Osončje: Razlika med redakcijama

Naše '''Osónčje''' (tudi '''Sónčev sistém''' ali '''sestàv''') je sestav [[astronomsko telo|astronomskih teles]], ki ga sestavljajo [[zvezda]] [[Sonce]] in množica drugih [[telo (fizika)|teles]], ki [[kroženje|kroži]] okrog njega.{{#tag:ref|Glede na definicije [[International Astronomical Union|IAU]], so telesa v tirnici okrog Sonca razvrščena v tri kategorije: ''planeti'', ''pritlikavi planeti'' in ''mala telesa Osončja''. [[Planet]] je katerokoli telo v tirnici okrog Sonca, ki ima dovolj veliko maso, da se sam oblikuje v okroglo obliko in da počisti drobir v območju svoje tirnice. S to definicijo ima Osončje osem znanih planetov: Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Jupiter, Saturn, Uran in Neptun. Pluton tej definiciji ne ustreza, ker okrog svoje tirnice ni očistil telesa Kuiperjevega pasu.<ref name="FinalResolution" /> [[Pritlikavi planet]] je nebesno telo, ki kroži okrog Sonca in ima zadostno maso, da zaradi lastne gravitacije prevzame okroglo obliko, in nima izpraznjene okolice svoje tirnice in ni naravni satelit.<ref name="FinalResolution" /> IAU je prepoznala pet pritlikavih planetov: Ceres, Pluton, Haumea, Makemake in Erida.<ref name=name>{{cite web|date=2008-11-07 |title=Dwarf Planets and their Systems|work= Working Group for Planetary System Nomenclature (WGPSN) |url=http://planetarynames.wr.usgs.gov/append7.html#DwarfPlanets| accessdate=2008-07-13 | publisher= U.S. Geological Survey }}</ref> Druga splošno sprejeta telesa tipa pritlikavi planet vključujejo {{mpl|2007 OR|10}}, [[90377 Sedna|Sedna]], [[90482 Ork|Ork]] in [[50000 Kvaoar|Kvaoar]].<ref>{{cite web|title=IAU Planet Definition Committee|author=Ron Ekers|publisher=International Astronomical Union|url=http://www.iau.org/public_press/news/release/iau0601/newspaper/|accessdate=2008-10-13. oktober 2008}}</ref> Pritlikavi planeti, ki imajo tirnico dlje od planeta Neptun, se imenujejo »[[plutoid]]i«, čeprav ta izraz ni široko razširjen.<ref name="IAU0804">{{cite news

|date=11. junij 2008, Paris

[[Galileo Galilei]] je bil prvi, ki je odkril fizične podrobnosti posameznih teles Osončja. Odkril je, da ima [[Luna]] kraterje, da so na Soncu sončne pege in da okrog Jupitra krožijo štirje sateliti.<ref>{{cite web |title=Galileo Galilei (1564–1642) |author=Eric W. Weisstein |work=Wolfram Research |year=2006 |url=http://scienceworld.wolfram.com/biography/Galileo.html |accessdate=2010-10-27}}</ref> Galilejevim odkritjem je sledil [[Christiaan Huygens]], ki je odkril Saturnovo luno [[Titan (luna)|Titan]] in obliko [[Saturnovi obroči|Saturnovih obročev]].<ref>{{cite web |title=Discoverer of Titan: Christiaan Huygens |work=ESA Space Science |year=2005 |url=http://www.esa.int/esaSC/SEMJRT57ESD_index_0.html |accessdate=2010-10-27}}</ref> [[Giovanni Domenico Cassini]] je kasneje odkril še štiri [[Sidera Lodoicea|Saturnove satelite]], [[Saturnovi obroči#Cassinijeva ločnica|Cassinijevo ločnico]] v Saturnovih obročih.<ref>{{cite web |title=Giovanni Domenico Cassini (June 8, 1625–September 14, 1712) |work=SEDS.org |url=http://messier.seds.org/xtra/Bios/cassini.html |accessdate=2014-14-08. avgust 2014}}</ref>

Večina velikih teles, ki kroži okrog Sonca, se nahaja blizu ravnine Zemljine tirnice, poznane kot [[ekliptika]]. Planeti so zelo blizu ekliptike, medtem ko so kometi in telesa [[Kuiperjev pas|Kuiperjevega pasu]] pogosto pod večjim kotom.<ref name = "Levison2003">{{cite journal | last = Levison | first = H. F. | authorlink = Harold F. Levison | coauthors author2= Morbidelli, A.| title = The formation of the Kuiper belt by the outward transport of bodies during Neptune's migration | journal = [[Nature]]| volume = 426 | pages = 419–421 | publisher = | date = 2003-11-27 | language = | url = http://www.nature.com/nature/journal/v426/n6965/abs/nature02120.html | doi = 10.1038/nature02120 | pmid = 14647375| accessdate = 2012-05-26| issue = 6965}}</ref><ref>{{cite journal|title=From the Kuiper Belt to Jupiter-Family Comets: The Spatial Distribution of Ecliptic Comets|author=Harold F. Levison, Martin J Duncan|journal=[[Icarus (revija)|Icarus]]|year=1997|pages=13–32|doi=10.1006/icar.1996.5637 |issue=1|volume=127|bibcode=1997Icar..127...13L}}</ref> Vsi planeti in večina drugih teles krožijo okrog Sonca v smeri njegovega [[vrtenje|vrtenja]],<ref>{{cite web| last = Grossman | first = Lisa | title = Planet found orbiting its star backwards for first time | publisher = NewScientist | date = 13 August 2009 | url = http://www.newscientist.com/article/dn17603-planet-found-orbiting-its-star-backwards-for-first-time.html | accessdate = 10 October 2009}}</ref> vendar obstajajo tudi [[vzvratno gibanje|izjeme]], kot je [[Halleyjev komet]].

Osončje bo ostalo takšno, kot ga poznamo danes, dokler ne bo vodik v Soncu popolnoma spremenjen v helij, kar se bo zgodilo čez približno 5,4 milijarde let. To bo konec življenja Sonca kot zvezde glavnega niza. Takrat se bo sredica Sonca sesedla in izhodna energija bo veliko večja od današnje. Zunanje plasti Sonca se bodo razširile na približno 260-kratnik današnjega premera in Sonce bo postalo [[rdeča orjakinja]]. Zaradi izrednega povečanje površine, bo površina Sonca znatno hladnejša.<ref>{{cite journal|author=K. P. Schroder, Robert Cannon Smith|title=Distant future of the Sun and Earth revisited|journal=[[Monthly Notices of the Royal Astronomical Society]] |volume=386|issue=1 |pages=155–163 |year=2008 |doi=10.1111/j.1365-2966.2008.13022.x |bibcode=2008MNRAS.386..155S}}</ref> Širitev Sonca bo uparilo Merkur in Venero ter Zemljo naredilo neprimerni za bivanje, saj se bo [[naseljivo območje]] pomaknilo za tirnico Marsa. Nazadnje bo postalo jedro dovolj vroče za fuzijo helija. Tega bo hitro zmanjkalo, za fuzijo težjih elementov pa Sonce ne bo imelo dovolj mase in jedrska reakcija v jedru se bo praktično ustavila. Zunanje plasti bodo nato ušle v vesolje in Sonce bo postalo [[bela pritlikavka]]. To je stabilna, majhna zvezda brez jedrskega goriva, ki zaradi gravitacijskega stiskanja še vedno ustvarja bel sijaj in radiacijo. Imela bo pol manjšo maso kot izvorno Sonce in velikost Zemlje.<ref>{{cite web|author=Pogge, Richard W.|year=1997|url=http://www.astronomy.ohio-state.edu/~pogge/Lectures/vistas97.html|title=The Once & Future Sun|format=lecture notes|work=[http://www-astronomy.mps.ohio-state.edu/Vistas/ New Vistas in Astronomy]|accessdate=2005-12-07|archiveurl = http://web.archive.org/web/20050527094435/http://www-astronomy.mps.ohio-state.edu/Vistas/ |archivedate = 27. maj 2005|deadurl=yes}}</ref> Izvržene zunanje plasti bodo formirale [[planetarna meglica|planetarno meglico]] in nekaj materiala, ki je sestavljalo Sonce, bo obogatilo medzvezdno snov s težkimi elementi, kot je ogljik.

Zemljino magnetno polje nas ščiti pred sicer zelo nevarnimi vplivi sončnega vetra.<ref>{{cite web | url=http://science.nasa.gov/science-news/science-at-nasa/1998/ast08dec98_1/ | title= Solar Wind blows some of Earth's atmosphere into space | date=1998-12-08 | work=Science@NASA Headline News}}</ref> Venera in Mars nimata magnetnih polj, rezultat tega pa je, da se njuna atmosfera počasi izgublja v vesolje.<ref>{{cite journal |last=Lundin |first=Richard |date=2001-03-09 |title=Erosion by the Solar Wind |journal=[[Science]] |volume=291 |issue=5510 |page=1909 |doi=10.1126/science.1059763 |pmid=11245195}}</ref> Izbruhi koronske mase in podobni dogodki sprostijo iz površine Sonca magnetno polje in velike količine matariala. Interakcija tega magnetnega polja in materiala z Zemljinim magnetnim poljem preusmeri nabite delce v Zemljino zgornjo atmosfero. Posledico tega pojava na Zemlji je mogoče opazovati v višinah stratosfere v obliki [[polarni sij|polarnega sija]].<ref>{{cite journal |first1=A.|last1=Štern|first2=J.|last2=Guna|last3=Bešter|first1first3=J.|title=Nastanek in vpliv Sončevih aktivnosti|year=2009|volume=107 |journal=Zbornik A 18. mednarodne elektrotehniške in računalniške konference ERK 2009|url=http://www.ltfe.org/objave/nastanek-in-vpliv-soncevih-aktivnosti/}}</ref>

Helisofera in planetarna magnetna polja (tistih planetov, ki ga imajo) delno ščiti Osončje pred visokoenergijskimi medzvezdnimi delci - [[kozmični žarki|kozmičnimi žarki]]. Gostota kozmičnih žarkov v [[Medzvezdna snov|medzvezdni snovi]] in moč Sončevega magnetnega polja se spreminjata skozi dolgo časovno obdobje, tako da se nivo vdiranja kozmičnih žarkov v Osončje spreminja, ni pa znano, za koliko.<ref name="Langner_et_al_2005">{{cite journal |last=Langner |first=U. W. |coauthorsauthor2=M. S. Potgieter |year=2005 |title=Effects of the position of the solar wind termination shock and the heliopause on the heliospheric modulation of cosmic rays |journal=[[Advances in Space Research]] |volume=35 |issue=12 |pages=2084–2090 |doi=10.1016/j.asr.2004.12.005 |bibcode=2005AdSpR..35.2084L}}</ref>

V medplanetarni snovi se nahajata najmanj dve diskom podobni regiji [[kozmični prah|kozmičnega prahu]]. Prva, [[oblak medplanetarnega prahu|zodiakalni oblak prahu]], se nahaja v notranjem Osončju in povzroča [[Zodiakalna svetloba|zodiakalno svetlobo]]. Najverjetneje je nastal zaradi trka znotraj asteroidnega pasu.<ref>{{cite web |year=1998 |title=Long-term Evolution of the Zodiacal Cloud |url=http://astrobiology.arc.nasa.gov/workshops/1997/zodiac/backman/IIIc.html |accessdate=2007-02-03}}</ref> Drugi oblak prahu se razširja od 10 a.e. do približno 40 a.e., in je verjetno nastal zaradi trka znotraj [[Kuiperjev pas|Kuiperjevega pasu]].<ref>{{cite web |year=2003 |title=ESA scientist discovers a way to shortlist stars that might have planets |work=ESA Science and Technology |url=http://sci.esa.int/science-e/www/object/index.cfm?fobjectid=29471 |accessdate=2007-02-03}}</ref><ref>{{cite journal |last=Landgraf |first=M. |coauthorsauthor2=Liou, J.-C.;|author3= Zook, H. A.; |author4=Grün, E. |date=May 2002 |title=Origins of Solar System Dust beyond Jupiter |journal=[[The Astronomical Journal|Astronomical Journal]] |volume=123 |issue=5 |pages=2857–2861 |doi=10.1086/339704 |url=http://astron.berkeley.edu/~kalas/disksite/library/ladgraf02.pdf |accessdate=2007-02-09 |bibcode=2002AJ....123.2857L}}</ref>

: [[Mars]] (1,5&nbsp;a.e. od Sonca) je manjši od Zemlje in Venere (0,107 Zemljine mase). Ima atmosfero, ki je večinoma sestavljena iz [[ogljikov dioksid|ogljikovega dioksida]], z atmosferskim tlakom 6,1 milibara (približno 0,6 % Zemljinega).<ref>{{cite book|title= Encyclopaedia of the Solar System|editor=Lucy-Ann McFadden et al.|display-authors=etal|chapter=Mars Atmosphere: History and Surface Interactions|author=David C. Gatling, Conway Leovy|pages=301–314|year=2007}}</ref> Njegova površina je posejana s prostranimi vulkani, kot je [[Olympus Mons]], in kanjoni [[Valles Marineris]], ki kažejo na geološko aktivnost izpred 2 milijonov let.<ref>{{cite web |year=2004 |title=Modern Martian Marvels: Volcanoes? |author=David Noever |work=NASA Astrobiology Magazine |url=http://www.astrobio.net/news/modules.php?op=modload&name=News&file=article&sid=1360&mode=thread&order=0&thold=0 |accessdate=2006-07-23}}</ref> Njegova rdeča barva izhaja iz [[Železov(III) oksid|železovega oksida]] (rje) v zemlji.<ref>{{cite web|title=Mars: A Kid's Eye View|publisher=NASA|url=http://solarsystem.nasa.gov/planets/profile.cfm?Object=Mars&Display=Kids|accessdate=2009-05-14}}</ref> Mars ima dva majhna naravna satelita ([[Deimos (luna)|Deimos]] in [[Fobos (luna)|Fobos]]).<ref>{{cite web |year=2004 |title=A Survey for Outer Satellites of Mars: Limits to Completeness |author=Scott S. Sheppard, David Jewitt, and Jan Kleyna |work=[[The Astronomical Journal|Astronomical Journal]] |url=http://www2.ess.ucla.edu/~jewitt/papers/2004/SJK2004.pdf|accessdate=2006-12-26}}</ref> Zaradi rdečkastega površja je poimenovan po rimskem bogu nasilne vojne, Marsu.

Asteroidni pas vsebuje več 10 tisoč, verjetno milijone, teles, ki imajo polmer večji od enega kilometra.<ref>{{cite web |year=2002 |title=New study reveals twice as many asteroids as previously believed |work=ESA |url=http://www.esa.int/esaCP/ESAASPF18ZC_index_0.html|accessdate=2006-06-23}}</ref> Kljub temu skupna masa asteroidnega pasu najverjetneje ne presega tisočino Zemljine.<ref name=Krasinsky2002>{{cite journal |authorlink=Georgij A. Krasinsky |first=G. A. |last=Krasinsky |coauthorsauthor2=[[Elena V. Pitjeva|Pitjeva, E. V.]]; |author3=Vasilyev, M. V.; |author4=Yagudina, E. I. |bibcode=2002Icar..158...98K |title=Hidden Mass in the Asteroid Belt |journal=[[Icarus (revija)|Icarus]] |volume=158 |issue=1 |pages=98–105 |month=July |year=julij 2002 |doi=10.1006/icar.2002.6837}}</ref> Asteroidni pas je redko posejan; [[Vesoljska sonda|vesoljska vozila]] potujejo skozi brez incidentov. Asteroidi s premerom med 10 in 10⁻⁴&nbsp;m se imenujejo [[meteoroid]]i.<ref>{{cite journal |date=september 1995 |title=On the Definition of the Term Meteoroid |journal=[[Quarterly Journal of the Royal Astronomical Society]] |volume=36 |issue=3 |pages=281–284 |bibcode=1995QJRAS..36..281B}}</ref>

(gravitacijsko stabilna območja, ki držijo in vodijo planet v svoji tirnici); izraz »trojanec« se nanaša tudi na majhna telesa v katerikoli Lagrangeevi točki satelita ali planeta. [[Družina Hilda|Hildini asteroidi]] so z Jupitrom v [[orbitalna resonanca|resonanci]] 2:3; tj. okrog Sonca zakroži trikrat v času dveh Jupitrovih tirnic.<ref name=Barucci>{{cite book|last=Barucci|first=M. A.|coauthorsauthor2=Kruikshank, D.P.; |author3=Mottola S.; |author4=Lazzarin M.|year=2002 |chapter=Physical Properties of Trojan and Centaur Asteroids|title=Asteroids III|publisher=University of Arizona Press|pages=273–87|location=Tucson, Arizona}}</ref>

Notranje Osončje je zaprašeno tudi z [[Blizuzemeljsko nebesno telo|asteroidi]], od katerih mnogi križajo tirnice z notranjimi planeti.<ref name = "MorbidelliAstIII">{{cite journal|url = http://www.boulder.swri.edu/~bottke/Reprints/Morbidelli-etal_2002_AstIII_NEOs.pdf|title = Origin and Evolution of Near-Earth Objects|journal = Asteroids III|editor = W. F. Bottke Jr., A. Cellino, P. Paolicchi, and R. P. Binzel|pages = 409–422|month = January | year = januar 2002|publisher = University of Arizona Press|format=PDF|bibcode = 2002aste.conf..409M}}</ref>

Kuiperjev pas je obroč razbitih delcev, ki so podobni tistim v asteroidnem pasu, vendar so v glavnem zgrajeni iz ledu.<ref name=physical>{{cite book|title=Encyclopedia of the Solar System|editor=Lucy-Ann McFadden et al.|display-authors=etal |chapter=Kuiper Belt Objects: Physical Studies|author=Stephen C. Tegler|pages=605–620|year=2007}}</ref> Razteza se med 30 in 50&nbsp;a.e. od Sonca. Čeprav je ocenjeno, da vsebuje nekje od ducat do nekaj tisoč pritlikavih planetov, je v glavnem sestavljen iz malih teles Osončja. Pri več večjih telesih Kuiperjevega pasu, kot so [[50000 Kvaoar|Kvaoar]], [[20000 Varuna|Varuna]] in [[90482 Ork|Ork]], se bo morda po nadaljnjih raziskavah izkazalo, da so pritlikavi planeti. Ocenjujo, da je v Kuiperjevem pasu več kot 100.000 teles s premerom večjim od 50&nbsp;km, skupna masa Kuiperjevega pasu pa je le desetina ali celo samo stotina Zemljine.<ref name="Delsanti-Beyond_The_Planets"/> Veliko teles Kuiperjevega pasu ima več satelitov<ref>{{cite doi | 10.1086/501524 }}</ref> in večina jih ima tirnico, ki jih vodi izven ravnine ekliptike.<ref name=trojan>{{cite journal | url=http://www.boulder.swri.edu/~buie/biblio/pub047.pdf| author=Chiang ''et al.''|display-authors=etal | title=Resonance Occupation in the Kuiper Belt: Case Examples of the 5:2 and Trojan Resonances | journal=[[The Astronomical Journal|Astronomical Journal]] | volume=126 | issue=1 | pages=430–443 | year=2003 | doi=10.1086/375207 | accessdate=2009-08-15 | last2=Jordan | first2=A. B. | last3=Millis | first3=R. L. | last4=Buie | first4=M. W. | last5=Wasserman | first5=L. H. | last6=Elliot | first6=J. L. | last7=Kern | first7=S. D. | last8=Trilling | first8=D. E. | last9=Meech | first9=K. J. |displayauthors=9| bibcode=2003AJ....126..430C | first10=R. M.}}</ref>

Pluton ima z Neptunom [[orbitalna resonanca|resonanco]] 3:2, kar pomeni, da Pluton zaokroži okrog Sonca vsake 3 Neptunove tirnice. Telesa Kuiperjevjevega pasu, katerih tirnice se ujemajo s to resonanco, se imenujejo [[plutino|plutini]].<ref name="Fajans_et_al_2001">{{Cite journal |last=Fajans |first=J. |coauthorsauthor2=L. Frièdland |month=October |year=oktober 2001 |title=Autoresonant (nonstationary) excitation of pendulums, Plutinos, plasmas, and other nonlinear oscillators |journal=[[American Journal of Physics]] |volume=69 |issue=10 |pages=1096–1102 |doi=10.1119/1.1389278 |url=http://ist-socrates.berkeley.edu/~fajans/pub/pdffiles/AutoPendAJP.pdf|accessdate=2006-12-26}}</ref>

|date=2013-10-30 last obs

|accessdate=2014-03-26. marec 2014