== Teorija [[John Bardeen|B]][[Leon Cooper|C]][[Robert Schrieffer|S]] ==
Že v [[1930.|30. letih]] je bila sicer razvita teorija, ki je opisovala značilnosti superprevodnikov v približku idealnega prevodnika in idealnega diamagneta, na pravo teoretično razlago superprevodnosti pa je bilo treba počakati še nekaj let. Šele leta [[1950]] sta [[Herbert Frölich]] in neodvisno od njega [[John Bardeen]] predstavila model, po katerem interagirajo elektroni z okoliško kristalno mrežo preko nihanja. Leta [[1957]] so Bardeen, [[Leon Cooper]] in [[Robert Schrieffer]] na osnovi tega modela razvili atomistično teorijo superprevodnosti, ki se imenuje po njihovih začetnicah teorija BCS. Za svoje delo so leta [[1972]] prejeli Nobelovo nagrado za fiziko.
Nazorno se lahko razložimo interakcijo pojasni, če sise predstavljamopredstavlja, da elektron rahlo deformira kristalno mrežo in s tem povzroči nastanek pozitivnega nabitega območja v svoji okolici. Pozitiven naboj pa deluje na drugi elektron s privlačno silo. Tak elektronski par, Cooperjev par, se lahko za razliko od posameznega elektrona giblje po kristalni mreži brez upornosti. Superprevodnost je torej posledica gibanja Cooperjevih parov.▼
▲Nazorno lahko razložimo interakcijo, če si predstavljamo, da elektron rahlo deformira kristalno mrežo in s tem povzroči nastanek pozitivnega nabitega območja v svoji okolici. Pozitiven naboj pa deluje na drugi elektron s privlačno silo. Tak elektronski par, Cooperjev par, se lahko za razliko od posameznega elektrona giblje po kristalni mreži brez upornosti. Superprevodnost je torej posledica gibanja Cooperjevih parov.
== Uporaba superprevodnosti ==
[[Slika:Linear Motor Car MLX01-1.jpg|thumb|right|200px|MLX01-01 japonskih železnic]]
