|
Velike prednosti, ki jih prinaša prenos elektrike brez izgub, zmanjšuje dejstvo, da nastopi superprevodnost šele pri zelo nizkih temperaturah, kar zahteva drago hlajenje.
Dolgo so bile najvišje tempo prehoda pod 24 K (-249 °C). Leta [[1986]] pa sta [[Johannes Georg Bednorz]] in [[Karl Alex Müller]] raziskovala keramiko iz mešanice [[barij|Ba]]-[[La]]-[[Cu]]-[[kisik|O]] in odkrila temperaturo prehoda okolipribližno 30 K, to je za 6 K višje kot pri tedaj znanih kovinah! To novo vrsto snovi imenujemo visokotemperaturni superprevodniki. Objava njunega odkritja je sprožila raziskovalno mrzlico brez primere, ki je v naslednjih mesecih vodila do keramičnih snovi z vse višjimi temperaturami prehoda.
Že v začetku leta [[1987 ]] so dosegli temperaturo prehoda približno 90 K s sistemom [[barij|Ba]]-[[itrij|Y]]-[[Cu]]-[[kisik|O]]. S tem je bila presežena magična meja 77 K, vrelišče [[dušik]]a oz. tekočega [[zrak]]a: če za hlajenje superprevodnikov ni več potreben tekoči helij, temveč le še tekoči zrak, se eksperimentalna pa tudi finančna zahtevnost precej zmanjša. Danes so dosegljive temperature prehoda približno 150 K. <br />▼
▲Že v začetku leta [[1987]] so dosegli temperaturo prehoda približno 90 K s sistemom [[barij|Ba]]-[[itrij|Y]]-[[Cu]]-[[kisik|O]]. S tem je bila presežena magična meja 77 K, vrelišče [[dušik]]a oz. tekočega [[zrak]]a: če za hlajenje superprevodnikov ni več potreben tekoči helij, temveč le še tekoči zrak, se eksperimentalna pa tudi finančna zahtevnost precej zmanjša. Danes so dosegljive temperature prehoda približno 150 K.<br />
Leta 1987, torej le leto po revolucionarnem odkritju, sta bila Bednorz in Müller nagrajena z Nobelovo nagrado za fiziko. Teoretična razlaga visokotemperaturne superprevodnosti pa se je izkazala za težavnejšo. Teorije BCS ni mogoče uporabiti, druga uspešna teorija pa za zdaj še ne obstaja.
[[Konvencionalnakonvencionalna superprevodnost|Konvencionalno superprevodnost]] povzročajo privlačne [[sila|sile]] med določenimi [[električno prevajanje|prevodnimi elektroni]], ki si medsebojno izmenjujejo [[fonon]]e, kar privede do nastanka [[supertekočnost|supertekoče]] [[faza snovi|faze]] koreliranih parov elektronov. Obstaja tudi vrsta snovi, imenovanih [[nekonvencionalna superprevodnost|nekonvencionalni superprevodniki]], katerih fizikalne značilnosti se ne moremoda opisati s teorijo konvencionalne superprevodnosti. Med njimi so najpomembnejši t. i. »visokotemperaturni superprevodniki«, ki kažejo superprevodne značilnosti pri dosti višjih temperaturah, kot jih dopušča teorija konvencionalne superprevodnosti (kljub vsemu pa so te temperature dosti nižje od [[sobna temperatura|sobne temperature]]). Za zdaj popolna razlaga za [[visokotemperaturna superprevodnost|visokotemperaturno superprevodnost]] še ne obstaja.
Med superprevodnimisuperprevodne snovmisnovi najdemospadajo najrazličnejše snovi, od [[kemijski element|kemijskih elementov]], kot sta [[kositer]] in [[aluminij]], prek raznih [[kovina|kovinskih]] [[zlitina|zlitin]], nekaterih močno dopiranih [[polprevodnik]]ov in določenih [[keramika|keramičnih]] [[zmes]]i z ravninami [[baker|bakrovih]] in [[kisik]]ovih [[atom]]ov. Zadnja našteta skupina, tako imenovani [[kuprat]]i, so visokotemperaturni superprevodniki. Do superprevodnosti ne pride v [[plemenita kovina|plemenitih kovinah]], kot sta [[zlato]] ali [[srebro]], niti v večini [[feromagnetizem|feromagnetnih]] snovi, čeprav so v zadnjih letih odkrili vrsto snovi, ki so obenem superprevodne in feromagnetne.
== Viri ==
|
