesarjem na čelu je obiskala tudi [[Nekropola v Gizi|piramide]], cesarska jahta se je decembra 1869 vrnila v [[Trst]]. Tegetthoff kljub cesarjevi prisrčni zdravici ob plovbi mimo otoka [[Vis]] ni mogel biti brezskrben, saj so ga ob političnih gordijskih vozlih težili tudi osebni zdravstveni problemi.

 

[[Slika:Grabmal Tegetthoff1.jpg|thumb|left|150px|Grob rodbine Tegetthoff na pokopališču St. Leonhard v [[Gradec|Gradcu]] ]]

Že v letu 1870 so se morali zdravniki ponovno ukvarjati z tegetthoffovimi rakastimi tvorbami na ustnici, toda bolezen je kljub terapevtskim posegom vse bolj napredovala in ga slabila. V začetku leta 1871 je imel Tegetthoff vse pogostejše dihalne težave, zaradi katerih je zaprosil za daljši dopust. V nedeljo, 2. aprila 1871, se je kljub povišani temperaturi na [[Dunaj]]u udeležil sprejema pri kneginji Eleonori von Schwarzenberg, vendar se je na njem, zaradi slabega počutja, zadržal le kratek čas. V svoje stanovanje se je močno prehlajen vrnil peš in naslednjega dne obležal. Sprva je odklanjal zdravniško pomoč in jo sprejel šele ob hudih težavah z dihanjem. Že 4. aprila zvečer se je začel njegov poslednji boj, ki ga je nezavesten končal šele čez tri dni, 7. aprila 1871, star komaj triinštirideset let. <ref>{{navedi knjigo |author= Grdina Igor |year= 2016|title= Wilhelm von Tegetthoff in bitka pri Visu 20. julija 1866 |publisher= Umetniški kabinet Primož Premzl|isbn=978-961-6055-45-1 |cobiss= 86372353|pages=102}}</ref> Tegetthoffov pogreb, ki ga je vodil poreško-puljski škof [[Juraj Dobrila]], je bil 10. aprila 1871 na dunajskem pokopališču Matzleindorf. <ref>{{navedi knjigo |author= Grdina Igor |year= 2016|title= Wilhelm von Tegetthoff in bitka pri Visu 20. julija 1866 |publisher= Umetniški kabinet Primož Premzl|isbn=978-961-6055-45-1 |cobiss= 86372353|pages=104,105}}</ref> Tegetthoffove posmrtne ostanke so konec oktobra 1872 premestili v družinski grob na pokopališču St. Leonhard v [[Gradec|Gradcu]]. Zanj je do leta 1883 skrbela mati Leopoldina, ki je vanj kmalu za Wilhelmom pokopala sina Albrechta, pozneje pa še sina Carla. <ref>{{navedi knjigo |author= Grdina Igor |year= 2016|title= Wilhelm von Tegetthoff in bitka pri Visu 20. julija 1866 |publisher= Umetniški kabinet Primož Premzl|isbn=978-961-6055-45-1 |cobiss= 86372353|pages=106}}</ref>