Henrik VIII. Angleški: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
m ustanovitev anglikanstva |
||
Vrstica 26:
'''Henrik VIII.''' ([[Angleščina|angleško]] ''Henry VIII.''), [[seznam britanskih kraljev|angleški kralj]], lord Irske in [[irski kralj]], * [[28. junij]] [[1491]], [[Palača Platentia]], [[Greenwich]], [[Anglija]], † [[28. januar]] [[1547]], [[Palača Whitehall]], [[London]], Anglija.
== Življenjepis ==
Rodil se je kot drugi sin [[Henrik VII. Angleški|Henrika VII.]] in [[Elizabeta Yorška|Elizabete Yorške]]. Po smrti starejšega brata, princa Arthurja, leta 1502, je postal prestolonaslednik in 22. aprila 1509 je bil okronan za kralja. S tem je postal drugi kralj iz dinastije [[Tudorji|Tudor]].
Vrstica 33 ⟶ 34:
Razen po razkolu z [[Rim]]om in ustanavljanju Anglikanske cerkve ter razpuščanju vseh samostanov in konfiskaciji njihovega premoženja, je Henrik ostal zapisan v zgodovini tudi po prvem ''Zakonu o uniji'', s katerim je leta 1536 priključil [[Wales]] k Angliji.
== Ustanovitev [[anglikanstvo|anglikanstva]] ==
[[File:Henry VIII with Charles Quint and Pope Leon X circa 1520.jpg|thumb|right|180px|[[Henrik VIII. Angleški|Henrik VIII.]], [[Karel V. Habsburški|Karel V. ]] (desno) in [[papež Leon X. |Leon X.]] (sreda), [[1520|okrog 1520]] ]]
Papeža Klemena imenujejo zgodovinarji za najnesrečnejšega papeža; eden od vzrokov je tudi izguba Anglije; če bi morebiti lahko preprečil odpad nordijskih dežel, delov Nemčije, Švice ali Nizozemske, je imel pri angleški zadevi tako rekoč zvezane roke zaradi katoliškega nauka o narazveznosti veljavno sklenjenega zakona. <br>
V Angliji je ločitev od Rima izvedel kralj Henrik VIIL, toda ne zaradi razlik v nauku ali zaradi verskih problemov, ampak zato, ker papež ni mogel razvezati njegovega za¬kona. Eden redkih, ki te ločitve ni odobraval, je bil sir [[Thomas More]]. Leta 1521, ko je bil [[Martin Luter|Luter]] izobčen iz Cerkve, je kralj Henrik sestavil spis z naslovo: »Obramba sedmih zakramentov proti Martinu Lutru«. Spis je posvetil papežu Leonu X., ki mu je zaradi tega podelil častni naslov »Defensor fidei« - »Branitelj vere«. <ref>{{navedi knjigo|author=J. Holzer|title=''Zgodovina Cerkve v stotih slikah''|page=283s.}}</ref> Kakor je bil torej Henrik v svojih mladih letih fanatično vnet za papeža in katoliško vero – preganjal je tudi protestante – je postal Henrik VIII. kot ženskar do papeža in katoliške Cerkve fanatično sovražen – a vendar se je do konca življena smatral za katoličana, čeprav izobčenega.
Da bi dobil boljši vpogled v Henrikov zakon s Katarino Aragonsko, je 1528 papež zaupal celo zadevo kardinalu [[Lorenzo Campeggio|Campeggiu]] in yorškemu nadškofu [[Thomas Wolsey|Wolseyu]]. Ker se je zvedelo, da kralj ovira neodvisno delovanje komisije, je zadevo po želji cesarja Karla julija 1529 prenesel v Rim in jo vzel v svoje roke papež sam. Wolsey mu je omenil, da grozi odpad Anglije, če zadeva ne bo rešena po kraljevi želji in tako je bil papež postavljen med kladivo in nakovalo. Kakor hitro je bil posvečen za canterburryskega nadškofa 1. oktobra 1532 neznačajni [[Thomas Cranmer|Cranmer]], je ustregel kraljevi zahtevi ter razglasil za ničnega Henrikov prvi zakon. Tokrat se je Henrik zaljubil v služkinjo svoje zakonite žene [[Katarina Aragonska|Katarine Aragonske]], ki je bila teta [[Karel V. Habsburški |Karla V.]], [[Ana Boleyn|Ano Boleyn]], s katero je že dalj časa imel skrivno zvezo. Zato je zahteval od papeža, naj razglasi njegov prvi zakon – ki je bil sklenjen s spregledom njegovega predhodnika Julija II. – za ničen. Henrik se je namreč oženil z ženo svojega pokojnega brata. Henrik je primerjal ta svoj zakon s Herodom, ki je bil poročen z ženo svojega brata in ga je zato karal [[Janez Krstnik]]. Namerno je spregledal, da je bil Herodov brat takrat še živ; poleg tega je Katarina prisegla, da s pokojnikom sploh ni imela spolnih odnosov. Stvar je bila torej jasna. <ref>{{navedi knjigo|author=F. Chobot|title= A pápák története |page=356}}</ref> Papež Klemen je šele po (pre)dolgem in večletnem obotavljanju Henrikov prvi zakon razglasil za veljaven z besedami: ''Non possumus!'' (''Ne moremo!'' t.j. Ne moremo razveljaviti Henrikovega prvega zakona.). Dodal je še:
{|
|-
! Angleški izvirnik: »If I had two souls« <ref>{{cite web|url=http://www.dailycatholic.org/issue/05Feb/feb19.htm|title=»If I had two souls…« Chris or chaos|publisher=Daily Catholic|date=19. februar 2005|accessdate=29. julij 2016}}</ref>
! Slovenski prevod: »Če bi imel dve duši«
|-
| <blockquote>"If I had two souls, I would gladly give you the annulment, but since I have but one I cannot for a Heavenly kingdom is more important to me than an earthly one. I will not betray my Heavenly King and His Holy Church."</blockquote>
| <blockquote> »Če bi imel dve duši, bi ti jaz rad podelil ničnost; ker pa imam samo eno, ne morem, saj je nebeško kraljestvo zame pomembnejše kot zemeljsko. Jaz nočem izneveriti svojega nebeškega Kralja in njegove svete Cerkve.«</blockquote>
|}
Ko se je torej Henrik oklical za vrhovnega verskega poglavarja v Angliji in odtrgal celotno kraljestvo od katoliške Cerkve, samostane zatrl, ter si prigrabil ogromno cerkveno premoženje. Zategadelj ga je papež 1533 izobčil. Takrat je Henrik začel neusmiljeno preganjati katoličane in zahteval od slehernega, da prizna ''zakon o supremaciji'', tj. da je vrhovni verski poglavar v Angliji kralj in ne več papež. Tistim, ki so to odklonili, je vzel njihovo premoženje, jih izgnal iz dežele, ali pa tudi umoril. Tako sta izgubila življenje tudi njegov kancler, ugledni [[humanist]] [[Thomas More|Tomaž More]], pisec knjige o vzorni državi [[Utopija]], kakor tudi [[westminstrski nadškof]] [[John Fisher]]. <ref>{{cite web|url=http://www.mgar.net/var/clemente7.htm |title=Clemente VII |publisher=Historia|date= |accessdate=17. julij 2016}}</ref><br>
Komaj deset mesecev po smrti Tomaža Mora je padla tudi glava Ane Boleyn. Naslednje jutro se je Henrik poročil z Ivano Seymour, ki pa je čez leto dni umrla. Četrta žena je bila Ana von Cleve. Od nje se je ločil. Tudi peta Hen¬rikova žena Katarina Howard je končala na morišču. Za šesto ženo Katarino Parr je že izdal zaporni nalog, pa ga je nato preklical. Henrik je umrl leta 1547, star 56 let.
Henrik VIII. je dal za časa svojega skoraj štiridesetletnega vladanja usmrtiti 2 kraljici, 2 kardinala, 2 nadškofa, 18 škofov, 13 opatov, 500 menihov, 18 doktorjev teologije in prava, 12 vojvod in grofov, 164 plemičev, 125 meščanov in 110 žena. <ref>{{navedi knjigo|author=J. Holzer|title=''Zgodovina Cerkve v stotih slikah''|page=286}}</ref>
Žrtve Henrika VIII. pa cenijo zgodovinarji na več desettisočev. Samo angleška [[Wikipedija|wikipedijina]] kategorija “People executed under Henry VIII of England” (“Ljudje, ki so bili umorjeni pod Henrikom VIII. Angleškim”) vsebuje 88 najbolj znanih imen in skupin žrtev. Primerjajo ga s Saddamom Huseinom – sirijskim diktatorjem, ki je povzročil dolgoletno in krvavo državljansko vojno, ki še danes divja z vso silo in ji ne vidimo konca; podoben je tudi Stalinu – sovjetskemu komunističnemu diktatorju, ki je pogubil več desetin milijonov svojih namišljenih sovražnikov. Imenujejo ga za najhujšega monarha v zgodovini, nasilneža nad ženskami, kakor tudi seksualnega manijaka. <ref>{{cite web|url=http://www.independent.co.uk/voices/comment/henry-viii-the-saddam-of-the-tudor-court-8679946.html|title= Henry VIII, the Saddam of the Tudor court|publisher=The Independent|date=30. junij 2013|accessdate=4. avgust 2016}}</ref> <ref>{{cite web|url=https://www.theguardian.com/books/2015/sep/02/henry-viii-voted-worst-monarch-in-history |title= Henry VIII voted worst monarch in history |publisher=The Guardian|date=3. september 2015 |accessdate=4. avgust 2016}}</ref>
Angleški šolarji se učijo o Henrikovi hčerki, ki je dala za časa svojega petletnega vladanja pogubiti okrog 300 protestantov, da je bila “Bloody Mary” (“Krvava Marija”); vendar je bil Henrik veliko krvoločnejši: prekosil jo je za več stokrat. Zapovedal je na desettisoče umorov med uvajanjem reformacije na angleški način: med njimi tudi svojega kanclerja in svetovalca, humanista [[Thomas More|Tomaža Mora]], canterburijskega nadškofa [[John Fisher|Johna Fisherja]] in mnogih drugih katoličanov – pa tudi protestantov. Na splošno sodijo, da je zagrešil čez 72.000 umorov zlasti zaradi “zakona o supremaciji” (“supremum caput” – “vrhovna glava oziroma poglavar” anglikanske skupnosti), s katerim se je februarja 1531 odtrgal od katoliške Cerkve in od papeža ter samega sebe oklical za vrhovnega poglavarja od Rima ločene anglikanske skupnosti. Kot glavni razlog navajajo, da je popustil strastnem gledanju za mlajšimi ženskami, ki ga je zapeljala še k petim ženitvam - a pravijo, da si je še poleg njih dovoljeval "skoke čez plot".<ref>{{cite web|url=http://www.history.com/news/history-lists/8-things-you-probably-didnt-know-about-henry-viii|title=8 things you probably didnt know about Henry VIII|publisher=History|date= |accessdate=29. julij 2016}}</ref>
== Sklici ==
{{sklici}}
{{s-začetek}}
| |||