Berilij: Razlika med redakcijama

▲Berilij ima eno najvišjih [[tališče|tališč]] med lahkimi [[kovina]]mi. [[Modul elastičnosti]] berilija je približno 1/3 večji od tistega za [[jeklo]]. Ima izvrstno [[toplotna prevodnost|toplotno prevodnost]], ni magneten, in je odporen za napad s koncentrirano [[dušikova kislina|dušikovo kislino]]. Je zelo prepusten za [[žarki X|žarke X]], ko pa ga zadenejo [[delec alfa|delci alfa]], se osvobodijo [[nevtron]]i, kot pri [[radij]]u ali [[polonij]]u (okoli 30 nevtronov/milijon delcev alfa). Pri [[standardna temperatura in tlak|standardni temperaturi in tlaku]] je berilij na zraku odporen proti [[oksidacija|oksidaciji]] (čeprav je njegova zmožnost, da opraska [[steklo]], verjetno posledica oblikovanja tanke plasti oksida).

▲* Berilij se uporablja kot [[zlitina|zlitinski]] agent pri proizvodnji berilijevega [[baker|bakra]], saj ima Be zmožnost absorbcije velike količine toplote. Zlitine berilijevega bakra se uporabljajo za številne namene zaradi svoje [[električna prevodnost|električne]] in [[toplotna prevodnost|toplotne prevodnosti]], visoke odpornosti in trdnosti, nemagnetskih lastnosti, skupaj z dobro odpornost na korozijo in utrujenost. Raba vključuje izdelavo [[varjenje|varilnih]] elektrod, [[vzmet]]i, neiskrečih se orodij in [[električni stik|električnih stikov]].

▲* Zaradi trdote, lahkosti in stabilnosti razsežnosti na širokem temperaturnem pasu, se zlitine berilija in bakra uporabljajo tudi v [[vojaška industrija|vojaški]] in vesoljski industriji kot lahki strukturni materiali v hitrih zračnih plovilih, izstrelkih, vesoljskih plovilih in [[komunikacijski satelit|komunikacijskih satelitih]].

▲Ime berilij prihaja iz [[grščina|grške]] besede ''beryllos'', [[beril]]. V določenem obdobju so beriliju rekli '''glucinij''' (iz grškega korena ''glykys'', sladek), zaradi sladkega okusa njegovih [[sol]]i. Berilij je leta [[1798]] odkril [[Louis Vauquelin]] kot oksid v [[beril]]u in [[smaragd]]ih. Leta [[1828]] sta [[Friedrich Wöhler]] in [[Antoine Alexandre Brutus Bussy|A. A. Bussy]] neodvisno izolirala to kovino tako, da sta reagirala [[kalij]] in [[berilijev klorid]].

▲Berilij ima le en stabilni [[izotop]], Be-9. Kozmogenski berilij (Be-10) nastaja v [[Zemljina atmosfera|atmosferi]] zaradi razdelitve [[kisik]]a in [[dušik]]a ob obstreljevanju s [[kozmični žarki|kozmičnimi žarki]]. Ker berilij večinoma obstaja v [[raztopina|raztopini]] pri ravni [[pH]] manj kot približno 5,5 (in večina deževnice ima pH manj kot 5), vstopi v raztopino in pade na površino Zemlje skupaj z dežjem. Ko [[sediment]] hitro postaja bolj lugast, Be raztopino zapusti. Kozmogenski Be-10 se torej nabira na površini [[prst]]i, kjer mu njegova relativno dolga [[razpolovna doba]] (1,5 milijona let) omogoča dolg obstoj pred razpadom v B-10 ([[bor]]). Be-10 in njegovi hčerinski produkti so bili uporabljani pri določanju [[erozija|erozije]] prsti, [[oblikovanje prsti|oblikovanju prsti]] iz [[regolit]]a, razvoju [[lateritska prst|lateritskih prsti]], kot tudi variiranju sončeve aktivnosti in starosti ledenih plošč.

▲Dejstvo, da sta Be-7 in Be-8 nestabilna, ima globoke kozmološke posledice, saj to pomeni, da elementi, težji od berilija, niso mogli nastati z jedrskim spajanjem ob [[Veliki pok|velikem poku]]. Povrhu so jedrske ravni berilija-8 takšne, da lahko v zvezdah nastaja [[ogljik]], in tako omogoča [[življenje]]. (Glej [[proces treh delcev alfa]] in [[nukleosinteza ob velikem poku]].)